Sistem se ne spreminja (kar tako)

12

obrestna meraKaj se bo zgodilo, po »malem božiču« 13. decembra namreč, ko bodo predvidoma znani rezultati stresnih testov in pregleda kakovosti sredstev slovenskih bank, danes z gotovostjo ne ve (še) nihče oz. (še) ne sme povedati. Vsekakor se bodo rodile številke, po zadnjih dogodkih pa lahko predvidevamo, da se bo Slovenija (vsaj začasno) izvleka in preprečila prihod strašne trojke ali bolj prijaznejšega EMS*.

Temu pritrjujejo vsi tisti interesi in strahovi, ki ostro nasprotujejo prihodu predstavnikov tujih institucij in apelirajo, da mora Slovenija narediti vse za preprečitev finančne in družbeno-politične okupacije. Na južni strani Karavank ima krmilo ladje v rokah vlada, ki je kot simbol stabilnosti postavljena za vladanje, klic preko Karavank v Bruselj pa bi pomenil njeno kapitulacijo. Na drugi strani imamo zagovornike in celo klicatelje tuje finančne pomoči, ki prihajajo predvsem iz opozicijske strani. Po tretji strani bi lahko celo rekli, da gre za poslednjo bitko za t.i. ekonomijo nacionalnega interesa, ki je le senca svetovnega finančnega soda smodnika. Realnost je v vsem tem precej zamegljena.

Slovenski nacionalni interes v širšem smislu ima korenine precej pred osamosvojitvijo. Pogosto se sliši mnenje, da je slovenska država v časih zunanjih nevarnosti in priložnosti (jugoslovanske vojne z osamosvojitvijo, vstop v EU in mednarodne integracije itd.) znala stopiti skupaj in iziti drugačna ter boljša. Zgodovina pred tem je bila vsekakor drugačna in bolj boleča (predvsem druga svetovna vojna in revolucija). Vendar se zastavlja vprašanje, ali stopiti skupaj res nujno pomeni in omogoča spremembe? Kljub pomembnim korakom in spremembam 22-letne države ne gre namreč prezreti moči sistemov, ki vplivajo nanjo.

Sistemska teorija in praksa kažeta, da vsak sistem teži k ravnovesju oz. statusu quo. Vsaka sprememba, toliko bolj še nepredvidljiva, se bo v sistemski dinamiki odrazila kot odklon, ki jo bo sistem na vso silo poskusil izločiti, obiti ali omejiti, sicer pa se bodo čim bolj preoblikovale in prilagodile vloge posameznih družbeno-političnih skupin. Če pustimo ob strani tunelski kontekst ideoloških in političnih prepričanj v Sloveniji, pomeni morebitni prihod trojke najprej velik šok za obstoječi sistem na vseh ravneh države. To še toliko bolj, ker leto 1991 ne pomeni leta nič za slovensko državo. Značilnost sistema je običajno njegova konservativnost, saj imata preteklost in (družbeni) spomin izjemno moč v sedanjosti, tudi če se tega ne prizna. Drugače je v radikalnih prevratih, kjer pa se revolucija toliko bolj maščuje lastnim subjektom in žre celo svoje otroke (kot npr. komunistična revolucija).

Tako se ponuja predpostavka, da se bo sistem znotraj države spretno pretvarjal in upiral korenitim spremembam, čeprav bodo posamezni podsistemi govorili o želenih spremembah. Sistem gre po navadi svojo pot, vendar je davek vedno nekje obračunan – po navadi najbolj pri grešnih kozlih. Sistem je kot začaran krog ali vrtiljak vlog, saj vsak sektor (državni, finančni, gospodarski, neprofitni, gospodinjski) vznemirja in obtožuje drugega. Zadnja novica o sprejetem rebalansu proračuna in zaupnici vlade je vsekakor ključna za nadaljnje delovanje države, a spominja na narodovo voljo in poenotenje vrst v prelomnih trenutkih. Vendar ne bodimo preveč naivni glede sprememb in tudi ne pozabimo na zgoraj omenjeno tretjo dimenzijo, ki presega nacionalne okvire. Slovensko cincanje z ukrepi, vnovični zaprti vstop na evrski trg (dražjega) zadolževanja in vse milejši pristop Evropske komisije (zaradi problematike prestroge trojke) pomeni negativni feedback glede na obetajoče se reze in spremembe ter pozitivno reakcijo sistemskih akterjev, ki se nadejajo vsaj približnega ohranjanja ravnovesja (stabilnost vlade, zagotavljanje obstoječega javnega servisa, pokojnin in javnih plač, finančne injekcije bankam, dokapitalizacija gospodarstva itd.).

