SkavtNet: Branko Cestnik sočno o apatiji mladih (VIDEO)

Branko Cestnik, eden najboljših analitikov družbenega dogajanja, analizira vzroke za apatijo mladih in ponudi nekaj rešitev. Tudi zaradi Brankovega sočnega izražanja se splača video pogledati od začetka do konca.

Sociološki vzroki

Branko Cestnik se nasloni na italijansko študijo, ki govori o štirih “zamaških”, blokadah, ki preprečujejo, da bi – kot se izrazi Branko –  “mladina poletela”:

– Ni menjave generacij: Starejši se ne umikajo mladim, starejši se ne morejo umakniti, mladi pa ne stopajo na sceno (primer pokojninske reforme), utopija družbe temelječe na znanju celo z elementi rasizma: se ne spodobi, da bi kot “belec” fizično delal.

– Družina ni več odskočna deska v življenje, v bazen, v katerega si bil vržen in si moral plavati, pač pa je bolj podobna naslonjaču na robu  bazenu, kjer ti ni treba plavati, saj lahko drugi skrbijo zate. V “hotelu mama” se kupuje mikrosocialni mir.

– Nezaupanje v prihodnost, kar se kaže kot depresija – pa ne patološka, pač pa kot način bivanja (Nič se mi ne da. Nič mi ni treba. Nič ni vredno.) Ta pasivnost je pravzaprav protest.

– Prepovedana prihodnost: Prihodnost kot nekaj nedosegljivega.

Duhovni vidiki

Po sociološki analizi se Cestnik preseli na področje duhovnega, moralnega in razmišlja o tem, da nas je v Evropi “blagostanje preprosto presenetilo” in poišče zanimivo primerjavo sedanjega obdobja s srebrno dobo človeštva iz pesnitve grškega pesnika Hezioda. Blagostanje nas je – tako kot v mitološki pesnitvi – naredilo bledolične, slabotne, mehkužne. Ustvarili smo potrošniško generacijo, kar je dalo osnovo tudi za permisivno vzgojo in ateizem.

Problem ni blagostanje, pač pa nam je blagostanje prineslo izgubo kompasa in človek se je prevzel, postal nadut, samozadosten. Logično je, da v razmerah porabništva, blagostanja, rabimo človeka, ki ne razmišlja, da ta sistem funkcionira. Posledica je pa družbena apatičnost.

Branko je na koncu tega dela zelo oster“Mladina ne razmišlja danes, ni vajena razmišljati, ker jo sistem tako hoče, rabi. Ker ko bo začela razmišljati, bo nehala trošiti za brezvezne stvari in ta veliki potrošniški sistem se bo zamajal. To pa se ne sme zgoditi.”

Smeri rešitev

Cestnik nakaže seveda tudi smeri rešitev, ki jih opredeli kot:

– Spoštovanje človekovega dela, ki naj vključuje spoštovanje fizičnega dela

– Močan socialni obrat v smeri prave solidarnosti, ki naj reši tekmovalnosti in naj ne bo le obliž, ampak tudi način življenja.

– V luči načela subsididarnosti naj vsak prevzame odgovornost tam kjer je. Osebna odgovornosti – brez izgovorov na državo, starše, kar naj bi vodilo do demokracije od spodaj.

– Mlada generacija bo morala na svoj način drugače kot mi – spet odkriti Boga v družbi (na način kot ga še ni bilo, da ljudje začutijo da je Bog “družbeno sila koristen”, da Boga rabimo, da lahko funkcioniramo kot družba.

Nekaj zanimivih citatov

– Permisivne vzgoje ni na atletskih štadionih. Trener: “Ko se vam bo dalo, boste malo laufali”. Ko bi v atletiko vpeljali permisivni pristop, uspeha ni.

– Lahko je biti ateist, če imaš vsega dovolj.

– Jaz nisem jezen pridigar, far s sluzavimi rokami, kot je rekla Svetlana Makarovič, ki bi rekel, da je blagostanja greh.

– Porabnišvo komot paktira s krščanstvom, če hoče.

– Porabništvo gre v dušo bolj od zadaj in jo prevzame.

– Porabniška oblika kapitalizma pride do denarnice, tako, da najprej vzame dušo. Cilja na dušo, hoče dušo.

– Če se ne spoštuje fizičnega dela, nobenega dela ni mogoče spoštovati. Če ne spoštuješ najnižjega, ne moreš govoriti, da sploh spoštuješ.

– Če ste “prečrtali” Boga, da bi poveličali človeka, ste s skoraj železno nujnostjo “prečrtali” človeka.

Vir: SkavtNet