Škof A. Glavan: Vatikansko poročilo je zelo kratko

02 glavanZ apostolskim administratorjem ljubljanske nadškofije in novomeškim škofom smo se pogovarjali o njegovih pastoralnih prizadevanjih, spregovorili o postopku iskanja novega ljubljanskega nadškofa in se v drugem delu pogovora dotaknili več aktualnih tem v okviru Cerkve.

Pretekli teden smo praznovali Marijino vnebovzetje, letos obhajamo tudi 200-letnico milostne podobe Marije Pomagaj na Brezjah. Ali lahko z nami podelite nekaj utrinkov in vašega odnosa do Marije, nebeške matere?

Marija je naša skupna, nebeška mati in mati vsakega izmed nas, še posebej mati vsakega duhovnika, zato jo kličemo tudi kraljica duhovnikov. Za vsakega kristjana veljajo besede, izrečene na križu: »Sin, glej tvoja mati,« in hkrati besede namenjene duhovnikom: »In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi.«

Še posebej velja za vsakega duhovnika, da vzame k sebi Marijo, kar pomeni, da poleg globokega odnosa s Kristusom, v imenu katerega nastopa duhovnik in škof, velja, da naj ima še poseben odnos z Marijo, da jo posnema. Ne gre za čustva, iracionalno čaščenje, ampak zavestno gojenje posebnega odnosa z Materjo. Da poskuša posnemati njeno vero, ponižnost, čistost, kreposti, ki krasijo Marijo. Če hočemo biti orodje Svetega Duha, moramo v sebi preko Marijinih kreposti upodobiti Marijo. Sveti Duh sam po sebi ni rodoviten, šele, ko najde v neki osebi ‘Marijo’, njene kreposti, odprtost, postane rodoviten. Če hoče biti duhovnik duhovno rodoviten, mora imeti odnos z Marijo.

Jaz ne pomnim, kdaj sem bil prvič sam pri Mariji Pomagaj na Brezjah. Spomnim pa se, da sem bil kot otrok s starši okrog leta 1950 na Brezjah, kasneje pa sem pogosto šel na romanje kot mladostnik, da sem se priporočal ob kakšni notranji stiski. Prav tako kasneje kot duhovnik.

Papež Frančišek pravi, da mora pastir dišati po čredi, pri nas pa se po tradiciji odločitev za duhovništvo opiše kot »ta gre za gospoda«. Ali menite, da je med duhovniki in verniki res vzpostavljena distanca, ki preprečuje bolj pristne odnose?

Do neke mere še, vendar če za katerega duhovnika velja, da je vendarle blizu ljudem po stilu življenja, to velja za slovenskega duhovnika. Blizu smo ljudem, smo del ‘proletariata’, saj po stilu življenja 90 odstotkov duhovnikov ni več gospodov. Nimajo nikogar, ki bi jim stregel,  skrbeti morajo sami zase, karkoli se zgodi. Včasih, ko so imeli gospodinje in še drugo strežno osebje, je bilo to čisto nekaj drugega. Po tej plati smo ljudem blizu, druga plat  pa je duhovna bližina. Mislim, da je večina duhovnikov blizu ljudem, a so tudi izjeme.

Tudi sam skušam biti blizu duhovnikom, saj se jim med kanoničnimi vizitacijami v celoti posvetim in ostanem na župniji cel dan. Obiščem tudi podružnice,  srečam se s ključarji, mežnarji in se skušam zanimati za njihova vprašanja, skrbi, dvome, grenkobe. ‘Vonj po ovcah’ izraža prav to bližino, čeprav sem v dvajsetih letih obiskovanja Doma za ostarele včasih dobesedno dišal tudi po teh ‘ovcah’, oboji pa smo iz teh odnosov tudi veliko odnesli.

Imamo pa tudi še posamezne ‘gospode’, kar je povezano z napačnim razumevanjem službe in poslanstva. In to, zanimivo, večkrat med nekaterimi mlajšimi kot med starejšimi duhovniki.

Koliko se posvečate v svoji škofovski službi duhovnikom po župnijah?

Letos zaradi pomanjkanja časa posebnih drugih obiskov, izven vizitacij, nimam. V glavnem gre za obiske kot vizitacije, ki niso v pomenu preiskovanja ali kaj podobnega, ampak  gre za pogovore, pomoč, če kje kaj ne gre ali da bi bolje šlo. So pa vedno vrata odprta na škofiji tako v Novem mestu kot v Ljubljani kjer sem samo določene dni in si duhovniki včasih dobesedno podajajo kljuko vrat za pogovor.