Nikakor pa ne gre pozabiti še na povratni-šok, ki zadeva tuje odločevalske institucije ter finančne mehanizme in trge, ki so s svojimi računi v ozadju vseh teh kriznih in reševalnih politik, katere so vse bolj na meji vzdržnosti in globalne nepokorščine. Proti-šok sprožilcev sprememb in grešni kozli na domači sceni onemogočajo, da bi sistem prehitro menjal svojo kožo. Apel ‘porabiti toliko kolikor ustvarimo’ vendarle ne bo tako dobeseden kot bi se naj zdelo, saj je vse večje odrekanje in stiskanje vse večje večine nekoliko prenevarno za tiste ob polnih koritih.

Sistemsko gledano trojka morda (še) ne sme priti, za naše razmere bi to pomenilo izpad iz druge evropske lige v kvalifikacijsko skupino z ostalimi evropskimi pacienti. Zdi se, da je Slovenija naredila korak naprej s skrivnostno izdajo obveznic preko investicijske banke J.P. Morgan in sprejemom rebalansa proračuna, kar daje ne glede na pričakovane novice iz slovenskih bank slutiti, da bo ta pravi božič še podoben preteklim. Hkrati se zdi, da tudi Evropska komisija in finančni trgi še ne naredijo za nas usodnih korakov, ko potrpežljivo čakajo na ukrepe in nam še posojajo denar. Korak naprej in nazaj je enako nič, kar pomeni, da ima sistem moč ohranjanja in svojo logiko. Tudi to, da zapadejo drage obveznice (4,85% donosnost) v treh letih, kar približno sovpada s koncem vladnega mandata. Na prijaznejši in cenejši EMS, ki baje funkcionira v Španiji, se resno še ne računa. Sistem tako deluje naprej, ostanejo le lepe obresti za srečnega investitorja v državne obveznice, za vlado pa politični mir!?

*Evropski mehanizem stabilnosti

Foto: MTS

 




12 KOMENTARJI

  1. Doslej je bil nacionalni interes zlorabljen, saj se običajno ni ukrepalo v skladu z resničnim nacionalnim interesom.

    Resnični nacionalni interes je dosledno spoštovanje moralnih in etičnih ( stvarstvenih) vrednot, abecede dobrega gospodarjenja, racionalnega organiziranja javne uprave, poenostavitev sodnih, upravnih in drugih postopkov, racionalno in gospodarstvu prilagojeno in usklajeno izobraževanje, spoštovanje domoljubja in kulturne dediščine in drugih atributov slovenstva…

  2. PRavzaprav mi posojamo denar inštitucijam, ki bi nam naj pomagale.

    http://www.delo.si/novice/svet/za-resevanje-evrskih-drzav-najvec-prispevala-slovenija.html

    http://www.delo.si/gospodarstvo/finance/slovenija-bo-imf-posodila-do-910-milijonov-evrov.html

    Skupno je to preko ca. 1 milijarda 800 mio.

    Koliko je že primanjkljaj?

    Ta EU je eno samo izčrpavanje. PA smo se v jugi bunili zaradi prispevka za nerazvite ampak tam smo imeli vsaj trg. Upajmo samo, da bo neizogiben razpad EUja potekal mirno in ne krvavo.

    • To samo pomeni, da je škodljivost te vlade dvojna:

      #1 Če bi zaprosili za pomoč pri reševanju svojih bank preko mehanizma ESM bi nas to stalo do cca 160 milijonov manj (v 3 letih) kot pa v primeru tega zadnjega zadolževanja s plasiranjem 3 letnih obveznic v višini 1,5 milijarde.

