Škof Athanasius Schneider o ravnanju Cerkve v zvezi s koronavirusom

57

Medtem ko se koronavirus še naprej širi, je škof Athanasius Schneider pozval duhovnike, naj posnemajo Jezusa Dobrega Pastirja in naj zavoljo duš celo ne ubogajo krivičnih ukazov škofov, o katerih on pravi, da se zdaj vedejo bolj kot »posvetni birokrati«, kakor pa »pastirji«.

Večina katoliških škofov ravnala »prenagljeno in na podlagi panike, ko so prepovedali vse javne maše

V novem intervjuju o ravnanju Cerkve v zvezi s pandemijo koronavirusa (besedilo tukaj) je Athanasius Schneider, pomožni škof Svete Marije v Astani, Kazakhstan, povedal, da je prepričan, da je večina katoliških škofov ravnala »prenagljeno in na podlagi panike, ko so prepovedali vse javne maše.« Kot je povedal, je odločitev, da zaprejo cerkve, »še bolj nerazumljiva«.

»Dokler so veleblagovnice odprte in dostopne, dokler imajo ljudje dostop do javnega prevoza, ne moremo najti prepričljivega razloga, da se ljudem prepoveduje sodelovati pri sveti maši v cerkvi,« je dejal škof Schneider. »V cerkvah je mogoče zagotavljati enake in še boljše higienske zaščitne ukrepe.«

Athanasius Schneider je rekel, da je ravnanje Cerkve v zvezi z epidemijo koronavirusa razkrilo »izgubo nadnaravnega pogleda« zlasti med hierarhijo – med katero so nekateri kljub svoji budnosti v boju zoper COVID-19 »mirno dovolili, da se strupeni virus krivoverskih naukov in praks širi med njihovo čredo.«

Škof Athanasius Schneider je povzal duhovnike, naj se spomnijo, da so »najprej in predvsem pastirji nesmrtnih duš,« ki so s svojim duhovniškim poklicem pozvani, da dajo svoje življenje za ovce. Sredi pandemije koronavirusa, pravi, morajo duhovniki »upoštevati vse potrebne previdnostne zdravstvene ukrepe«, a tudi biti »izredno ustvarjalni« pri iskanju načinov, da obhajajo sveto mašo in nudijo zakramente, četudi za majhno skupino vernih. »Takšno je bilo pastirsko ravnanje vseh duhovnikov mučencev in spoznavalcev v času preganjanja,« je dejal škof, ki je svojo mladost preživel v sovjetski podtalni Cerkvi.

Škof Athanasius Schneider spomnil na junaški vzor sv. Karla Boromejskega (1538–1584)

Povedal je, da lahko v nekaterih primerih skrb za duše zahteva, da duhovnik ne uboga krivičnega ukaza svojega škofa. »Če duhovniku cerkvena oblast prepoveduje obiskovati bolne in umirajoče, on ne more ubogati. Takšna prepoved je zloraba oblasti. Kristus ni dal škofu oblasti, da prepove obiskovanje bolnih in umirajočih.«

Škof Athanasius Schneider je spomnil na junaški vzor kardinala in milanskega nadškofa iz 16. stoletja, sv. Karla Boromejskega (1538–1584), ki se je neustrašno soočil s kugo, da bi služil duhovnim potrebam njenih žrtev, in ob tem dejal: »pravi duhovnik bo storil vse, kar je v njegovi moči, da bo obiskal umirajočega.«

Na vprašanje, ali misli, da je pandemija koronavirusa oblika Božje kazni za dogodke v zvezi s Pachamamo, ki so med sinodo o Amazoniji oktobra 2019 potekali v Vatikanu, je škof dejal, da sicer nima »gotovosti«, da so ti dogodki medsebojno povezani, da pa ideja »ni privlečena za lase«.

»Kultno čaščenje poganskega malika Pachamama znotraj Vatikana z odobritvijo papeža je zagotovo bilo velik greh nezvestobe zoper prvo Božjo zapoved, bilo je gnusoba,« je dejal. Vendar pa je dodal, da so bila »takšna dejanja malikovanja vrhunec zaporedja drugih dejanj nezvestobe ohranjanju Božjega zaklada vere, ki so jih v preteklih desetletjih zakrivili mnogi pripadniki cerkvene hierarhije na visokih položajih.«

Škof Athanasius Schneider je spomnil na Gospodovo grožnjo s kaznijo in poziv h kesanju, namenjenima škofom v knjigi Razodetja (Raz 2:14–16), ob tem pa dejal, da je prepričan, da »bi Kristus ponovil iste besede papežu Frančišku in ostalim škofom«, ki so dovolili čaščenje Pachamame v Vatikanu in ki so »posredno odobravali spolne odnose zunaj veljavne zakonske zveze« s tem, da so dovolili prejemati Sveto Obhajilo »ločenim in ponovno poročenim« katolikom, ki so spolno dejavni.

Cerkev v odzivu na koronavirus skoraj vse verne prikrajšala za sodelovanje pri sveti maši

V intervjuju o odzivu Cerkve na koronavirus je škof Athanasius Schneider prav tako zatrdil, da edinstvenost in strogost prepovedi javnih maš in zakramentalnega Obhajila katolike vabi, naj razmislijo o njenem »globljem pomenu«.

