Škoda, da Dolores ni več

22
805
Printscreen 24.ur.com

Ob oznanitvi politične poroke med ljubljanskim županom in zunanjim ministrom je tu in tam kdo začel moralizirajoče viti roke. Za kaj takega ni prav nobene potrebe. Slovenski volivec in volivka imata celo ob obstoječi medijski in družbeni krajini na voljo dovolj informacij, da si zlahka ustvarita svoje mnenje in s svojo tretjejunijsko sodbo postavita mlado- ali bolje zlatoporočenca tja, kamor sodita, na politično smetišče. Če tega ne bosta storila, imata za to že svoje (prejkone) sebične razloge.

Pogled iz slonokoščenega stolpa

V tem primeru bomo morali pač tudi na našem portalu še enkrat več ugotoviti, da očitno živimo v nekakšnem slonokoščenem stolpu in smo popolnoma odtujeni današnjemu slovenskemu človeku. Ali pa vsaj, da se je slednji že tako navadil desetletja gojenega družbenega močvirja, v katerega letijo ravno dovolj velike drobtine z miz vladajočih velikašev, da se mu ne ljubi pokukati ven. Ampak ne glede na to bi odmeven rezultat Desusa, stanovske upokojenske stranke, v pravljično beli, napredni, odprti in za povrh še zeleni prestolnici vsaj jasno pokazal na tisto, kar se že lep čas nakazuje. Da je naše tako opevano naprednjaštvo hudo starikavo in zarjavelo, kar je seveda najboljši recept za pot v svetlo prihodnost.  S tem bi sočasno uradno vedeli vsaj, pri čem smo.

Zelo nenavadno bo hkrati, če bo volivko in volivca kaj preveč ganilo zaklinjanje srečnega para, da je potrebno postoriti vse, da Slovenija tudi po 3. juniju ohrani tako imenovano levo vlado. Pravzaprav bi moralo volivce bolj zanimati, kaj bi bilo potrebno narediti, da se tako imenovane leve vlade po že omenjenem datumu znebijo. V najožjem smislu ima namreč naša lepa podalpska republika tako imenovano levo vlado zadnjih deset let, v ožjem veliko večino zadnjih osemindvajsetih let in v najširšem smislu zadnjih triinsedemdeset let. Celo, če bi bili predstavniki tako imenovane levice ves ta čas izjemno obdarjeni z vsemi sedmimi darovi Svetega Duha, so doslej pokazali že vse, kar znajo, in od njih kakšnih novih idej niti ob še okrepljeni inflaciji novih obrazov ne gre več pričakovati.

Strah pred lastnim izumom

Je pa še nekaj, kar nam da slutiti petje poročnih zvonov na ljubljanskem magistratu. Nekaj, na kar bi lahko bil ponosen Janez Janša. Pravzaprav razlogov za ponos znova nima, saj ima Janez Janša v možganih načrtovalcev in izvajalcev poroke z resničnim človekom iz mesa in krvi kaj malo skupnega. Janez Janša – pošast, ki te ljudi preganja, je namreč njihov lasten izum.

Iz tega izuma so naredili pravo politično industrijo. Za lov nanj, ki v zadnji, vroči fazi traja zadnjih šest let, v celoti pa dolga tri desetletja, so že zdavnaj dovoljena vsa sredstva. Predvsem v zadnjih letih je uspelo na obilni podlagi strah pred njim razširiti na glavnino naših sodržavljank in sodržavljanov, tako da se zdaj njegova pošastna podoba v sanjah prikazuje tudi njim. Nanj takoj pomislijo, če izrečeš besede ali besedne zveze, kot so fašizem, diktatura, tiranija, zatiranje, nizke pokojnine, obvezna uporaba zimske opreme. Pri tem izginejo razumni pomisleki, ki bi jih morda lahko sprožila uporaba preprostih računskih operacij ob vprašanju, kdo je bil v dveh tretjinah zadnjega stoletja praktično neprekinjeno na oblasti in ima torej na voljo neprimerno več vzvodov, da uresniči vsebino katere od navedenih nelepih besed in besednih zvez.

Za boj s pošastjo je bilo najprej seveda dovoljeno neomejeno obračunavanje z njenim naključnim soimenjakom. Da se ni izteklo v njegovo človeško uničenje, je verjetno zgolj posledica moževe nepričakovane trdnosti, ki pa je za večne begunce pred njim bržkone znova dokaz njegove povezave s hudim duhom. Njegovo ime je že zdavnaj postalo predmet instalacij in umetniških filmov, ti pa predmet domnevno povsem resnih filozofskih analiz.