Čutim pa, da bi se moral predvsem bolnim duhovnikom več posvečati, ampak res mi zmanjkuje časa. V novomeški škofiji sem vsa leta vsako leto obiskal tudi vseh devet domov za ostarele in v njih maševal. Zdaj pa včasih mine cel mesec, ko nimam časa za rekreacijo ali sprehode. Tudi počitnic letos ne bo. Toliko je raznih dolžnosti, za katere nekateri pravijo, da bi jih lahko bilo manj, po drugi strani pa bi se pojavili očitki, da premalo sodelujemo in skupaj načrtujemo, če teh sestankov in sej ne bi bilo.

Župnija Stara loka (v Škofji Loki), je bila vaša zadnja župnija, predno ste postali škof. Kakšni spomini Vas vežejo na tisti čas?

Na obe župniji kjer sem bil župnik imam najlepše spomine. Upam, da tudi verniki. To kažejo tudi prisrčna srečanja z njimi, kjer se slučajno srečamo. Eno zadnjih takih srečanj je bilo letos maja, ko sem blagoslovil obnovljen glavni oltar in Križev pot v Crngrobu. Nepozabna doživetja imam tudi iz Centra slepih in starejših v Stari Loki.

Ali škofje razmišljate o ustanovitvi svetovalne oziroma operativne službe, ki bi duhovnikom pomagala pri delu z obrtniki, spomeniškim varstvom in drugo birokracijo, s čimer bi jim omogočili, da bi se lahko bolj usmerili v duhovnost in pastoralo?

Po škofijah je to urejeno različno. V koprski škofiji imajo takšno službo, ki pomaga pri obnovah, stikih s spomeniškim varstvom, obrtniki in mislim, da imajo dobre izkušnje. Pri nas v Novem mestu imamo Gospodarsko komisijo in člani imajo na skrbi nekako po dve dekaniji,  in ko se nanje obrnejo duhovniki, jih ti obiščejo in to ali ono svetujejo. Včasih vzamejo s seboj še kakšnega gradbenega strokovnjaka, da jim kaj predlagajo. Večina duhovnikov je dobrih gospodarjev in ne želijo, da bi se kdo vtikal vanje. So pa drugi, ki so manj izkušeni in zato hvaležni, če jim kdo kaj svetuje pri gospodarskih zadevah.

Da bi pa na škofiji to v celoti prevzeli, tega še ne načrtujemo. S tem bi končno vzeli specifično vlogo laikom, saj marsikje duhovnik tega sam ne dela, ampak ima gospodarsko komisijo, gradbeni odbor … Jaz mislim, da to ni tako aktualno, niti niso duhovniki izrazili željo, da bi dali to iz rok.

V prihodnjih mesecih se bo domača in svetovna Cerkev posvečala vprašanjem družine. Kako ste zadovoljni s pozornostjo tej temi v Slovenski cerkvi v zadnjih mesecih in kako naj se kleriki in laiki v to dogajanje vključujemo v prihodnje?

V času, odkar je bila napovedana izredna sinoda o družini, smo se mi ukvarjali s pastoralnim načrtovanjem in študijem PIP-a, zato se družini nismo mogli toliko posvečati, razen v kolikor jo obravnava PIP. Skušajo pa se ponekod o njej več pogovarjati, ko so govorili o občestvih, saj je družina osnovno občestvo družbe in Cerkve. V prihodnje pa upam, da bo prišlo do tega, da bodo pastoralni načrti dodelani, in da bodo ŽPS lahko več časa namenili tudi družini.

Bolj podrobno se je v priprave na sinodo vključila skupina posameznikov in družin, ki smo jih povabili k izpolnjevanju ankete, ki so jo sicer pripravili v Vatikanu. Bil sem vesel hitrega odziva, ko je bilo potrebno v mesecu in pol urediti vse: zbrati odgovore, jih urediti in povzetke prevesti. Bil sem veselo presenečen nad odzivnostjo, čeprav so se spet nekateri pritoževali, da so premalo sodelovali, ker ni bilo dovolj časa. Vendar tajništvo SŠK je imelo roke, ki so bili postavljeni, sicer se ne bi mogli vključiti v ta tok dejavnosti zbiranja podatkov iz vseh krajevnih cerkva po vsem svetu.

03 glavanV nadaljevanju bi se dotaknila procesa iskanja novega ljubljanskega nadškofa. Že veste za njegovo ime?

