siol.net, Šala dneva: Slovenec sem. Ne jamram.

66
526

Kaj predsednik vlade Miro Cerar sporoča ljudstvu, ko brani ministra, ki si je nezakonito izplačeval dodatke k plači, sam pa se norčuje iz obljub o etični vladi in se označuje za Slovenca, ki ne jamra?

Ljudski glas predsedniku vlade Miru Cerarju očita, da se ne more odločiti. Kljub obljubam in veliko besedam o etiki v politiki. Včeraj se je vendarle odločil. In sicer da podpre ministra Dušana Mramorja, ki je sicer sam ugotovil, da ne more več delati v vladi kot minister, ker mu ljudje ne zaupajo več. Lepljivi prsti dodatkov k njegovi dekanski plači so izničili vso kredibilnost, ki jo je imel kot minister. To sicer še ni ugotovila njegova kolegica na fakulteti in v vladi, ministrica za šolstvo Maja Makovec Brenčič.
Kako je Cerar včeraj branil Mramorja?

Na stojalu predsednika vlade, kjer je v vladnih prostorih govoril novinarjem, je bil list z napisom: SLOVENEC SEM. NE JAMRAM. IŠČEM REŠITVE. Sporočilo, ki ga je premier posredoval s podporo ministru, je mogoče razumeti tudi tako:

Slovenec sem: Priden, delaven, marljiv, tih, drobcen kot Peter Klepec, to je minister za finance, simbol Slovenca.

Ne jamram: Dušan Mramor ni nikoli javno potožil, da se mu je plača kot dekanu in rednemu profesorju znižala ali da je sploh prenizka. Zaradi višine oziroma nižine profesorske plače ni stokal.

Iščem rešitve: Čeprav je le profesor, ki ob dnevni svetlobi predava študentom, si je za 45 tisoč evrov izplačal dodatka za stalno pripravljenost. Dodatka, ki sicer upravičeno pripada zdravnikom, medicinskim sestram, policistom …

Avtorja: Metka Prezelj, Uroš Urbas. Več lahko preberete na siol.net.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


66 KOMENTARJI

  1. Cerar ni samo revček in birokratski pajac. Temveč debelokožen psihopat. To se vedno bolj kaže.

    Socialistični uradniki vseh barv so ga volili, da nič resnega ne spremeni. Da brani status quo z vsem mencanjem, “razmišljanjem”, “preučevanjem” in ostalo glumažo.

    Cerarja moramo takoj vržti iz sedla. On je politično mrtev.

  2. “To sicer še ni ugotovila njegova kolegica na fakulteti in v vladi, ministrica za šolstvo Maja Makovec Brenčič.”
    =========================

    Pa saj je rekla, da ne bo odstopila, dokler ji bo Cerar zaupal.

    Smešen tale Mramor:
    Pred dnevi je rekel, da bo vrnil 3700 € v 6 obrokih, ker ne more naenkrat zaradi življenskih stroškov, ki naj bi jih imel.
    Sedaj pa naenkrat ne bo imel problema vrniti 45.000 €.
    Ni kaj, zaupanje Cerarja dela čudeže. 😉

    “Sem pilot potniškega letala in iščem rešitve”

  3. “SLOVENEC SEM. NE JAMRAM. IŠČEM REŠITVE”

    Ko sem videl na internetu fotko Cerarja s tem napisom na pultu sem menil, da se nekdo zafrkava s fotomontažo, pri poročilih pa videl, da tip misli resno.
    To kaže na to, da Cerar še kako pregleduje, ali pa kdo drug za njega, kaj si ljudje mislijo in pišejo o njemu.
    Vzdevek “Cmerar” mu je zlezel pod kožo.
    Zrel za odstrel, on in vsa njegova vlada.
    Po vsem tem pa je jasno, da se ne bo oziral na nič in bo gonil s svojo vlado do konca ne glede na to kaj vse se bo še dogajalo z njegovimi ministri in njim samim in situacijo, ki jo bo povzročil.
    Drnovšek je, kot se spomnim, enkrat zamenjal skoraj vse svoje ministre, Cerar pa se je odločil, da se potapljal s svojo neokrnjeno vlado. A ni tik pred novim letom napovedal rekonstrukcijo svoje vlade? Ah, seveda, še premišljuje in išče rešitve. 😉

  4. Cerar je bolj mrtev kot živ že od prvega dne. A ga umetno ohranjajo pri življenju. Dokler bo skrbel, da bodo bankomati za izbrance polni, ni razlogov za njegovo zamenjavo.