Opaža, da je bila evharistična navzočnost Jezusa Kristusa več kot petdeset let »trivializirana«, celo »oskrunjena« s prakso podeljevanja Obhajila na roko in z uvedbo »elementov protestantizacije« rimske liturgije. »Zdaj,« je povedal, »je Gospod posegel in skoraj vse verne prikrajšal za sodelovanje pri sveti maši in zakramentalno prejemanje Svetega Obhajila. Nedolžni in krivi to stisko prestajajo skupaj, ker so v skrivnosti Cerkve vsi vzajemno zedinjeni kot udje.«

Da bi zadoščevali Bogu, je dejal, bi morali papež in škofje nujno izvršiti javno dejanje zadoščevanja v Rimu »za grehe zoper Sveto Evharistijo«, brž ko bo pandemija koronavirusa pod nadzorom. Prav tako je dejal, da bi moral papež izdati konkretna pravila, s katerimi bi povabil celotno Cerkev, naj se »obrne h Gospodu« v liturgiji, in »prepovedati prakso Obhajila na roko.«

»Cerkev«, tako Athanasius Schneider, »ne more nekaznovano še naprej ravnati z Najsvetejšim v mali Sveti Hostiji na tako minimalističen in nevaren način.«

57 KOMENTARJI

  1. Mnoge cerkve na Slovenskem so sicer se vedno odprte. Varnost pred sirjenjem smrtno nevarne okuzbe v njih bi bilo v primeru obicajnega obiska sv.mas zelo tezko ali pa kar nemogoce zagotoviti. Veliko katoliskih duhovnikov so izgubili v zadnjem mesecu pri sosedih v Severni Italiji, starejsih in tudi mlajsih, tudi zato, ker ti nepoznavajoc dobro novo bolezen niso zeleli zmanjsati stika s svojim vernim obcestvom. Zelo veliko odlicnih katoliskih duhovnikov. Sam sem negodoval v komentarju tule, ko so objavili, da zacasno pri nas ne bo vec mas in drugih obredov, a sem spremenil stalisce. Zal mi skof Schneider iz Kazahstana deluje podobno cudasko ( kot iz drugega planeta) kot predsednik Lukasenko iz Belorusije. Da, v srednjem veku ob kugi niso prenehali z bogosluzji in so celo odgovorili na epidemijo z mnozicnimi prosnimi procesijami. Ampak tedaj o kugi niso vedeli nic, niti o povzrocitelju-bakteriji, niti da gre za nalezljivo bolezen. Ne vem, zakaj bi Bog zelel od nas, da ga castimo na nespameten nacin in da klicemo nadse zlo usodo. Ne razumem, cemu sluzi prevajanje in uvrscanje takih clankov na Casnikov portal.

    • Sedaj je čas, da razvijemo že zelo staro sporočilo iz Janezovega evangelija (Jn 4, 23):
      “… Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče…”

  2. Če sta država in Cerkev ločeni, potem nima država kaj vsiljevati Cerkvi, kaj lahko počne, sploh pa znotraj cerkva. Glede na to, da so mnoge države celo prepovedale maše ( kolikor vem, Slovenija ni med njimi, je pa to naredila na primer super katoliška Hrvaška z menda desno stranko krščansko demokratske provenience na oblasti ). V Srbiji so menda celo aretirali duhovnika, ker je bilo pri bogoslužju nekaj ljudi v Cerkvi!!!
    Je pa dejstvo, kar je sramota, da pa so na primer v Sloveniji maše prepovedali kar slovenski škofje. To kaže, da očitno ne verujejo v nadnaravno. Isto se kaže za komentatorje, ki pravijo, da nima se smisla izpostavljati, ker se s tem ogroža svoje zdravje.
    Potem so komentatorji, ki na kakšnih drugih medijih ( ne tu na Časniku ), ko je objavljena novica o kakšnem duhovniku, ki si je drznil javno maševati in mu je to preprečila policija, pozivajo k odločnem kaznovanju takih duhovnikov in menda tudi vernikov. Očitno je tudi ta virus lep povod, da bi se ponovno preganjalo Cerkev in kristijane, tokrat iz zdravstvenih razlogov, ker pač kristijani z javnimi mašami in drugimi obredi nevarno ogrožajo zdravje ljudi, zato jih je seveda več kot upravičeno zatreti.
    Naj samo spomnim, da se je preganjanje kristijanov pod cesarjem Dioklecijanom začelo s povodom, da poganski duhovniki tekom svojih obredov niso več mogli prerokovati, ker so obstajali kristijani, ki so s svojim obnašanjem razjezili poganske bogove, tako da ti bogovi niso več hoteli razkriti prihodnosti svojim poganskim duhovnikom!

    • Virus se ne ozira na to, kaj kdo verjame in v kaj veruje. Virus ne napada duš in duhov, temveč telesa. Človeško telo pa v celoti pripada tej, smrtni in pokvarljivi naravi, ki je podvržena tudi vplivom virusov.

      Religioznost je intimno dejanje in ne javni performans. Preberite si, kar je zgoraj napisal Bernhardt.

      • Gospod Tine,
        zakaj spet razlagate kot da imate absolutno resnico. Krščanski pogled je drugačen, kristjani popolnoma drugače gledamo na svet. Zapišite vaše mnenje: “V moji (Tineovi) cerkvi človeško telo pa v celoti pripada tej, smrtni in pokvarljivi naravi.”