Nič ne vem, tudi če bi vedel, ne bi smel povedati. Vem toliko, kot veste vi ali kot ve Rajka Ivelja, ki je najbolj specializirana oseba za imena škofovskih kandidatov. Čisto nič več ne vem, kot vsi ostali.

Kaj konkretno ste kot apostolski administrator storili, da bi se obvladovanje informacijskih tokov znotraj ljubljanske nadškofije uredilo do te mere, da Dnevnik ne bo več Tiskovni urad SŠK za najbolj pomembne cerkvene teme?

No, SŠK ima še vedno svoj Tiskovni urad, ki kar dobro deluje. Res pa je, da nekateri radi pišejo o teh temah nekoliko po svoje, zato se tudi velikokrat uštejejo. Nekateri članki temeljijo na informacijah, ki odtekajo, a v zadnjem času ne iz Tajništva. Težko bi pa rekel, kdo so informatorji. Danes je možno že čisto vse, od telefonskega prisluškovanja naprej. Velikokrat gre pa tudi samo za ugibanja, ko nekdo sliši neka imena, jih zapiše in iz reakcij naprej sklepa in ugiba. Zelo težko je reči, kdo in od kod informacije prihajajo, da pa se odtekanje dogaja, se pa ve.

Postopek izbire novega nadškofa teče že več kot leto dni. Pojavljajo se glasovi, da bo potrebno postati kritičen do odnosa Vatikana do slovenske katoliške skupnosti – ali lahko Vi ali pa SŠK kaj storita v tej smeri, da bi do imenovanja vendarle prišlo čim prej?

Če se ne motim, je prav vaš Časnik nekoč pisal, da ni nič hudega, tudi če se bo imenovanje zavleklo, da bodo le imena prava. Čeprav bi rad videl, da bi do imenovanja prišlo čim prej, bi pa kakršno koli poseganje v imenovanje bilo neprimerno.

Sicer pa slovenski primer ni edini. V nadškofiji Köln so enkrat čakali dve leti, v Mariboru so pred leti še več kot dve leti čakali, preden je Franc Kramberger postal škof. Pri nas je pa toliko dejavnikov – tudi mariborska afera, ki bi jo bilo idealno prej urediti, preden bodo znana imenovanja. Drugi razlog vidim v slabih izkušnjah in bodo preverbe temeljite, a se človek boji, da se s tem postopek lahko tudi zakomplicira in podaljša.

Kakorkoli vplivati … meni se zdi, da je bilo vmešavanja preveč, in da je to eden od razlogov, da še nimamo nadškofov. Da bi se še več vtikali kot to, da smo napisali svoja mnenja glede kandidatov, pred Bogom odkrito in z vso odgovornostjo, več skoraj ne moremo narediti. Da bi pa po kakšnih vzporednih, skritih kanalih poskušali vplivati, se mi zdi, da to ni Božja volja. Prepustimo to tistim, ki imajo za to potrebno milost in je to njihova dolžnost. Več moramo moliti, gotovo se tudi premalo moli za čimprejšnje imenovanje.

Lahko smo do nekaterih stvari kritični, npr. glede postopkov odstavitev, ampak se mi zdi, da so bili razlogi za odstavitve povezani z Mariborsko afero zelo resni. Ne moremo pa nikoli reči: »Ta je vsega kriv, ta je odgovoren,« ampak je bil pri tej aferi to seštevek več faktorjev, ki so se nagrmadili v tem prostoru in času: od svetovne finančne krize, do neprevidnosti in prevelikega zaupanja, morda celo nekaterih zlorab, predvsem s strani laikov.

Ko sva s predsednico Bratuškovo imela pogovore o uvedbi davka na cerkvene nepremičnine, je rekla, da je potrebno uvesti davek tudi zaradi bančne luknje, a sem ji rekel:« Gospa predsednica, kje pa je ta denar? Preglejte vse žepe in transakcijske račune mariborskih nadškofov, a ne boste v njih našli ničesar.« Priznam pa, da je finančni zlom nadškofije sad neodgovornega dela nekaterih, prevelike zaslepljenosti, da se bo kljub slabim signalom, vse dobro končalo. In žrtve tega so bili naši nadškofje.

Osebno sicer menim, da bi se dalo ukrepanje v zvezi z mariborsko krizo drugače izpeljati, npr. da bi bilo vsekakor smiselno tudi predhodno posvetovanje s Slovensko škofovsko konferenco. A žal tega s strani Kongregacije za škofe niso zahtevali.

