Siol.net: “Šport pa ne deluje na principu socializma.”

Zakaj nas športniki razveseljujejo, politiki in birokrati pa spravljajo v obup?

Preveč socializma in pomanjkanje osebne odgovornosti so med razlogi, da ljudje, ki upravljajo z našo državo, niso tako vrhunski kot naši športniki in drugi Slovenci, ki so uspešni v tujini, pravijo naši sogovorniki.

Zadnji podvigi naših olimpijcev Tine Trstenjak, Petra Kauzerja in Ane Velenšek, pa tudi uspeh znanstvenika Jureta Leskovca, ki je postal redni profesor na Stanfordu, eni najboljših univerz na svetu, so dokaz, da se sposobni Slovenci v svetovnem merilu znajo prebiti v ospredje. Na drugi strani pa se doma soočamo z izrazito negativno selekcijo pri upravljanju države, ko je pri kadrovanju bolj kot sposobnost posameznika pomembno vse kaj drugega. S poznavalci družbenega dogajanja smo se pogovarjali o razlogih za takšen položaj.

Matej Tušak, športni psiholog: Razlog je predvsem v tem, da imamo pri vodenju države preveč ostankov prejšnjega sistema in ljudi, ki so takrat delovali. Takratni sistem ni deloval na principu kvalitete, ampak na principih enakosti. Šport pa ne deluje na principu socializma. V športu so dobri tisti, ki zmagujejo. Niso vsi enaki, ampak tisti, ki se trudijo, ki so dobri, ki vlagajo več, pridejo do rezultatov.

To, kar imamo danes, so močni ostanki socializma. Še nihče ni bil tako močan, da bi to vez prekinil. Tisti, ki pa bi želeli karkoli spremeniti in pridejo z drugačnimi idejami, pa so diskreditirani. To je ključno, razlog za športne uspehe pa je tudi v tem, da se da v športu marsikaj narediti mimo sistema, z individualnim delom. Nastanejo manjše ekipe posameznikov, ki trdo delajo in imajo tolike pozitivne energije, da premaknejo stvari.

Ivan Štuhec, moralni teolog: V državnih podsistemih so vedno ljudje z imeni in priimki, ki imajo svojo odgovornost, mi pa vedno govorimo, da je za nekaj kriva država ali politika. Ne zahteva se jasna odgovornost posameznikov. V športu ni nikoli kriva neka institucija, ampak je vedno izpostavljena posamezna oseba, trener ali športnik. Če trener izgubi nekaj tekem, ga zamenjajo. Tudi pri vodenju države bi morali bolj gledati na osebno odgovornost posameznikov za posamezne ukrepe.

Vsi športniki znajo povedati, koliko truda in odrekanja morajo vložiti v uspehe. Samo pomislite, kakšen halo je bil zaradi varčevalnih ukrepov, ki pomenijo odrekanje za skupno dobro, če so pametno izvedeni. A ko se začne govoriti o varčevanju v javni upravi, se takoj oglasi sindikalist Branimir Štrukelj, da je to narobe. Moramo se vprašati, kakšne vrednote zagovarjajo ti ljudje. Ali so delo, trud in odpovedovanje cenjeni ali ne.

Zapisal Aleksander Kolednik, več lahko preberete na siol.net.