Tako je antijanšizem predvsem v zadnjih šestih letih postal poglavitna politična usmeritev v Sloveniji, pomembnejši od vseh liberalizmov, krščanskih demokracij, socializmov, komunizmov, populizmov in kar je še te navlake. Iz preventivnih razlogov so bili iz bližin korit oblasti sčasoma odrinjeni tako rekoč vsi, ki bi utegnili biti s »pošastjo« v kakršni koli zvezi. Danes, spomladi 2018, je rezultat tak, da ima na oblast abonirana opcija v parlamentu orbanovsko dvotretjinsko večino (kar je ne ovira, ko svari pred nevarnostjo orbanizacije), predstavnice in predstavniki resnične politične alternative pa imajo kakšno veljavo zgolj še v kakšni zakotni občini; v večini institucij jih ni nikjer.

Zadeva je verjetno že tako daleč, da bi lahko kot model za zamenjavo oblasti nemara služil zgolj zgled iz daljne Malezije. Tam je prejšnji teden prišlo do prve zmage opozicije v zgodovini. A da se je omenjeno lahko zgodilo, jo je moral voditi triindevetdesetletni možakar, ki jo je prej kot premier skoraj trideset let zatiral. V tem duhu bi bilo tistemu bloku, ki ga po konvenciji v Sloveniji imenujemo desnica, svetovati, naj poskusi do prihodnjih volitev organizirati prestop kakega uglednega staroste vladajočih v svoje vrste. Obetavno bi recimo bilo, če bi leta 2022 kot njen mandatarski kandidat nastopil tedaj stoletni Janez Stanovnik (ki bi se s tem navsezadnje vsaj malo vrnil h koreninam). Še bolje bi bilo seveda, če bi na desni še malo potrpeli in bi leta 2030 kot njihov kandidat nastopil takrat devetinosemdesetletni Milan Kučan.

Kljub vsemu se zbujajo mokri

A vrnimo se od fantaziranja o ne tako oddaljeni prihodnosti v našo stvarnost po ljubljanski poroki. Glede na vse povedano leži danes Slovenija dolgoletnim gospodarjem domovine pod nogami bolj kot kadar koli v zadnjih treh desetletjih. Z njo bi lahko počeli praktično, kar bi se jim zljubilo. V strahu pred pošastjo iz njihove glave bi jim Slovenke in Slovenci to brez obotavljanja dovolili.

A glej ga zlomka. Kljub neomejeni moči se ti ljudje kljub svojim epskim uspehom prikazni, ki so jo za lastne potrebe naredili v svojem laboratoriju, zares bojijo. In zoper njihov strah vsa oblast in moč ne zaležeta čisto nič. Ker se še vedno zbujajo mokri. In res je škoda, da je prav letos umrla irska pevka Dolores O’Riordan. Vsaj kak verz po vsebini sicer zelo resne pesmi Zombie skupine The Cranberries, ki se začenja z »In your head«, bi namreč Slovenska demokratska stranka s pridom posvojila kot uradno pesem svoje predvolilne kampanje.

22 KOMENTARJI

  1. Ljudje, ki ne zmorejo sprejeti konkurence, niso privrženi demokraciji, temveč diktaturi. V tem je vsa težava.

    Če zmaga SDS in sestavi vlado, bo to nov korak k demokraciji in vsemu, kar ta predstavlja, in torej odmik od totalitarizma. To je, odmik od totalnega nadzora nad vsemi družbenimi sistemi, zlasti od pravosodnega in raznih bankomatov. Zato se mokri prebujajo. Prehod iz mafijske v v normalno demokratično državo, je njihova mora.

  2. ” Prehod iz mafijske v v normalno demokratično državo, je njihova mora.”
    Pa je ta prehod možen brez boja? Mislim, samo z volitvami?

  3. Z vprašanji: “Pa je ta prehod možen brez boja? Mislim, samo z volitvami?” so se že mučili sodržavljani, ki so v mariborske policiste metali granitne kocke.

    • Mučili ali odgovorili na vprašanje: “Je miren prehod iz UDBOmafije v demokracijo možen?”

