Kaj se bo zgodilo, po »malem božiču« 13. decembra namreč, ko bodo predvidoma znani rezultati stresnih testov in pregleda kakovosti sredstev slovenskih bank, danes z gotovostjo ne ve (še) nihče oz. (še) ne sme povedati. Vsekakor se bodo rodile številke, po zadnjih dogodkih pa lahko predvidevamo, da se bo Slovenija (vsaj začasno) izvleka in preprečila prihod strašne trojke ali bolj prijaznejšega EMS*.
Temu pritrjujejo vsi tisti interesi in strahovi, ki ostro nasprotujejo prihodu predstavnikov tujih institucij in apelirajo, da mora Slovenija narediti vse za preprečitev finančne in družbeno-politične okupacije. Na južni strani Karavank ima krmilo ladje v rokah vlada, ki je kot simbol stabilnosti postavljena za vladanje, klic preko Karavank v Bruselj pa bi pomenil njeno kapitulacijo. Na drugi strani imamo zagovornike in celo klicatelje tuje finančne pomoči, ki prihajajo predvsem iz opozicijske strani. Po tretji strani bi lahko celo rekli, da gre za poslednjo bitko za t.i. ekonomijo nacionalnega interesa, ki je le senca svetovnega finančnega soda smodnika. Realnost je v vsem tem precej zamegljena.
Slovenski nacionalni interes v širšem smislu ima korenine precej pred osamosvojitvijo. Pogosto se sliši mnenje, da je slovenska država v časih zunanjih nevarnosti in priložnosti (jugoslovanske vojne z osamosvojitvijo, vstop v EU in mednarodne integracije itd.) znala stopiti skupaj in iziti drugačna ter boljša. Zgodovina pred tem je bila vsekakor drugačna in bolj boleča (predvsem druga svetovna vojna in revolucija). Vendar se zastavlja vprašanje, ali stopiti skupaj res nujno pomeni in omogoča spremembe? Kljub pomembnim korakom in spremembam 22-letne države ne gre namreč prezreti moči sistemov, ki vplivajo nanjo.
Sistemska teorija in praksa kažeta, da vsak sistem teži k ravnovesju oz. statusu quo. Vsaka sprememba, toliko bolj še nepredvidljiva, se bo v sistemski dinamiki odrazila kot odklon, ki jo bo sistem na vso silo poskusil izločiti, obiti ali omejiti, sicer pa se bodo čim bolj preoblikovale in prilagodile vloge posameznih družbeno-političnih skupin. Če pustimo ob strani tunelski kontekst ideoloških in političnih prepričanj v Sloveniji, pomeni morebitni prihod trojke najprej velik šok za obstoječi sistem na vseh ravneh države. To še toliko bolj, ker leto 1991 ne pomeni leta nič za slovensko državo. Značilnost sistema je običajno njegova konservativnost, saj imata preteklost in (družbeni) spomin izjemno moč v sedanjosti, tudi če se tega ne prizna. Drugače je v radikalnih prevratih, kjer pa se revolucija toliko bolj maščuje lastnim subjektom in žre celo svoje otroke (kot npr. komunistična revolucija).
Tako se ponuja predpostavka, da se bo sistem znotraj države spretno pretvarjal in upiral korenitim spremembam, čeprav bodo posamezni podsistemi govorili o želenih spremembah. Sistem gre po navadi svojo pot, vendar je davek vedno nekje obračunan – po navadi najbolj pri grešnih kozlih. Sistem je kot začaran krog ali vrtiljak vlog, saj vsak sektor (državni, finančni, gospodarski, neprofitni, gospodinjski) vznemirja in obtožuje drugega. Zadnja novica o sprejetem rebalansu proračuna in zaupnici vlade je vsekakor ključna za nadaljnje delovanje države, a spominja na narodovo voljo in poenotenje vrst v prelomnih trenutkih. Vendar ne bodimo preveč naivni glede sprememb in tudi ne pozabimo na zgoraj omenjeno tretjo dimenzijo, ki presega nacionalne okvire. Slovensko cincanje z ukrepi, vnovični zaprti vstop na evrski trg (dražjega) zadolževanja in vse milejši pristop Evropske komisije (zaradi problematike prestroge trojke) pomeni negativni feedback glede na obetajoče se reze in spremembe ter pozitivno reakcijo sistemskih akterjev, ki se nadejajo vsaj približnega ohranjanja ravnovesja (stabilnost vlade, zagotavljanje obstoječega javnega servisa, pokojnin in javnih plač, finančne injekcije bankam, dokapitalizacija gospodarstva itd.).
Nikakor pa ne gre pozabiti še na povratni-šok, ki zadeva tuje odločevalske institucije ter finančne mehanizme in trge, ki so s svojimi računi v ozadju vseh teh kriznih in reševalnih politik, katere so vse bolj na meji vzdržnosti in globalne nepokorščine. Proti-šok sprožilcev sprememb in grešni kozli na domači sceni onemogočajo, da bi sistem prehitro menjal svojo kožo. Apel ‘porabiti toliko kolikor ustvarimo’ vendarle ne bo tako dobeseden kot bi se naj zdelo, saj je vse večje odrekanje in stiskanje vse večje večine nekoliko prenevarno za tiste ob polnih koritih.
Sistemsko gledano trojka morda (še) ne sme priti, za naše razmere bi to pomenilo izpad iz druge evropske lige v kvalifikacijsko skupino z ostalimi evropskimi pacienti. Zdi se, da je Slovenija naredila korak naprej s skrivnostno izdajo obveznic preko investicijske banke J.P. Morgan in sprejemom rebalansa proračuna, kar daje ne glede na pričakovane novice iz slovenskih bank slutiti, da bo ta pravi božič še podoben preteklim. Hkrati se zdi, da tudi Evropska komisija in finančni trgi še ne naredijo za nas usodnih korakov, ko potrpežljivo čakajo na ukrepe in nam še posojajo denar. Korak naprej in nazaj je enako nič, kar pomeni, da ima sistem moč ohranjanja in svojo logiko. Tudi to, da zapadejo drage obveznice (4,85% donosnost) v treh letih, kar približno sovpada s koncem vladnega mandata. Na prijaznejši in cenejši EMS, ki baje funkcionira v Španiji, se resno še ne računa. Sistem tako deluje naprej, ostanejo le lepe obresti za srečnega investitorja v državne obveznice, za vlado pa politični mir!?
*Evropski mehanizem stabilnosti
Foto: MTS