        Kristjani točno vemo, da je vse, kar je ustvaril Bog, dobro. In človeka je tudi ustvaril. Vam več ne bom razlagal krščanski pogled na človeško telo, ker nima smisla.

        • Pojmovanja in razumevanja krščanstva so zelo različna in raznolika. Vse to je krščanstvo, ne samo katoliška interpretacija ali celo samo interpretacija nekaterih katoličanov.

          Če mislite, da vaše telo ni smrtno in pokvarljivo, da ne more zboleti, tudi prav. Čeprav tudi vodstvo Katoliške cerkve očitni misli, da je telo vernikov ranljivo in da lahko zboli in tudi umre.

          Sicer pa upam, da ste že slišali za padec iz raja. S tem padcem se je marsikaj spremenilo. Za kaj več, se pa sami potrudite.

    • Relativno malo, zaenkrat, kot sem domneval ( bolj zaprta, gospodarsko-trgovinsko manj razvita, bolj redko poseljena drzava). Ampak to se lahko vse spremeni na slabse… Katolicanov v Kazahstanu pac ni veliko. Morda se tam ta hip se lahko varno odvija katolisko bogosluzje. Ampak to niti priblizno ne more biti recept za vse.

  3. Predenj obglavite škofa Athanasiusa, morate iz Svetega pisma zbrisati sledeče vrstice:

    Rekel jim je: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu! Kdor bo sprejel vero in bo krščen, bo rešen, kdor pa ne bo sprejel vere, bo obsojen. Tiste pa, ki bodo sprejeli vero, bodo spremljala ta znamenja: v mojem imenu bodo izganjali demone, govorili nove jezike, z rokami dvigali kače, in če bodo kaj strupenega izpili, jim ne bo škodovalo. Na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli.« (Mr 16, 15-18)
    🙂

    • Vi le v miru čakajte zanesljivo smrt, AlFe.

      Medtem pa številni dobri kristjani in neverujoči dobri ljudje po vsem svetu, tudi v naši domovini Sloveniji, s svojimi rokami in z vsemi svojimi silami in močmi, predvsem pa z dobroto v svojih srcih, nesebično pomagajo številnim bolnikom, da bi ti ozdraveli. Mnogo bolnikov s COVID-19 je ob pomoči dobrih in požrtvovalnih soljudi tudi ozdravelo.
      O tem piše v Evangelijih, AlFe.

      • “… Mnogo bolnikov s COVID-19 je ob pomoči dobrih in požrtvovalnih soljudi tudi ozdravelo. O tem piše v Evangelijih…” Tole, Vanja, se vam je najbrž zatipkalo, v evangelijih seveda COVID-19 ni in ne more biti omenjen.

        • Ne, Bernhardt,
          ni se mi zatipkalo. Morda pa manjka odstavek (za premolk in razmislek) med zadnjim stavkom in prejšnjim besedilom 😊

          Res je, v evangelijih nič ne piše o obolenju COVID-19.

          Piše pa, da bodo tiste, ki bodo sprejeli vero, spremljala znamenja, da bodo v Jezusovem imenu na bolnike polagali roke in ti bodo ozdraveli.

          Ne vem, ali je moja razlaga pravoverna, toda evangelijev si ne razlagam dobesedno.
          Dobesedno pač težko “sedejo” v današnji čas, saj so življenjske razmere zelo drugačne od tistih izpred več kot 2000 let. Le redki med nami še lovijo ribe in gojijo trte. A ribiče in vinogradnike še vedno najdemo v svoji sredi, čeprav njihova družbena vloga ni enaka kot nekoč. Cestninarji z njihovo vlogo v družbi pa ne vem, ali še kje obstajajo. Najbrž jih je zamenjal kak drug poklic, mogoče so današnji ekvivalent inšpektorji DARS 😉

          Jezus se je izražal v prilikah, ki bralca same po sebi vabijo, da razmišlja v prenesenem pomenu.
          Tako tudi v evangelijih omenjenih znamenj odravljanja bolnikov s polaganjem rok ne jemljem čisto dobesedno, kakor da bi le golo polaganje rok zdravilo.
          Razlagam si, da more tisti, ki v svojem srcu goji prvo in drugo Božjo zapoved, da ljubi Boga in svojega bližnjega, z močjo svojega srca in seveda s pomočjo lastnih rok ozdravljati.

          Prav to se dandanašnji tudi v resnici dogaja, pa ne le ob pandemiji obolenja COVID-19.
          Dandanašnji se številni zdravstveni delavci in tudi ljudje drugih poklicev, požrtvovalno darujejo za bližnje in z ljubeznijo do bližnjih v srcih ter s svojimi rokami, po svojih najboljših močeh pomagajo soljudem in rešujejo človeška življenja. Ob asistenci vseprisotnega Boga, seveda.
          V dejanjih teh dobrih ljudi vidim “čudežno” polaganje rok in ozdravljanje bolnikov.

          Vem, marsikdo se bo uprl taki razlagi, ker bi hotel videti čisto prave čudeže, ob kakršnih bi ljudske množice vzdihovale in se čudile, ker dogodkov ne bi znale razumsko pojasniti.

          Menim, da smo ljudje postali na nek način slepi, ker ne vidimo več čudežev okoli sebe. Mnogo pojavov se nam zdi samoumevnih, čeprav niso.
          Ni samoumevno, da ljudje tvegajo svoje zdravje in življenje, da pomagajo soljudem in rešujejo življenja!