  4. S klikom na premikajoče besedilo zgoraj z naslovom “Osebni odpor sistemskemu zlu” se odpre prispevek Z. Krašovec, ki nekako poziva k razmisleku.
    (.. niso zmožni opaziti Osebe !?).

  5. En velik blah. DeSUS-a se je povezal z Jankovićem, da si zagotovi vstop v parlament. Janković si skuša povečati vpliv na državno politiko.
    Ostalo je en sam janšizem, da že skozi uhe leze.

    Upam, da ne bo nobena politična stranka za svojo vzela to pesem. Jo imam rad.

  6. Hannibal ante portas. Tako so strasili v starem Rimu otroke. Pri nas iz leta v leto bolj na ta nacin strasijo pred Janezom Janso. In to odrasle ljudi. Kaksna beda teh, ki to pocnejo in onih, ki nasedajo. Glavni program slovenske levice. Vceraj je to na soocenju s Kovacicem pocel tudi Miro Cerar. In padel na nivo Erjavca in Jankovica, teh dveh skrajnih mizerij. Meni bojo ocitno olajsali volilno izbiro. Ceprav nisem programsko povsem skladen z SDS in bi potencialno po nazorih prej podprl Primcevo gibanje.

    • .. “in to odrasle ljudi”
      —-
      Ampak a niso to vsi tisti, ki v množici ne opazijo deklice v rdeči oblekci. Ker svet vidijo le v črno belih barvah?
      Pri tem da so oni seveda v belih.

  7. Dragi gospod Maver. Zdaj pa me zanima nekaj stvari. Kako lahko napišete tak stavek “V najožjem smislu ima namreč naša lepa podalpska republika tako imenovano levo vlado zadnjih deset let, v ožjem veliko večino zadnjih osemindvajsetih let in v najširšem smislu zadnjih triinsedemdeset let.” A hkrati ne omenite, da je Janez Janša mandatar z drugim najdaljšim stažem premierja, za Drnovškom? Kako ste tako prikladno izpustili obdobje 2011-2013?? Nadalje me zanima, zakaj ste na desni tako sveto prepričani, da si t. i. “desnica” (karkoli že to v slovenskem kontekstu pomeni) nekako zasluži vladati? Zakaj se t.i. desničarji ne morete sprijazniti, da slovenski volilci niso želeli desnih vlad pod vladavino sedanjih desnih strank? Da Slovenci (do sedaj) enostavno niso želeli mračnjaštva, primitivizma, seksizma, lova na čarovnice in splošnega vrnitve družbe v mračen srednji vek? Da je socialistična vladavina odprla stekleničko in izpustila duha, tako da mračnjaštvo, kot ga vidimo v Avstriji, na Madžarskem ali na Poljskem v Sloveniji pač ni več mogoče?
    Prav tako pa me zanima, zakaj desničarji menijo, da jim vladavina pripada sama po sebi (ne zaradi zmage na volitvah), hkrati pa svojo politiko gradijo edino na sovraštvu in sestavljajo ekonomske programe, ki bodo še dodatno pahnili ljudi v revščinu. Politike pač ni pametno (čeprav Trumpu, Orbanu in še komu uspeva) graditi na sovraštvu do drugih ljudi: gejev, lezbijk, nekatolikov, ateistov, ljudi s priimki na ič, pankerjev, umetnikov, kulturnikov itd. Da politike ni dobro graditi na prišepetavanje kapitalistvo, da bo znižanje davkov za bogate in nižanje davkov na kapital uničilo socialno državo, javno šolstvo in javno zdravstvo, da se bo revščina skokovito povečela in da bo navaden človek postal brezpravni suženj, kakršen je bil v Avstro Ogrski in Kraljevini SHS (nato Jugoslaviji). Zakaj bi ljudje želeli glasovati za takšne programe in takšne stranke?

    Ampak ni strahu – zdaj bo tega konec, saj se nam, glede na ankete, obeta mračna in neoliberalna vladavina Šarca, Janše, Cerarja in Tonina, ki bo dokončno uspela uničiti Slovenijo in pripeljati k nam strahotno revščino, pa se boste malo razvedrili.

    • Sami ideoloski predsodki. Vecje mracnjastvo kot je komunisticna strahovlada in diktatura si je tezko zamisliti. Vecino zahodne Evrope so vecino casa po 2.svetovni vojni vodile desnosredinske stranke. Bavarsko recimo ves cas do danes CSU. Razlika rezultatov, ce jih primerjas z levicarsko Slovenijo, so ocitni. Prav pretresljivo, da se Slovenci ne znajo vrniti na pot politicne normalnosti, kakrsno so uzivali v habsburski monarhiji in celo v dobrsni meri za casa jugoslovanske monarhije.

