Medtem ko se koronavirus še naprej širi, je škof Athanasius Schneider pozval duhovnike, naj posnemajo Jezusa Dobrega Pastirja in naj zavoljo duš celo ne ubogajo krivičnih ukazov škofov, o katerih on pravi, da se zdaj vedejo bolj kot »posvetni birokrati«, kakor pa »pastirji«.
Večina katoliških škofov ravnala »prenagljeno in na podlagi panike, ko so prepovedali vse javne maše
V novem intervjuju o ravnanju Cerkve v zvezi s pandemijo koronavirusa (besedilo tukaj) je Athanasius Schneider, pomožni škof Svete Marije v Astani, Kazakhstan, povedal, da je prepričan, da je večina katoliških škofov ravnala »prenagljeno in na podlagi panike, ko so prepovedali vse javne maše.« Kot je povedal, je odločitev, da zaprejo cerkve, »še bolj nerazumljiva«.
»Dokler so veleblagovnice odprte in dostopne, dokler imajo ljudje dostop do javnega prevoza, ne moremo najti prepričljivega razloga, da se ljudem prepoveduje sodelovati pri sveti maši v cerkvi,« je dejal škof Schneider. »V cerkvah je mogoče zagotavljati enake in še boljše higienske zaščitne ukrepe.«
Athanasius Schneider je rekel, da je ravnanje Cerkve v zvezi z epidemijo koronavirusa razkrilo »izgubo nadnaravnega pogleda« zlasti med hierarhijo – med katero so nekateri kljub svoji budnosti v boju zoper COVID-19 »mirno dovolili, da se strupeni virus krivoverskih naukov in praks širi med njihovo čredo.«
Škof Athanasius Schneider je povzal duhovnike, naj se spomnijo, da so »najprej in predvsem pastirji nesmrtnih duš,« ki so s svojim duhovniškim poklicem pozvani, da dajo svoje življenje za ovce. Sredi pandemije koronavirusa, pravi, morajo duhovniki »upoštevati vse potrebne previdnostne zdravstvene ukrepe«, a tudi biti »izredno ustvarjalni« pri iskanju načinov, da obhajajo sveto mašo in nudijo zakramente, četudi za majhno skupino vernih. »Takšno je bilo pastirsko ravnanje vseh duhovnikov mučencev in spoznavalcev v času preganjanja,« je dejal škof, ki je svojo mladost preživel v sovjetski podtalni Cerkvi.
Škof Athanasius Schneider spomnil na junaški vzor sv. Karla Boromejskega (1538–1584)
Povedal je, da lahko v nekaterih primerih skrb za duše zahteva, da duhovnik ne uboga krivičnega ukaza svojega škofa. »Če duhovniku cerkvena oblast prepoveduje obiskovati bolne in umirajoče, on ne more ubogati. Takšna prepoved je zloraba oblasti. Kristus ni dal škofu oblasti, da prepove obiskovanje bolnih in umirajočih.«
Škof Athanasius Schneider je spomnil na junaški vzor kardinala in milanskega nadškofa iz 16. stoletja, sv. Karla Boromejskega (1538–1584), ki se je neustrašno soočil s kugo, da bi služil duhovnim potrebam njenih žrtev, in ob tem dejal: »pravi duhovnik bo storil vse, kar je v njegovi moči, da bo obiskal umirajočega.«
Na vprašanje, ali misli, da je pandemija koronavirusa oblika Božje kazni za dogodke v zvezi s Pachamamo, ki so med sinodo o Amazoniji oktobra 2019 potekali v Vatikanu, je škof dejal, da sicer nima »gotovosti«, da so ti dogodki medsebojno povezani, da pa ideja »ni privlečena za lase«.
»Kultno čaščenje poganskega malika Pachamama znotraj Vatikana z odobritvijo papeža je zagotovo bilo velik greh nezvestobe zoper prvo Božjo zapoved, bilo je gnusoba,« je dejal. Vendar pa je dodal, da so bila »takšna dejanja malikovanja vrhunec zaporedja drugih dejanj nezvestobe ohranjanju Božjega zaklada vere, ki so jih v preteklih desetletjih zakrivili mnogi pripadniki cerkvene hierarhije na visokih položajih.«
Škof Athanasius Schneider je spomnil na Gospodovo grožnjo s kaznijo in poziv h kesanju, namenjenima škofom v knjigi Razodetja (Raz 2:14–16), ob tem pa dejal, da je prepričan, da »bi Kristus ponovil iste besede papežu Frančišku in ostalim škofom«, ki so dovolili čaščenje Pachamame v Vatikanu in ki so »posredno odobravali spolne odnose zunaj veljavne zakonske zveze« s tem, da so dovolili prejemati Sveto Obhajilo »ločenim in ponovno poročenim« katolikom, ki so spolno dejavni.
Cerkev v odzivu na koronavirus skoraj vse verne prikrajšala za sodelovanje pri sveti maši
V intervjuju o odzivu Cerkve na koronavirus je škof Athanasius Schneider prav tako zatrdil, da edinstvenost in strogost prepovedi javnih maš in zakramentalnega Obhajila katolike vabi, naj razmislijo o njenem »globljem pomenu«.
Opaža, da je bila evharistična navzočnost Jezusa Kristusa več kot petdeset let »trivializirana«, celo »oskrunjena« s prakso podeljevanja Obhajila na roko in z uvedbo »elementov protestantizacije« rimske liturgije. »Zdaj,« je povedal, »je Gospod posegel in skoraj vse verne prikrajšal za sodelovanje pri sveti maši in zakramentalno prejemanje Svetega Obhajila. Nedolžni in krivi to stisko prestajajo skupaj, ker so v skrivnosti Cerkve vsi vzajemno zedinjeni kot udje.«
Da bi zadoščevali Bogu, je dejal, bi morali papež in škofje nujno izvršiti javno dejanje zadoščevanja v Rimu »za grehe zoper Sveto Evharistijo«, brž ko bo pandemija koronavirusa pod nadzorom. Prav tako je dejal, da bi moral papež izdati konkretna pravila, s katerimi bi povabil celotno Cerkev, naj se »obrne h Gospodu« v liturgiji, in »prepovedati prakso Obhajila na roko.«
»Cerkev«, tako Athanasius Schneider, »ne more nekaznovano še naprej ravnati z Najsvetejšim v mali Sveti Hostiji na tako minimalističen in nevaren način.«