          Le malo dogodkom se čudimo. Vse bi hoteli logično pojasniti. Majhnih, vsakdanjih čudežev pa sploh ne opazimo več. Zato smo razočarani in pravimo, da čudežev ni, da ne obstajajo.

          Trudim se gledati čudeže tudi v dogodkih, kot je nesebična pomoč in darovanje sebe za bližnjega.

  4. Pred mesecem dni, 8.marca, ko so italijanski škofje ukinili javno maševanje, je bilo v Italiji odkritih 7.375 obolelih s COVID-19, smrtnih žrtev med temi je bilo 366.
    Število okuženih je tedaj eksponentno raslo.

    Mesec dni kasneje v Italiji štejejo obolele s COVID-19 v stotisočih, smrtne žrtve pa v desettisočih.

    V italijanskih bolnišnicah ni ne prostora ne tehničnih možnosti, da bi pomagali vsem težko obolelim. V enem dnevu zaradi novega obolenja umre več sto ljudi, množično umirajo tudi mlajši od šestdeset let.

  5. V Italiji je po današnjih pidatkih za COVID-19 obolelih 132,547 ljudi, smrtnih žrtev pa je 16,523.

    Ali vsi ti podatki potrebujejo dodatno razlago?

    Če škofje v soglasju s papežem Frančiškom ne bi ukinili javnega maševanja pred zbranimi množicami, bi to pomenilo, da bi zavestno omogočali širjenje smrtonosnih okužb. Brez tega ukrepa RKC bi bilo danes število okuženih ljudi po vsem svetu mnogo večje. Mnogo večje bi bilo tudi število smrtnih žrtev.

    Kdor poziva, da bi škofje v kriznem času pandemije COVID-19 morali javno maševati in na ta način omogočati zbiranje ljudi in neomejeno širjenje okužb, je neodgovoren bedak ali pa je zavestno v službi zla.

    ————–
    Linka s portala ‘worldometers’ z italijanskimi podatki, mi ni dovolilo objaviti, lahko ga poiščete sami v iskalniku istem  portalu

    Tu so podatki za Slovenijo

    https://www.worldometers.info/coronavirus/country/slovenia/

  6. Mislim, da moramo vsi pred nadaljnjimi komentarji najprej dobro prebrati, kaj škof Schneider sploh pravi. Namreč, škof ne trdi, da ukrepi za preprečevanje virusa niso potrebni ali da ni naloga katoličanov, da jih spoštujemo. Opozarja pa, da je v Cerkvi vedno prvi in največji zakon (lex suprema) bil zveličanje duš. Če je npr. nekdo v slabem zdravstvenem stanju in hoče opraviti spoved, si je težko predstavljati, da duhovnik ne bi storil vsega v svoji moči, da mu tega ne bi nudil, saj je k temu vendar poklican po Kristusovem zgledu dobrega pastirja. Poleg tega se lahko tudi v takem primeru izvede vse potrebne zaščitne ukrepe (zaščitna oprema), tako da je nevarnost širjenja okužbe res izredno majhna.

    Isto velja za bogoslužja. Schneider ne pravi, da bi moralo vse potekati po starem. A obstajajo načini, kako bi lahko bogoslužja v ustrezno omejeni in zavarovani obliki še vedno potekala. V Ameriki so baje izvedli nekakšno “drive-in” mašo v naravi (verniki so ostali v avtu), gotovo pa bi se našle tudi druge možnosti (z manjšim številom vernikov, veliko razdaljo med njimi, razkuževanjem prostora itd.).

    • To je Lex suprema:

      “»Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?« Rekel mu je: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.«”
      (Mt 22, 36-40)

    • Saj potekajo bogosluzja in laiki se jim lahko prikljucimo po radiju, TV in drugih medijih. Meni gotovo ljubse kot drive-in mase, v avtih. Samo se hamburger in cocacola manjkata. Ne, hvala.

  7. Tale Anasthazius pa kot da je član SD in zaposlen na NIJZ. Lepo bi se razumel z našimi mesci, židani in “civilno družbo”.

  8. Demaistrova pripomba se mi zdi zelo na mestu. On je v bistvu navajal zadnji, sklepni člen Zakonika cerkvenega prava, ki pravi, da “blagor duš mora v Cerkvi vedno biti najvišji zakon”. To torej pomeni, da v kolikor nek ukrep (vključno z navodili zoper koronavirusu iz strani naše škofovske konference) v pomembni meri okrni blagor duš, je cerkvenopravno ničen in se nanj lahko, po domače rečeno, požvižgamo. Ključno vprašanje je torej, ali je res, da radikalni cerkveni ukrepi zoper koronavirus, kakršne imamo v Sloveniji, a tudi drugod po svetu, v pomembni meri okrnijo blagor duš? Škof Schneider odgovarja na to vprašanje pritrdilno, ker so ti isti ukrepi povsem prepovedali zakramente, ki so bistveni za blagor duš kot npr. Sv. Krst, Sv. Spoved, Sv. Evharistijo (slednjo vsaj za laike). Ali se škof pri tem moti? In če se, v čem se moti? (Naj poudarim, da to nista retorični vprašanji)

    • Gospod Kerže,
      v vašem javljanju je tako ali tako že simptomatično, da vedno branite neke posameznike, ki ugovarjajo papeževim odločitvam, njegovim dejanjem in besedam.