Ko sem govoril s prefektom Kongregacije za škofe, oktobra lani v Bratislavi, sem nekoliko naivno vprašal, če bo izbira kaj kmalu znana in dobil odgovor, da bo tokrat izbor temeljit. Upajmo, da bo temeljit in pravi.

V zadnjem delu pogovora pa še o aktualnem dogajanju v Cerkvi.

Pred časom ste za naš medij v odzivu na razmišljanje kolumnista zapisali, citiram, »da ni res, da smo ob porajanju mariborske krize vsi molčali. Kar nekaj let, skoraj na vsaki seji SŠK, je g. nuncij svaril in opozarjal na zaskrbljenost Vatikana in samega papeža, zlasti na začetku, ko so se pojavile nepravilnosti v družbi T2.«

Ste poskušali člani SŠK s kakšnimi konkretnimi sklepi na sejah vsaj v moralnem smislu vplivati (pravno zaradi statusa SŠK to ni mogoče) na delovanje vodstva Mariborske nadškofije?

Že to, da smo se o tem pogovarjali, je to neke vrste moralni pritisk. Drži, da se ne SŠK ne katerikoli škof nimata pravice vtikati v razmere druge škofije. Vsak škof je pri svojem delu samostojen, niti metropolit nima te pristojnosti. Njegovi posegi so predvideni le v točno določenih primerih, ko gre za očitne nepravilnosti in moralne zadeve. V gospodarsko politiko se pa nihče nima pravice vtikati. Ko je šlo za moralna vprašanja pri T2, smo se strinjali z nuncijem, ki je na to opozarjal. Nismo pa to dovolj resno jemali, najbrž pod vplivom laikov, ki so prepričevali odgovorne, da ne morejo spreminjati pogojev v že sklenjenih pogodbah, in da se bo vse izšlo. Končno se pa ni izšlo.

Nismo se imeli pravice vtikati, hkrati pa nihče ni pričakoval takšnega ‘kraha’. Še v času, ko je ljubljanska nadškofija dala dobrih devet milijonov posojila mariborski škofiji, so rekli, da se bo s tem posojilom vse rešilo. Kljub temu so vsi holdingi šli v stečaj. Takrat nihče ni verjel, da se ne bo izšlo. Tako globoko so bili vsi zaverovani. A na koncu smo vsi delničarji in tudi nekatere škofije vse vložke izgubili. Tudi sam sem izgubil dva certifikata.

Podobna pravila o medsebojnih odnosih in pristojnostih poznamo tudi glede župnij in tudi tam se ena ne vtika v drugo. Saj poznate tisto pravilo, da so v Cerkvi tri avtoritete: papež, škof in župnik.

V istem odzivu tudi piše: »Vatikan je ustanovil komisijo iz slovenskih cerkvenih pravnikov, ki je podala svoje poročilo. S tem poročilom škofje nismo bili seznanjeni. Temu poročilu so sledili ukrepi. Nekateri so zahtevali, da bi morali to poročilo objaviti. To se pričakovano ni zgodilo.«

Ali ni odločitev o neobjavi poročila oz. vsaj oblikovanju povzetka izraz nespoštovanja do vernikov, ki so del Cerkve in bi lahko ključno prispevali k razumski obravnavi afere, ne pa, da se je s takim odnosom velik del laikov pasiviziral in vidi Cerkev kot netransparentno ustanovo?

Vatikan je ustanovil to komisijo in je očitno obvezal člane, da nam niso poročali. Dali so vedeti, da je to njihova zadeva. Ob objavi poročila verniki ne bi nič več vedeli, kot zdaj vemo vsi iz stotin člankov.

Kar se tiče vzrokov: saj jih poznamo. Netransparentnost, neodgovornost, pogoltnost. Poznate zgodbo, ko so dvema dali možnost, da kolikor bosta obtekla, takšen grunt bosta imela, ampak do sončnega zahoda morata priti nazaj. Eden je gledal na uro in je pravočasno prišel nazaj ter dobil grunt. Drugi pa si je govoril: »Še malo, še malo«, kot maratonci in ni prišel nazaj in je vse izgubil. To je naš izvirni greh po eni strani in najboljši nameni, da se bo pastoralne projekte, kot so šolstvo in karitativna dejavnost lažje vodilo, na drugi strani pa tudi pohlep po dobičkih nekaterih.

Vatikan nam ni dal o poročilu nič vedeti in nam je svetoval, naj se o tem ne razpravlja. Mi pa smo sami predlagali, da se organizira naša slovenska komisija, sestavljena iz ekonomskih in pravnih strokovnjakov, ne samo cerkvenih pravnikov, a soglasja v SŠK ni bilo, češ, da to lahko ovira pogovore o finančni konsolidaciji v Mariboru.