    Za vodenje državnih poslov je sicer nesposoben, zase je pa še kako sposoben poskrbeti.

  5. Cerar, ki je pred volitvami in po njih “paradiral” z ogrinjalom ETIČNOST, ne vidi, da je popolnoma nag.

    Če se je morda do včeraj še zdelo, da ga pokriva prosojna tančica, zdaj tudi te ni več!

    CESAR oziroma CERAR JE NAG!

    Vladal pa bo, žal, dokler bo tistim, ki hvalijo njegova oblačila, to odgovarjalo. Ni v našem stilu, v stilu demokratov, da bi šli na ulice in vpili: Gotov si!

  6. Moti me, ker se o premierovem ekscesu piše kot o “šali dneva”.

    Prav to je bil namen vladnega PR: metanje kosti javnosti, da bi vsaj za en dan s “šaljivim” zapisom preusmerili pozornost k bedastim izjavam na nekem pildku ter pridobili čas za razmislek, kako ukrepati ob nezakonitem ravnanju, ki se ga je domislil sam tedanji dekan EF, sedanji minister Mramor.
    Hočejo preveriti, kako kaže, ali bo javnost nekako prebavila sporne dodatke, ali pa jih bo izpljunila s Cerarjevo vlado vred.

    Jasno je namreč, da bi taki dogodki v normalni demokratični državi spodnesli najmanj finančnega ministra, ker pa premier ministra očitno podpira, bi morala nezakonita ministrova izplačila odplakniti celotno vlado.
    Se pa sprašujem, kje so danes “spontani” ulični protestniki proti skorumpiranim in pokvarjenim politikom?

  7. ” Cmerar sem. Jamram in mečkam. Stalno iščem izgovore, da ni treba nič pametnega narediti. Vedno bolj vas obdavčujem in vedno višje skrite nagrade talam svoji ekipi.”

  8. Če bi Cerar sprejel odstop Mramorja, verjetno njegova vlada ne bi preživela. Dvomim, da je zmožen najti kompetentnih zamenjav za resno rekonstrukcijo trenutne vlade.

    Mramor je sicer izgubil z afero dodatki za pripravljenost ogromen del kredibilnosti. Je pa vendar barijera pred še bolj klientelistično in nedisciplinirano finančno politiko, za katero obstajajo veliki apetiti v krogih iz ozadij vladnih strank.

    Torej, možne so tudi slabše opcije od naveze Cerar- Mramor. Ne pozabit tega.

  9. Domovina.je je včeraj v članku https://www.domovina.je/cerar-pravi-da-je-minister-mramor-nas-nacionalni-interes-in-kaj-pravijo-tviterasi/ analizirala nastalo situacijo in v tako imenovanem ‘uredniškem komentarju’ ( kar berem kot ‘stališče časopisa’ ) zapisala tole :

    “Sklicevanje na etiko in moralo v politiki, upajmo, z njim dokončno odhaja na smetišče politične zgodovine.”
    (stavek se nanaša na špekulacijo, da bo Cerar v nastali situaciji prej ali slej moral iti)

    Časopis domovnina.je izdaja društvo iskreni.net.
    Iskreni.net je sicer eden najlepših poganjkov slovenske katoliške laiške scene.
    Toda citirani komentar jih ni vreden!!!

    Kristjan, ki zares upa, da ‘sklicevanje na etiko in moralo v politiki’ z nekim (katerimkoli) politikom ‘ odhaja na smetišče zgodovine’ pač nima nobene zveze z družbenim naukom Cerkve.

    Poudarjam: ne gre za tak ali drugačen pogled na konkretnega politika. (Tu je odprto vse široko polje različnih pogledov)
    Gre za citirano izjavo!

