Le še nekaj dni je do po zdravi pameti povsem odvečnih predčasnih volitev v Grčiji. Kot sem zapisal že pred časom, je namreč malo verjetno, da bodo ustvarile jasnejšo politično sliko od svojih dober mesec dni starih predhodnic.
Angela zna
Celo več, razmerja utegnejo biti natanko taka kot maja. Glavna zasluga za to gre verjetno najbolj osovraženi posamični osebi v Grčiji, kanclerki Angeli Merkel. Kajti sprva je kazalo, da se bodo Grki množično zatekli pod plašč levega populista Alexisa Tsiprasa, ki jim je obljubil slovo od vsiljenih varčevalnih ukrepov in se dolgo časa poigraval z mislijo na vrnitev k drahmi. Potem ko je že na majskih volitvah le malo zaostal za konservativci, se je zdel njegov pohod na vrh neustavljiv. Tudi salonski levičarji z zahoda celine so v pomenkih ob kaviarju vse pogosteje omenjali ime mladega šarmantnega vodje stranke Siriza in že resno sanjarili o vstaji proti finančni oligarhiji, ki da bo kmalu preskočila pred njihov domači prag.
Pa je Tsiprasa in lepe sanje zaustavil en sam telefonski klic. V njem je nemška kanclerka menda predlagala, naj Grki skupaj s ponovljenimi volitvami opravijo še kar referendum o skupni evropski valuti. Sploh ni pomembno, da so iz njenega kabineta tak predlog skoraj nemudoma zanikali. Kost je bila že vržena v prostor. Kot nalašč so se pomembni ekonomisti in velik del medijev v Evropi kak teden ali dva za nameček delali, kot da je vrnitev drahme že gotovo dejstvo. Seveda je grške volivce pograbila panika. Res so hoteli malo zaropotati, a večina spogledovanja z drahmo ni mislila preveč resno. Nič čudnega, da se je potencialnemu grškemu Che Guevari zazdelo takoj potrebno obiskati kar nekaj evropskih prestolnic, kjer je slovesno prisegel pri božanstvu evru.
Zaman. Vetra v jadrih ni bilo več. Druga letošnja grška volilna tekma pa je postala še absurdnejša. Izbira se je v veliki meri zožila na konservativno Novo demokracijo, ki ima na plečih precej odgovornosti za globine sedanje finančne polomije, in na Tsiprasovo druščino, ki bi brez varčevanja ohranila evro. Za zdaj se prvim celo nasmiha ponovitev pičle majske zmage. A tudi če bi bili za kakšno odstotno točko spredaj levičarji, bodo zaradi strahu Grkov pred še kakšnim smelim predlogom iz Berlina le stežka sestavili večinsko koalicijo. Morebitne tretje zaporedne volitve bodo potem seveda samo še farsa.