      • Od kod ta katolibanska obsedenost s Habsburžani? Od kod te mantre, kako odlično življenje je živel slovenski človek recimo leta 1872??? Vi ste res bolani in nevarni. Potem se pa čudite, da SLS, NSI in SDS na volitvah praviloma ne zmagujejo.

    • Ne vem, kje gospod Koltur živi. V Sloveniji gotovo ne. Morda pa samo fizično, mentalno pa v svetu, ki si ga je sam ustvaril in nima nobene zveze s stvarnostjo. Realnost je takšna, da so desne stranke pripravljene z vsemi sodelovati, tudi levimi, leve stranke pa ne. Desni nikogar od zgoraj naštetih ne sovražijo, upirajo se pa, kadar ti svoje poglede vsiljujejo drugače mislečim. Sovražijo levičarski skrajneži in manipulatorji. Strah jih je demokratičnih sprememb, strah jih je, da bo konec prikrite diktature in nezasluženih privilegijev, ki temeljijo na medvojnih in povojnih zločinih.

      Verjamem, da ljudje, kakršen je Koltur, niso navdušeni nad logiko trga, saj na trgu niso sposobni preživeti niti ne dan. Ne znajo početi nič takega, kar bi ljudje potrebovali in bi bilo zanje koristno.

      • Koltur kar lepo živi v Sloveniji, kjer SDSovski paravojščaki nadlegujejo, pretepajo in mučijo črnce, geje, rome, kulturnike in druge skupine ljudi. Na trgu pa niso sposobni preživeti mračnjaki – kot je lep primer ZDA, kjer so najbolj desne države (Alabama, Mississippi) najbolj zaostale in revne. Ti pa še kar naprej živi svojo fantazijo, kako je oz. bi bilo treba Slovenijo 21. stoletja vrniti nazaj v srednji vek, kjer bodo ženske stroji za rojevanje, revni bodo brezpravni sužnji, peterica družin pa bo imela božanski status.

        • Koltur kar lepo živi v Sloveniji – s poudarkom na lepo – kjer mirno mlati prazno slamo, veze otrobe in trosi laži, ne da bi ga kdorkoli ogrožal.

          Če bi Koltur živel v Ameriki, bi se kaj hitro znašel med revnimi in zaostalimi “mračnjaki”, kot jih sam imenuje, saj Koltur ne bi bil sposoben preživeti na tamkajšnjem trgu.
          V Ameriki namreč ne bi mogel biti kar tako na lahko, vse do blaženosti upokojitve, prisesan na državne seske, kot je to mogoče v Sloveniji.
          V Ameriki bi se moral dokazovati s trdim in poštenim delom ter z iznajdljivostjo in vztrajnostjo, pri čemer pa Koltur – kot mlatilec prazne slame, vezec otrobov in trosilec laži – ne bi imel česa pokazati.
          Zato bi bil Koltur v Ameriki lahko le reven mračnjak, v Sloveniji pa si domišlja, da je prosvetljen izbranec.

          Koltur v Sloveniji ni sam in edini, Kolturov so cele legije.

    • Koltur, kakšen mračen srednji vek? Mračno je bilo obdobje 1940 – 1990 pri nas. Sintagmo “mračni srednji vek” so si izmislili progresivni marksisti, da so takšnim kot si to prali glavo. Za Jugo velja isto, kar je Brščič napisal za Afriko – za stanje v Afriki so krivi Afričani in ne kolonializem in pomanjkanje naravnih virov. V Afriko je od leta 1945 dobesedno “vrženo” 1200 milijard USD. Vse so požrli razni diktatorji, zraven pa zganjali nepojmljive genocide in druge zločine. Podobno je bilo v Jugi. Vse tisto blagostanje v 80. letih je bilo navidezno, saj je izviralo iz ameriške in zahodne pomoči (mi pas smo v istem času pljuvali po imperilizmu ter lovili zunanje in notranje sovražnike. Ko je zmanjkalo denarja, se je celoten vzhodni blok sesul. Koltur, pišeš o seksizmu, lovu na čarovnice, seksizmu … Res imaš ljudi za velike bebce in sebe za super intelektulca! Obstajal je berlinski zid. Veliko ljudi ga je preplezalo ali našlo druge izhode. Vendar so prav vsi bežali na imperialistični zahod, nihče na progresivni vzhod. Marsikdo je končal ustreljen ob zidu. Ta utrinek pove vso resnico o komunizmu in kapitalizmu. Prosim te, ne nas imeti za neumne z zmerjanjem z mračnjaštvom in seksizmom, saj je čedalje bolj očitno, da nekaj ne more štimati v levičarskih glavah. Kateri normalen človek bi na kosteh stotisočev prepeval “nosil bom rdečo zvezdo”. Zlahka je dokazljivo, da to lahko počne samo zelo motena oseba. Pri nas je komunizem ob vseh drugih genocidih poskrbel še za duhovni genocid, saj je vsaj pol Slovencev idiotov ali polidiotov.