    Rada bi verjela, da se je izjava izmuznila kritičnemu očesu, da je nekako ‘podtaknjena’ nepozornemu piscu, ki je zapisal, kar so med ‘frendi’ debatirali, ne da bi dobro razmislil, kaj je tisto, kar piše (že to je dovolj hudo). Da torej ne odraža zares stališča uredništva.
    Ker če ni tako …

    Hvala lepa za kristjana v politiki, če je tako njegovo stališče. (da morala in etika v politiko ne sodita). Ga tam ne rabim! Je dovolj (mnogo preveč) drugih, ki zastopajo isto stališče (!) .
    Ničesar tega, iz česar naj bi kot kristjan rasel, ne prispeva k naši medijski sceni.

    Gre namreč za osnove na katerih se šele lahko začne graditi karkoli drugega.
    In to za osnove, ki jih lahko razume in se z njimi poistoveti tudi nekdo, ki ni kristjan.

    • Ne tako, Darja. Lahko rečem, da bi se strinjal s tem. Ne zato, ker morala in etika ne sodita v politiko, ampak ker je lahko govoritičiti o morali in etiki. Kdor vsaj malo ima morale in etike, ta ve, da se na to ne sklicuje.

      • Oprosti Zdravko, nimaš prav.
        Tudi (!) govoriti je treba o tem.

        Ena modrost iz duhovnosti: ingnacijanska duhovnost ve, da je nujen del duhovnih vaj – torej časa molitve – tudi pogovor o tem, kar se je dogajalo med molitvijo.

        Naše izkustvo funkcionira tako, da se skorajda ni zgodilo, če nismo ubesedili (!) .
        Tako močna je beseda!

        Stvari, o katerih ne govorimo, zares niso del našega obzorja. In če danes morda še so, potem jutri gotovo ne bodo več.

        V svetu, v katerem je egoizem vse, kar je ubesedeno, bodo vsa tvoja dejanja interpretirali skozi egoizem. Tudi tista, ki so od njega najdlje. Ker je egoizem edino, kar v obzorju tega sveta obstaja.
        In ker je tako udobno, če okoli sebe ne vidimo (ali nočemo videti) nič drugega, kot egoizem. Tako zelo udobno opravičujoče je to za naše lastno ravnanje, za takrat, ko se zdi uporabno kaj drugega kot to, kar je dobro.

        Seveda pa beseda ni dovolj.

        In, ja …še ena neprijetna ‘malenkost’ je: vedno smo majhni v dejanju. Celo takrat, ko res hočemo, se spet in spet znajdemo … Pavel to ubesedi z: “jaz nesrečnik. Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem ” (Rim 7,19)
        (je Pavel hinavec? Ne, le zares se je z vso željo z zlom v sebi spustil v boj)

        Pavel ne zavrže postave zato, ker spozna, da je pred njo vedno majhen in nepopoln, (prav tam) pravi, da je postava dobra. (Le ni alfa in omega vsega. To je Nekdo drug.)

        Enako velja za moralo in etiko: Etika je dobra!!! Škoda bi bilo o njej molčati.

        Le mi smo vedno (če se še tako trudimo) majhni.
        A to, da smo majhni, ne pomeni, da morala in etika nimata teže. Imata jo kljub naši majhnosti. Le mi smo nepopolni. Boj za dobro v sebi je hud duhovni boj. Politični boji so otroške igrice proti temu.

        Zakaj se o tem bojimo govoriti?
        Če bomo o etiki in morali govorili, nam bodo vedno lahko vrgli naprej tiste naše točke, kjer nismo v skladu s svojimi besedami, celo s tistimi ne, ki jih iz dna duše verjamemo in želimo.
        (Del odgovornosti za naše zlo je tudi prenesti težo tega, da nismo, kar bi želeli. Nismo vedno to, v kar verjamemo. )

        In če ne bodo našli teh, pa jih bo beseda o etiki neugodno žulila v čevlju, nam bodo vrgli naprej tiste, za katere se jim bo zdelo (!), da niso v skladu z našimi besedami. Ali tiste, ki se jih bo dalo tako prikazati.
        (Del cene boja za dobro je tudi prenesti take krivične obtožbe. Ker gotovo pridejo.)

