Škilasta Gorica

0
302
Foto: Novi glas.
Foto: Novi glas.

Obstaja možnost, da se motim, ali pa le nisem dovolj razgledan, vendar ni bilo še človeka v zgodovini, ki bi posvetil knjigo filozofskemu premisleku o kakršnemkoli mestu. Čudno, bilo je namreč ogromno pisateljev, pesnikov, esejistov, da ne omenjamo sociologov, zgodovinarjev ali urbanistov, vendar nobenega filozofa. Seveda je bil tu Avguštin, ki je pisal o Božjem mestu, pa Platon, ki je pisal o svojem polisu. Vendar so to idealna mesta, celo eshatološka, ne pa mesta, polna takšnih in drugačnih ljudi, psov in golobov, mesta s smrdljivimi greznicami in obrabljenimi spomeniki. Tudi Atene in Jeruzalem, ki ju Tertulijan postavlja nasproti, sta le retorična pripomočka, simbola dveh nasprotujočih si idej.

Seveda, ker ne poznam nikogar, ki bi že pred mano storil kaj takega, tudi sam ne vem, kako bi se takšnega početja lotil. Res je tudi, da sploh še nisem dorasel takšni nalogi, gotovo nisem dovolj izobražen, nimam dovolj žuljev na nogah niti dovolj sivih kocin na bradi, sploh pa nisem dovolj ur preživel v arhivih, brskajoč po zapisih, pismih in načrtih svojega mesta; in vendar v meni že dolgo gori želja, da bi napisal filozofsko knjigo o edinem mestu, o katerem sploh lahko spregovorim – da bi napisal filozofijo Gorice.

In če bi slučajno napisal takšno knjigo, bi gotovo poudaril, kako Gorica ni mesto, kakršna so druga. Gorica namreč ne more biti na razglednicah, saj nima svojega obraza. Vsak poskus uloviti jo v enem kadru bo le laž, s katero skriva svojo drugo, širšo plat – tisto, ki jo dela tako bogato. Tako je namreč škrta, da se ji, ko v strahu brani svoj sicer zlati novčič, hiša nad glavo podira.

Toliko je tukaj zgodb, toliko tradicij, toliko jezikov je o njej pripovedovalo, a vendar kot da te plasti, ti sedimenti, ki jo gradijo, ne vedo drug za drugega. Vsak na svojem trmasto vztraja. Zato pa je, ko se hoče predstaviti, vedno enostavna, homogena in zato banalna. Seveda ne bi pozabil na njeno mestno reko. Ne, to ni Soča, ponos Goriške, ki ji je vsak pomemben pesnik iz tega čudnega mesta, pa naj bo Slovenec, Italijan, Furlan, Nemec ali Jud, namenil slavospev. Ne, to je potok Koren. Potoček, ki v okoliškem hribovju iz več virov izvira lep, čist in žuboreč, in ko se tam nekje pri Komelovi gostilni združi in postane eden, je takoj kaznovan, kot da bi sama združitev predstavljala greh. In tako so se na eni strani, da bi gradili nova domovanja, še več, novega človeka, morali najprej spopasti z njim, ga umakniti s pogleda, ga izvreči iz vsakodnevja. In ko smo ga poskušali nadvladati, ga utišati, se je počasi osmrajal in zamazal in pobil vse, kar je v njem živelo, vso raznolikost rečne favne, od rakcev, ribic pa do rac, ki so se svoj čas tam pasle. In tako tam teče ločen in vendar stalno prisoten s svojim vonjem in grožnjo nevarnosti kot krivda, s katero se nočemo soočiti. In ko je na njegovi poti nastala neprebojna meja, je bil on edini Goričan, ki jo je lahko redno prečkal. In ko se je javil na drugi strani, cel kisel, z vonjem po amoniaku – pač kot krivda – ga je bilo potrebno potlačiti, skriti, dobesedno pokriti pred očmi, pred nosom in pred vestjo. Le tu in tam se, preden se izlije v Sočo, plaho javi, kot da bi želel povedati, da nekoč je bil to potok, ki je tekel preko mesta, kjer so prebivalke tega mesta prale perilo, moški pa, kot danes v barih, ob njem pili vino in opravljali. In takrat, ko pokuka, je še bolj smrdljiv in grd, saj bolj kot ga tlačimo, bolj je poln naših ekskrementov. In vendar, kdor ima oči, ga lahko še vedno vidi. Njegov tok spozna po prostoru, ki ga je oblikoval: kako se s Škabrijelove ulice napoti mimo Attemsove palače in tam zavije proti Podgori. Za njim je tudi ostal kakšen toponim, ki ni še šel v pozabo, in tam nekje na njegovi poti še lahko srečamo kipec Janeza Nepomuka, ki stoji sred ceste, kot da se je izgubil, saj mu je nekdo izpod nog ukradel most.