    • Vanja, bodite le vsebinski.
      Kerže ima prav, razen v tem, da škofom pripisuje ukrepe proti kronanemu virusu. Ukrepi so državni in Cerkev ne more mimo njih.
      Drugo je, da je slovenska duhovščina to res poprijela kot da je to njihov lastni prispevek, pa da nas s karanteno pozivajo v boj… Ta slovenska posebnost pač ni del Cerkve.
      Slovensko kalimerovstvo ni stvar samo laikov….

      • Moj prvi odgovor gospodu Keržetu se nanaša na vsebino zapisov gospoda Keržeta, v katerih slednji dostikrat zagovarja nasprotovalce papežu Frančišku.

        • Zagovarjanje nasprotovalcev ni vsebinsko. Saj vsi vedno v čem nasprotujemo vsem ali pa podpiramo vse… Tokrat Kerže govori o članku in upravičenosti z ozirom na Kanon 1752. In kot pravi to ni retorično vprašanje in se celo sam sprašuje ali se škofje motijo in če se, v čem se motijo.
          Priporočam malo prizanesljivosti tudi in celo do g. Keržeta. 🙂

          • Ni narobe, ce Ivo Kerze zastavlja vprasanja glede zakramentov kot so krst, spoved in drugih. Nekatere je verjetno mozno ze danes izvesti tudi na nacin, ki je zdruzljiv z nujnimi ukrepi proti sirjenju epidemije. Seveda izvedeno le v najozjem krogu ljudi na ustrezni razdalji in brez kontaktov. Nismo pa najbrz tule pravi naslov za to razpravo. Nekaterih stvari, ki smo jih vajeni od prej, se pa v razmerah nevarne epidemije samoumevno ne more poceti. Ne more recimo papez Francisek v nedeljo imeti vstajenske mase in nagovora urbi et orbi pred stotisoc glavo mnozico na Trgu sv. Petra. Ti in AlFe sta v odnosu do te pandemije tako zatavala in neskoncno trmarita v zaslepljenosti, da verjetno tudi tega ne bi priznala.

    • Uboge duše, katerih blagor je odvisen od cerkvenih zakramentov. To se pravi, če človeka okoliščine zanesejo v območje, kjer v bližini ni katoliške ustanove, njegova duša nima nobene možnosti za blagor. Nesmisel! Bog je vseprisoten.

      Prvi korak odtujevanja pobožnih od Boga je, da namesto Boga začnejo častiti “božjo hišo”. Vsaka odvisnost od stvari tega sveta, kamor spadajo tudi cerkvene ustanove, pomeni oddaljevanje od Boga.

      • Se strinjam, g. Tine, vsekakor bom še enkrat zapisal, da mi je bolj od kateregakoli kanona, tudi tistega 1752, pomemben odlomek iz (Jn 4, 23): “… Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče…”. Res ne vem, kako je mogoče ta odlomek brati in ga ne razumeti.

        • Samo dva citata o pomenu zakramentov za zveličanje (za tiste, ki radi navajate Sv. Pismo):
          glede Sv. Krsta) “Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan; kdor pa ne bo veroval, bo pogubljen.” (Mr 16, 16)
          glede Sv. Evharistije) “Resnično, resnično, povem vam: Ako ne boste jedli mesa Sina človekovega in pili njegove krvi, ne boste imeli življenja v sebi. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan.” (Jn 6, 53-54)

          • Gospod Kerže, mešate dve stvari: vero in odvisnost. Odvisnost vedno pomeni, da vas ima nekdo ali nekaj v oblasti. V tem primeru Katoliška cerkev. Po Bibliji je sicer Bog človeku dal oblast nad živalmi, ne pa tudi nad ljudmi. Prvi je to božjo zapoved prekršil Nimrod, ki je oblast razširil tudi nad ljudi. Za njim pa tudi mnogi drugi, med drugim tudi Cerkve.

            Sveto pismo je pisano v prispodobah. Tudi ti navedki so prispodobe za notranje procese. Zakramenti so simboli, ki naj bi spodbudili stvarne notranje religiozne procese. Simboli seveda niso stvari, ki jih ti simbolizirajo.

          • Gospod Tine,

            v Svetem pismu imamo poglavje Apostolska dela in ne Apostolske prispodobe in predavanja. Ja, tak je katoliški pa zelo verjetno tudi pravoslavni pa mogoče celo protestantski pogled.

          • Gospod AlFe, imate prav. Tak je v glavnem pogled vseh naravnih religij. Ne samo glede Svetega pisma, ampak tudi glede Korana in drugih svetih spisov.

            Rezultat tega pogleda so pa prerekanja, vojne, preganjanja, politiziranja itd. Nič preveč božji.

          • G. Kerže, nobenega smisla nima, da sedaj navajava odlomke Svetega pisma, ki so komu blizu, (saj so verjetno precej različni). Odlomek, ki sem ga navedel, mi daje veliko krščansko upanje in prav pride v trenutkih kot so sedanji, ko npr. duhovno obhajilo nadomešča fizično. Pa tudi takrat, ko bo fizično obhajilo spet mogoče, ne bo samo na sebi pomenilo nič, če ne bo v posamezniku, ki ga prejema, resnično volja po duhovnem spreobrnjenju.