      #2 Če bi izvedli to pod točko #1, potem nam ne bi bilo potrebno, do nadaljnjega (dokler bi bili v mehanizmu pomoči), polniti skupni sklad za reševanje propadlih držav. Namreč denarja ni potrebno prispevati državam, ki prejemajo mednarodno finančno pomoč.

        • Vi ste pa spregledali, da ste spregledali: 😉

          “Slovenija bo IMF posodila do 910 milijonov evrov

          To je slovenski prispevek h krepitvi Mednarodnega denarnega sklada za zagotovitev pomoči državam v plačilnobilančnih težavah.

          N. G., gospodarstvo

          čet, 10.10.2013, 18:14”

  3. rx-ek, zahvali se naši nesposobni Bratuškovi vladi, ki si ne upa reči ne, pri teh donacijah. Slovaška je rekla ne, pa se nihče ne razburja.

    EU ni izčrpavanje, je čisto ok zveza in upajmo, da ne bo razpadla. Vsaj za Slovenijo bo to slabo.

    • Prispevek preko 900 mio se nanaša na leto 2012. Če si spregledal…Pa to niti ni pomembno. Če bi jaz bil opozicija, bi zaradi tega zagnal vik in krik.

      • Sploh ni važno, na kaj se nanaša. Gre za našo nesposobno vlado.

        Če bi ti bil resna opozicija, bi ti bil desničar in bi spoznal, kaj pomenijo levičarsko pristranski mediji itd…

        Mediji bi v tem primeru napadli tebe, ne pa vlade, ki počne neumnosti.

        Ob nepremičninskem davku so v Žurnalu napadli opozicijo, ker baje ni sposobna prepričati vlade, namesto arogantne vlade, ki ni pripravljena poslušati nikogar.

  4. Zadolževanje držav preko triletnih obveznic (obresti v procentih)

    Hrvaška…..4,05
    Madžarska…4,29
    Romunija….4,123
    Španija…..1,781
    Portugalska.4,255
    Mehika……4,39
    Bocvana…..4,9
    Slovenija…4,84

    Slovenska vlada pa je dala kupcu baje še 6 milijonov bonusa, tako da smo skoraj ob boku z Bocvano, vse ostale zgoraj omenjene države pa so se zadolževale ugodneje.

    Bratuškizem:

    Alenka Bratušek: “”Po dolgih letih smo se znašli med petimi najboljšimi državami. Bolje sta se odrezali le Nemčija in Estonija, Slovenija pa je v družbi Nizozemske in Francije”

    (OECD: Prihodnji dve leti še Grčija boljša od Slovenije

    http://www.rtvslo.si/gospodarstvo/oecd-prihodnji-dve-leti-se-grcija-boljsa-od-slovenije/322945 )

  5. Razmišljanja komentatorja rx170, ko navaja, da nas EU finančno izčrpava, niso resnična.
    Slovenija je še vedno neto denarni prejemnik in sem prepričan, da tudi on ve, kaj to pomeni.
    To pa, da plavamo v vedno večji zadolženosti, so krive tiste slovenske vlade, ki so so Slovenijo zadolževale.
    Če bi sinoči ob pol osmih poslušali poročila na TV PLANET, bi zvedeli, kako so posamezne vlade povečevale državni dolg.
    Največja zadolževanja, in povečevanje državnega dolga, so bila pod Ropovo, še večja pod Pahorjevo vlado in pa to sedanjo, ki z zadolževanjem še ni končala, kljub vsem povečanim davkom in dajatvam. Še najbolj zgovorna je ta njena zadnja zadolžitev za 1500 miljonov €, s triletnim rokom odplačevanja po 4,85 %-ni letni obrestni meri, čeprav je imela možnost najetja pri ESM z obrestno mero 0,25 %. Samo razlika stroškov za obresti znese 207 miljonov €, ki jih bomo državljani morali plačali z davki.
    Zmanjševanje zadolženosti pa sta uspeli doseči le obe Janševi vladi. In to z nižjimi davki.

Comments are closed.