Če bi pisal takšno knjigo, bi se moral nujno dotakniti tudi travm. In kakšne usodne posledice imajo. In čeprav so travme iz prejšnjega krvavega stoletja posejane po celotni Evropi, so posledice na določenih predelih bolj občutne kot drugje. Gorica namreč ni monokultura, kot je npr. Berlin, kjer so bile posledice ločenosti, zidov in ideološkega pritiska lahko popravljene v roku ene generacije. Ne, Gorica je delikaten ekosistem, kjer ima vsak poseg lahko nepredvidljive in dolgoročne posledice. In ta poseg se je dogodil pred sto leti in je trajal celih trideset let. In ta travma je Gorico, kot kakšno delikatno dušico, razdvojila. Ni bilo več ene Gorice, Gorici sta postali dve. Kot v kakšni absurdni igri zrcal, sta dve Gorici postali druga nasprotje druge. Medtem ko je ena želela izgrajevati svojo novo preteklost, je druga frenetično izgrajevala prihodnost. Tako sta se hoteli ponovno vzpostaviti vsaka zase, druga mimo druge, druga proti drugi. In kot se dogodi pri takih travmah, sta obe potlačili (tako kot sta Koren) tudi spomin. Na eni strani je Travnik postal trg zmage (katere zmage?) in Stolni trg je dobil ime po vojščaku države, ki je z vojno prevzela to mesto. Na drugi strani pa je beseda “Nova” dobila večjo pomensko vrednost kot “Gorica”.

In ko so vnema in ihta in jeza uplahnile, tako bi napisal, sta naenkrat bili tam dve mesti in dva centra in ulica, ki ju je povezovala, je imela dve imeni. In ta dva centra sta bila kot dvoje oči. In te goriške oči so bile škilaste. Čeprav so bile na isti glavi, je vsako od njih videlo svojo sliko. In ker je videlo svojo sliko, ni videlo zares ničesar.

Proti koncu bi rad dodal še misel filozofa Giovannija Grandija, ki je pred nekaj tedni v Gorici sodeloval kot gost na okrogli mizi, kjer so predstavili prevod knjige Posredovanja slovenskega erudita Gorazda Kocijančiča. Razmišljal je o tradicionalni opredelitvi resnice kot eni, lepi in dobri. Poudaril pa je ravno vidik enega: resnica namreč ne more ločevati, resnica vedno združuje. Resnica vedno naredi iz mnogega Eno.

In kako aplicirati to modrost na filozofijo Gorice? Kako živeti Eno v prostoru, v mestu, ki je v sebi bilo vedno raznoliko, celo razbito? Tedaj bi verjetno napisal, da to Eno ni več neka (za) misel ali neka teorija, temveč življenjska drža. Hoja po mestu naenkrat pomeni srečanje, radikalno srečanje z drugim. Drugim s svojimi zgodbami, svojimi spomini, ki so mnogokdaj popolnoma nasprotni z mojimi. Iti v dialog z drugim ne pomeni pogovarjati se z istomislečim, istoživečim, temveč pomeni odpreti se v iskrenosti in v želji po doživetju njegove zgodbe.
In z življenjem v tem Enem, ki ni nikoli homogeno, ki je vedno v sebi razdeljeno, ki je hkrati daleč in blizu, ki ima iste dogodke, ampak drugačne oči, v sprejetju tega Enega, kjer nihče noče več obvladovati, temveč hoče v svoji partikularnosti skupaj sobivati, bi lahko ozdravili Gorico njene škilavosti. In to je – bi napisal na koncu – univerzalni nauk Gorice.

V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.

Prijava

Za komentiranje se prijavite