        • Osebna molitev, kontemplacija v osami, v miru in tihi zbranosti seveda sodi h krscanski veri, ampak gotovo nic manj obcestvenost in zakramentalno zivljenje. To je vendar evangeljska vsebina, nacin Jezusovega zivljenja z ucenci in ljudstvom in njegovo izrocilo in napotilo. Tudi sakralnost prostora bozjega hrama ima svojo tezo v celotni civilizacijski tradiciji vseh treh abrahamitskih monoteisticnih ver, judovstva, krscanstva in islama. Tudi umetniska oprema cerkva skozi stoletja in tisocletja, kjer so se najboljsi talenti razdajali v cast Boga, svete druzine in svetnikov, nam kaze, kako bistven del verskega nagovora je prav sakralni prostor. Ne vem, cemu nas tu eni prepricujete, da ne obcestvenost, ne zakramenti, ne bozji hram na lepem vec niso bistveni. Pac so, vsaj v krscanski veri.

  9. Prebral sem dokument, ki jih omenja Vanja, a odgovora na vprašanje, ki ga omenjam zgoraj nisem našel v njem. Kot tudi ga ne najdem v Vanjinih komentarjih. Morda pa nas bo ga. Vanja razveselila z odgovorom v naslednjem komentarju? Morda ga je ona našla v omenjenem dokumentu? Naj ga kar navede.

    • Gospod Kerže,
      sprašujete me torej, kaj menim, ali je res, da so radikalni cerkveni ukrepi zoper koronavirus v Sloveniji in drugod po svetu, v pomembni meri okrnili blagor duš, domnevno zato, ker prepovedujejo zakramente?

      Menim, da to ne drži. Svojega odgovora ne znam utemeljiti teološko ali kanonsko-pravno, temveč z razmislekom o lastni izkušnji čakanja na zakramente uvajanja v krščanstvo.

      Podeljevanje zakramentov v RKC namreč nikoli ni kar poljubno, da bi kdorkoli lahko prejel nek zakrament kadarkoli bi hotel. Pri podeljevanju zakramentov vlada red, kot ga določajo cerkveni kanoni ter Cerkvene instance oziroma škofje.

      Poglejmo na primer katehumene. Ti ljudje niso krščeni v trenutku, kadar si kdo od njih to zaželi. Vsako leto se po župnijah oblikujejo skupine za pripravo odraslih na prejem zakramentov uvajanja. V naši skupini katehumenov smo se več mesecev tedensko srečevali ter pod duhovnikovim vodstvom spoznavali krščansko vero in Sveto pismo. Duhovno smo se pripravljali od septembra do aprila, preden smo bili na velikonočno vigilijo krščeni, birmani in prvič obhajani.

      Poglejmo še ostale skupine ljudi, ki morajo počakati na prejem zakramentov.
      Drugo oziroma tretješolci ne pristopajo k prvemu obhajilu vsak po svoji volji ali po volji staršev, temveč po skrbni celoletni pripravi v veroučnih skupinah pod vodstvom katehetov. Enako mladostniki k birmi ne pristopajo kadarkoli, temveč se dejansko vsa veroučna leta pripravljajo na ta sveti dogodek. V nekaterih slovenskih župnijah škofje birmajo skupine osnovnošolcev spomladi, pred koncem osmega razreda, v drugih župnijah pa jeseni, po začetku devetega razreda.

      Tudi pari, ki se želijo poročiti, se morajo najprej o vsem dogovoriti z župnikom in določiti datum poroke, nato pa po možnosti obiskovati predpripravo na sveto zavezo pred Bogom. Prav tako se starši za krst otrok običajno vnaprej dogovorijo s svojim župnikom, krst pa se običajno ne dogodi od danes na jutri.

      Tudi sveto mašniško posvečenje je največ kandidatom podeljeno na isti dan v letu, 29. junija, na praznik apostolov Petra in Pavla.

      V vseh našteth primerih  morajo ljudje različno dolgo počakati na prejem zakramentov.

      Pa vas vprašam, ali ste se v opisanih primerih že kdaj enako spraševali, ali je bil pomembno okrnjen blagor duš teh, ki so morali čakati na prejem zakramentov svetega krsta, svete birme, svete evharistije, svetega zakona in svetega mašniškega posvečenja?

      Domnevam, da se tega niste spraševali, saj se nam vsem zdi čakanje na prejem zakramentov v naštetih primerih popolnoma normalno.

      Sedaj pa zgoraj opisana čakanja primerjajmo s čakanjem na prejem zakramentov, ki smo se mu morali katoliški verniki podrediti v izrednih razmerah pandemije.
      Ali bo zaradi tega čakanja pomembno okrnjen blagor naših duš?
       
      Kot že rečeno, svoj razmislek utemeljujem na analogiji z zgoraj opisanimi primeri in menim, da blagor naših duš zaradi čakanja na zakramente ne bo okrnjen.

      Razen seveda v primeru, da je zaradi podobnega čakanja okrnjen blagor duš tudi v vseh zgoraj navedenih primerih katehumenov, prvoobhajancev, birmancev, zaročencev ter vseh kandidatov za mašniško posvečenje.

      Preprečevanje širjenja smrtonosnih obolenj terja od vseh ljudi enako, vernih in neverujočih, da možnosti prenosa okužb zmanjšamo tako, da se ne zbiramo v večje skupine in nimamo bližnjih stikov z mnogo različnimi ljudmi. Papež Frančišek in ostali škofje, ki so odločili o začasni odpovedi javnega maševanja, so prav odločili.