  8. Na desnici jaz vidim dosti napak in problemov, toda ko taki očitki prihajajo od levičarja, so polni zlobe in škodoželjnosti. Kot da 73 let komunizma ni bilo dovolj. Se pa g. Kolturju potem res zamaje svet pod nogami, saj ugotovi, da bo njegova levica res uničila državo. S totalnim cinizmom o razvedrilu na desnici, se čisto spozabi, da on podpira to isto uničenje in revščino o kateri govori. Pamet vrste salto morale. Pamet vrste bicikel. Intelektualno vrtenje v krogu.

    • Jp s podpiranjem povišanja nivoja delavskih pravic, zaposlovanja večjega števila inšpektorjev, umikanja privatnih interesov iz zdravstva in šolstva, s podpiranjem zvišanja minimalne plače na nivo minimalnih življenjskih stroškov ipd. res podpiram uničenje in revščino. Ha!

      • Kot kaže, ne veste, da v normalnih demokratičnih državah plačo določa trg. To pomeni, da imajo sposobni, pridni in koristni visoko plačo, nesposobni, leni in nekoristni pa nizko. Ne smo to, sposobni, pridni in koristni poskrbijo, da imajo plače tudi nesposobni, leni in nekoristni. Čeprav nizko. Ljubitelji teorije enakih želodcev uničujejo vsako možnost napredka. Želijo enakost v revščini. A tega očitni ne razumejo. Zato bivše komunistične države v vseh pogledih zaostajajo za vsemi, ki tega zla niso imeli. Propad komunizma dokazuje, da se življenje na tuj račun prej ali slej konča.

        Ne veste tudi tega, da je konkurenca gonilo razvoja. Tudi v zdravstvu in šolstvu. To seveda ne pomeni, da nimajo vsi možnosti do zdravstvene pomoči in izobrazbe. A to je morda za vas že višja matematika.

  9. .. “in to odrasle ljudi”
    —-
    Ampak a niso to vsi tisti, ki v množici ne opazijo deklice v rdeči oblekci. Ker svet vidijo le v črno belih barvah?
    Pri tem da so oni seveda v belih.

  10. Tokrat se z Alešom Mavrom strinjam, včeč mi je tudi ta vložek z izjemno Dolores O’Riordan, le ena “finesa” se mi nikakor ne usede. Levica ni bila na oblasti samo dve tretjini časa, ampak ves čas. Demos in SDS sta bila le provizorična oblastnika, saj so v vseh podsistemih v času njunega vladanja držali figo v žepu (če se izrazim zelo zelo blago). Kljub vsemu sta Demos in SDS, kljub temu, da sta bila ovirana z vseh strani, naredila veliko več dobrega kot levičarji. Pravila presoja se mi zdi, da v primeru demokratičnih strank govorimo o tretjini časa na oblasti z velikimi podtikanji in medijskimi bombardiranji ter seveda glodanji izdajalcev od znotraj. To je absolutno bližje resnici kot suha delitev dve tretjini – ena tretjina. Kadar avtor (hote ali nehote) pozabi to poudariti v članku, ga jaz – če le imam to možnost – spomnim v komentarju. Upam, da komentarje prebira. Moj zagotovo ni slabonameren, čeprav je komu videti tako.

    • Ja, gospod Lucijan ima popolnoma prav. Tudi, ko so bile pomladne stranke “na oblasti”, nihče ni prekinil z rdečo kontinuiteto. Pogovarjamo se lahko le o tem, ali ni znal ali ni mogel.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite