Jacques Mourad je bil predstojnik samostana Mar Elian, romarskega središča v mestu Al Quaryatayn, dobrih 100 kilometrov jugovzhodno od Homsa, ko so ga maja 2015 ugrabili borci Islamske države. Po petih mesecih ujetništva mu je uspelo pobegniti, Islamska država pa je v vmesnem času uničila njegov samostan. Območje so izpod oblasti teroristov osvobodili vojaki sirskega predsednika Basharja Al Assada letošnjega aprila. Mourad se danes nahaja v Evropi in je za katoliško mednarodno organizacijo Aid to the Church in Need spregovoril o situaciji v Siriji.
V začetku aprila 2016 je bila IS iz Al Quaryatayna končno izgnana. Kakšna je trenutna situacija tam?
Mesto je bilo sicer osvobojeno, ampak običajno vsakodnevno življenje še ni mogoče. Večina hiš je bila uničena, vendar se je v vmesnem času uredila oskrba z elektriko in vodo. Venarle se večina ljudi še ni vrnila v Al Quaryatayn. Še vedno se zelo bojijo, da bi se Islamska država vrnila.
Vojna v Siriji se nadaljuje v nezmanjšanem obsegu. Mirovna pogajanja so že večkrat propadla. Večina ljudi beži, med njimi so tudi kristjani. Kako velika je nevarnost, da bi bilo krščanstvo izbrisano s Srednjega Vzhoda?
Ta izbris je že postal realnost. V Iraku in Siriji so območja brez krščanskih prebivalcev. Ampak ljudje seveda ne odhajajo prostovoljno. Nimajo druhe izbire. To še posebej velja za kristjane v Siriji, ker smo res maloštevilna manjšina.
Razmah nasilja v Siriji je neznosen. Ne morem razumeti, zakaj države nočejo videti te situacije in ukrepati. Svet se mora končno odzvati!
Kakšne akcije so potrebne?
Če svet misli resno končati divjanje fanatikov, potem bo moral prenehati poslovati s Saudovo Arabijo. Ker od tam prihaja denar in orožje za Islamsko državo.
Bombardiranje ne doseže ničesar. ZDA že leta bombardirajo Sirijo in Irak, in zdaj enako počnejo še Rusi. In kaj se je s tem doseglo? So zaustavili teroristično nasilje? Absolutno ne!
Kakšna je rešitev?
Rešitev ne more biti v preprosti odstranitvi tistih, ki nas preganjajo. Edini način, da zaustavimo ekstremiste je, da stopimo v dialog z islamom. To je moja osebna izkušnja.
Mi – kristjani iz moje nekdanje župnije – smo se odločili, da se ne bomo zatekli v nasilje, navkljub vsemu tveganju. Zato smo še vedno živi. Voditelj Islamske države nam je rekel prav to: “Vi, ‘ljudstvo knjige’ [izraz se uporablja v Koranu za Jude in kristjane] niti ne izvajate nasilja proti nam.”
Torej, je nenasilje in dialog tisto, kar lahko kristjani lahko in morajo prispevati?
Lansko pomlad sem med obhajanjem maše doživel ta navdih: naš svet potrebuje revolucijo proti nasilju. Samo tako bomo sposobni odkriti mir. Hočemo biti orodja miru. Tako smo delovali v samostanu Mar Elian – pomoč smo nudili okoliškemu prebivalstu, pri čemer nas njihova verska usmerjenost ni prav nič zanimala.