      Dandanes imamo kristjani to izredno možnost, ki je kristjani v preteklosti niso imeli, da sveti maši lahko v duhu prisostvujemo s pomočjo sodobne tehnologije, po televizijskih in radijskih valovih ter na medmrežju.

      Mislim, da ni nobene potrebe, da bi bili verni kristjani neučakani zaradi odloženega prejema zakramentov na kasnejši čas, kar od nas pač terja pandemija obolenj COVID-19.
       
      Bog je z nami neizmerno potrpežljiv.
      Bodimo v tem težkem postnem času potrpežljivi tudi mi. Naj redna molitev krepi naše potrpljenje.

      Na uradni strani slovenske KC je lepo razumljivo pojasnjeno o krstu in bolniškem maziljenju v smrtni nevarnosti.
      Glede vseh vprašanj lahko verniki telefonsko (ali pisno po e-mailu) kontaktiramo svojega župnika ali katerega drugega duhovnika, ki mu zaupamo ter ga povprašamo za mnenje in nasvet.

      Na spodnji povezavi je prisrčen opis soočanja verne večlanske družine z omejitvami, ki jih je prinesla izolacija:

      https://www.domovina.je/karantino-nedeljska-zgodba-iz-karantene/

  10. Priprava na zakramente je potrebna tam, kjer bi nevredno prejemanje zakramenta bilo kontraproduktivno.
    Glede krsta otroka je navodilo, naj se izvrši čimprej (v prvih tednih, kan. 876).
    Sicer pa je prepoved Sv. Spovedi po mojem težko braniti kot da ne okrni bistveno dušnega blagra, ker človek lahko umre nenadno kadarkoli in če mu ni omogočeno, da se stalno lahko povrne v stanje posvečujoče milosti, potem se ga izpostavlja nevarnosti pekla.
    Podobno Sv. Evharistija bistveno pripomore k temu, da ostajamo v stanju posvečujoče milosti.
    Alternativi s popolnim kesanjem in duhovnim obhajilom nista ekvivalentni, ker je prejem milosti tam bistveno bolj vprašljiv, odvisen od več dejavnikov kot pa pri rednih zakramentih.
    Ali se motim?

    • Ne vem, ali se motite.

      Mislim (lahko se motim), da le redki katoliški verniki prihajajo k spovedi redno in dosledno, za vsak najmanjši greh, ki se ga zavejo – saj to niti po doktrini katoliške Cerkve ni pričakovano.
      Spoved enkrat mesečno je kar lep uspeh, če se človek uspe tega držati, pod pogojem, se razume, da v vmesnem času ne greši smrtno.

      Imate prav, umremo lahko nenadno, kadarkoli in kjerkoli. Vsakemu ni omogočeno, da bi se tik pred smrtjo spovedal duhovniku in se povrnil v stanje posvečujoče milosti.

      Pa vendar se zaradi tveganja nenadne smrti, še preden so bile uvedene omejitve proti širjenju koronavirusa, niti vi najbrž niste redno, vsakodnevno spovedovali. Če se motim, me popravite.

      Ali niste bili takrat, ko niste vsakodnevno zahajali k spovedi, morda prepričani, da vaši grehi pač niso tako težki, da bi morali nujno in redno vsak dan pohiteti k spovedniku?

      Kaj naj bi se od takrat spremenilo, razen da moramo zdaj dosti bolj premišljati, da ne bi veliko grešili, saj ne moremo kar odhiteti k spovedi?

      Sploh pa upam in želim verjeti, da je človek, tudi tik pred svojo telesno smrtjo, še zmeraj popolnoma v Božjih rokah in da tudi tisti, ki se s spovedjo duhovniku niso uspeli spraviti z Bogom, dobijo pri Bogu poslednjo možnost, da se na samem pomenijo z Njim.

      Tako pač upam in zaupam, saj se mi zdi, da bi bilo vse preveč človeških duš pogubljenih zaradi nenadnih smrti, če bi bila spoved nujni pogoj za povratek k Očetu.

      Pogubljenje duš zagotovo ni v Božjem načrtu, Bog želi, da bi se vsi njegovi otroci vrnili k Njemu.

      • In kaj ce, Vanja, saj upajmo, da ne bo, ampak hipoteticno, stanje epidemije traja mesece ali celo leto in vec?

        • V takem primeru bomo ljudje, tako upam, iskali, našli in iznašli rešitve, v širši družbi in v katoliški Cerkvi kot delu te, ki bodo dolgoročno ustrezale življenju v takšnih razmerah.

          Kdo ve, mogoče se bomo morali katoličani pred spovedjo odeti v zaščitno opremo in se nato sprijazniti še z ‘drive-in’ obhajilom?

          “Življenje vedno najde pot”*👍😊

          Upajmo, da bomo do takrat preživeli…

          —————-
          *”Life finds a way” – citat iz Spielbergovega filma Jurassic park 😉

      • Vanja, motite se v marsičem, vaše nasprotovanje g.Keržetu je dokaj neumestno. Čudim se, pa takšno neizmerno spoštovanje imate do avtoritet, ko je treba recimo podpirati ostre ukrepe.
        To vaše čustveno telovadenje nima nobene veze s problematiko o kateri govori g. Kerže. Nehajte mu odgovarjati.