Glede poročila vatikanske komisije je težko ugibati. Domnevam, da so pravniki ugotovili, kateri kanoni niso bili upoštevani in da je posledično prišlo do premalo strokovnih in domišljenih odločitev, saj so bile te delane v ozkih krogih. Mislim, da je bilo poročilo zelo kratko in je v skladu s cerkvenimi predpisi verjetno v njem zapisana ugotovitev, da za napake na koncu odgovarja škof. Nadškofa pa sta soodgovornost ponižno sprejela nase in hkrati opozorila, da nista ne glavna ne edina krivca.

Je poravnava v sporu glede dvorca Goričane, med papirnico Goričane in ljubljansko nadškofijo, že blizu uspešni zaključitvi?

Ne poznam primera, ker je to prepuščeno mediaciji, ki jo vodijo pravniki na obeh straneh. Sam nisem bil klican na sodišče, ne kot priča, ne kot odgovorni. Težko bi kaj povedal. S papirnico Goričane je bil sklenjen sporazum o najemu, potem pa je prišlo do dodatkov k pogodbi.

Poudarjam, da nisem bil nikoli klican na sodišče ali na poravnavo, ker to očitno še usklajujejo pravniki. Če bi bile zadeve znane, bi me o tem obvestili.

Gospod Stres in gospod Turnšek se vračata v okolje, kjer sta delovala pred nadškofovanjem. Gospod Uran pa še vedno biva izven Slovenije. Imata kakšne stike z njim? Se boste v Vatikanu zavzeli za njegovo vrnitev v Slovenijo?

Kar vem je to, da veljajo z g. Uranom in g. Krambergerjem dogovori kongregacije z njima osebno, kaj več pa ne vem. Z g. nadškofom Uranom se slišiva za praznike in godove.

V petek, 22.8. boste v ljubljanski stolnici darovali sveto mašo ob dnevu spomina na žrtve totalitarnih režimov. Ali je Slovenska Cerkev po osamosvojitvi oblikovala strokovno zgodovinsko oceno o vlogi, ki jo je imela v času komunizma pred, med in po II. svetovni vojni na Slovenskem ali pa naj bi temu zadostila s knjižico Resnici na ljubo, ki jo je uredil France M. Dolinar?

O vlogi Cerkve v tem času, ki ga navajate, je napisano ogromno člankov in knjig, seveda posredno. Cerkev se je vedno izogibala temu, da bi jo kdo potegnil v razprave o polpretekli zgodovini. Vedno, ko se je šlo za razprave o spravi, so v to vključevali še Cerkev. Ampak Cerkev nima nič s tem. Škof Rožman je bil med vojno kot edina avtoriteta v to vključen, hote ali nehote. Ni bil pa politik in se z njo v glavnem ni želel ukvarjati. Poleg tega je bil sodno rehabilitiran. Zgodovina je v glavnem znana.  Še odprta vprašanja pa naj v popolni zvestobi zgodovinskim dejstvom razčistijo zgodovinarji in vpleteni. Ne želimo, da bi bila Cerkev tisti partner. Naj se ZB NOB in Nova slovenska zaveza o tem pogovarjajo ter zgodovinarji, ne pa Cerkev kot taka. Nekaj dejstev o vojni je znano, predvsem pa so znane laži na račun Cerkve. Cerkev lahko dela za spravo, da se spravijo vsi deli našega naroda, ne more pa biti partnerica v pogovorih o spravi.

Ampak leta 1990 sta ravno g. Šuštar in g. Kučan z rokovanjem pokazala, da si prizadevata za spravo?

Ja, ampak tega danes nihče, tudi revolucionarna stran niti simbolično ne prizna. Ne priznajo tudi tega, da se je nadškof dr.Pogačnik štirikrat opravičil in kasneje še nadškof dr. Šuštar, če je bilo kaj narobe s strani nekaterih posameznih predstavnikov Cerkve, ne Cerkve kot take. Danes pa še vedno pravijo, da se Cerkev ni pripravljena spraviti, še vedno o tem govorijo, čeprav to ni res. Mi vedno delamo na tem, da bi prišlo do sprave na podlagi resnice in ljubezni, vendar med subjekti državljanske vojne.

Gospod škof in apostolski administrator ljubljanske nadškofije, msgr. Andrej Glavan, najlepša hvala za vaše odgovore.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.