        • Zdravko,
          ste morebiti mimogrede postali zagovornik kratenja svobodnega izražanja mnenj na Časniku?

    • Gospod Kerže,
      imam nekaj pripomb, ki se vežejo na vašo trditev (ki ji ne nasprotujem): “Priprava na zakramente je potrebna tam, kjer bi nevredno prejemanje zakramenta bilo kontraproduktivno.”

      Po mojem prepričanju sveti krst ni zakrament, ki bi ga bilo mogoče nevredno prejeti.
      Je zakrament, ki spreobrnjenega človeka očiščuje vseh grehov. Ni mogoče, da grešni človek ne bi bil vreden zakramenta, ki ga bo očistil vseh grehov? Če bi bil grešni človek nevreden krsta, bi to pomenilo, da je Bog človeku zaprl vse poti do sebe. Vemo pa, da to ne drži.

      “Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina.”  (Jn 3, 16-18)
       
      Katehumeni se pred krstom ne spovedujejo. Sveti krst je zakrament, ki krščence očisti grehov in jih včleni v skupnost Božjih otrok.

      Ali torej se vedno menite, da večmesečna priprava in posledično čakanje na sveti krst bistveno okrni dušni  blagor katehumenov?

      Če menite tako, ali bi si upali očitati RKC, ki tega zakramenta ne podeljuje po hitrem postopku, da ljudi načrtno prikrajšuje za dušne blagre?

      • Krst je pot k obhajilu. Temu služi katehumenat. Vanja, pazite.
        Ženske se morate izogibati sklepanju. Vaš zadnji sklep je takšen.

        • Ne razumem, kaj mi hočete sporočiti, Zdravko.

          Vaši komentarji zgoraj so sumljivo podobni AlFetovim. Da se niste nalezli njegove “prijaznosti”?
          Le glejte, da ne boste preveč osorni do mene, v teh kriznih časih bi me to zelo potrlo.

          Katehumeni so, običajno na velikonočno vigilijo, med isto večerno mašo krščeni, birmani in gredo k prvemu obhajilu.
          Med krstom in obhajilom med mašo ne gredo k spovedi, kajti po krstu so očiščeni vseh grehov.
          Tako pač gre to.

          Nič pa jim nato ne preprečuje, da ne bi takoj po maši grešili.

          Gospod Kerže me je zgoraj sam vprašal za mnenje. Vi hočete, naj mu ne odgovarjam. Koliko vljudno bi bilo pa to?

          • Ja, saj Vanja. In potem iščete podobnost mojih komentarjev z Alfejem, namesto da bi prebrali. Ker sem vam tudi razložil vaše napačno sklepanje, da ne rečem podtikanje Keržetu glede “načrtnega prikrajšanja za dušne blagre”.
            Vaša razlaga zakramentalnih pravil je napačna! Kaj vam je še treba povedati!

          • In če vam podarim dobro vero v vašem komentarju, vam lahko povem tudi, da za katehumena velja krst želje, če bi ga pred krstom doletela smrt.

  11. Nedojemljiva odločitev Časnika, da namesto predlogov za varno opravljanje zakramentov v času, ko vsak šolar komunicira v skupini na daljavo, ponovno ponudi prostor kritiku papeža brez konstruktivnih predlogov. Še več, kazahstanski škof namiguje, da naj bi bila pandemija kazen za dogodke v zvezi s Pachamamo! Ali pa kazen za generacijo spolne revolucije in zagovarjanja splava, kot Časnik omogoči natolcevati gospe Kržetovi. Nepojemljivo! Žal je to očitno uredniška politika Časnika, ki namesto ponudbe prepotrebne moderne konzervativne opcije vedno bolj zavzema fundamentalistične poglede in nudi platformo populističnim kritikom brez konstruktivnih idej. Škoda.

    • No gospod Severin! Kaj torej predlagate? Jaz predlagam dosledno upoštevanje Veselega oznanila, torej oznanjanje z deli.

      • No, gospod AlFe:
        predlagam, da Časnik na temo zakramentov na daljavo in v sili povpraša koga, ki se z zakramenti ukvarja na teološki fakulteti, po možnosti nekoga, ki dojema izjemnost situacije in morda celo poskuša istočasno razumeti probleme modernega človeka in sveta in ne vleče primerjav z epidemijo v 16 stoletju in zavajajoče odlomke iz svetega pisma kar počez.
        Želim si člankov, ki mi nudijo razlage, perspektive in v najboljšem primeru oporo.
        Prav je, da ima veliko avtorjev z različnimi pogledi možnost objave, ampak uredništvo si dela medvedjo uslugo, če ne poseže v vsebino člankov. Naravne nesreče ali teroristične napade povezovati z božjo kaznijo je nedopustno.

        • Kaj je nedopustno povezovati z Božjo kaznijo? Cerkev je vedno razlagala epidemije kot Božjo kazen. Očitno se je za vas Cerkev začela leta 1965, tako kot so nas učili, da se je zgodovina slovenskega naroda začela leta 1941.
          Pa vaša teološka fakulteta lani ni niti voščila Veselega Božiča, ampak vesele praznike. Ti so vaši eksperti.

        • Se strinjam z vami, Severin. Paragrafske mračnjake, ki se jim kolca po srednjem veku, pa boste še samo bolj razdražili.

Comments are closed.