        Pošteno oko bo (skoraj) vedno (če le hoče) znalo ločiti resničen trud od manipulacije z lepimi besedami.

        Oko pred nepozornimi ali celo opranimi možgani le redko.

        Škodoželjno oko pa bo, nasprotno, hvaležno pograbilo vsako dejstvo, ki se ga bo dalo ukriviti tako, da bo besedama morala in etika vzelo vsako kredibilnost. Zraven pa skrbno pohodilo človeka, ki si drzne o njiju govoriti. Ki si drzne vračati ju v javni govor. Ko so vedar iz njega že skoraj izgnane. Ko so vendar že sekoraj izbrisane iz našega obzorja. Iz našega sveta.

        Če o etiki molčimo, smo krivi mnogo hujšega zla od tistega, ko delamo ‘naše malo ukrivljeno zlo’ (pogosto preprosto zato, ker tisti hip nismo sposobni izbrati teže dobrega.)
        In še mnogo, mnogo hujšega zla smo krivi, če besedo o etiki in morali izganjamo iz javnega življenja. (Pogosto preprosto zato, da bi se skrilo naše lastno zlo, ki ga hočemo).

        Če tako delamo, smo neposredno soodgovorni za to, da iz javnega življenja zares izginjata ne le beseda o njiju, ampak tudi etika in morala sama.

        Samo )!) beseda pa seveda ni dovolj.
        Je pa nujno potrebna TUDI beseda.
        Oboje! Iskren trud (tudi če je pogosto nemočen in nas je sram, da je tako nemočen) in beseda.
        Oboje!

        • Kot sem prej IFu napisal: a ti ni dovolj Cerarjeva lekcija o morali in etiki?
          Eno so pridige, drugo je politična realnost. Jaz ne maram politika, ki pridiga.
          O majhnosti o kateri govoriš pa tako: še manjši smo, Darja. In grešni. Kaj se bo torej nekdo pozival na svojo moralo? To ne gre tako.

        • Kdor je moralen in etičen ne čuti potrebe da bi se skliceval na svojo moralo in etiko, ker to njegovo držo kmalu vsi spoznajo in jo cenijo zaradi njegovih dejanj.
          Cerar se je zavedal, da je neetičen in nemoralen, zato je blefiral, in zato je čutil potrebo, da poudarja svojo lažno sliko o samem sebi v upanju, da ga bodo tudi drugi videli takega kot upa, da se prikazuje. Značilnost komunistov je da govorijo točno nasprotno kot delujejo.

    • Jaz se pa povsem strinjam z Darjo. Prav, da bi še sporočila, kdo je to napisal.

      Nimam tako dobrega mnenja kot ona o novih medijih, ki naj bi bili blizu krščanstvu, posebej ne v tistem delu, ko posegajo v politiko.

      Opažam generacijo za generacijo ljudi na Slovenskem, tudi velikega dela krščansek mladine, ki preprosto niso vzgojeni v osnovnih stvareh družbenega in političnega. Ponavljam med drugim svojo kritiko, da se Cerkev leta 1990 ni jasno zavzela za šolski verouk na vseh stopnjah, kot obstaja v vseh bivših evropskih komunističnih državah razen nas in Albanije in skoraj povsod po Evropi.

      Pa dober verouk je samo en aspekt vzgoje. Če bi dobro absolvirali nek soliden verouk gimnazijskega nivoja, se ne bi tako norca delali, češ da v politiki ni mesta morali in etiki.

      Se tudi ne bi šli nacionalizma. Ker ta s krščansko vero ni združljiv. Ne bi imeli tak odnos do beguncev, kot ga imajo. Ker Sveto pismo jasno deklarira drugačen odnos do beguncev. Ne bi sprejemali takih političnih stališč kot so jih vodilni podmladka N.Si v preteklih letih. Itd., itd.

      Žal, bili smo nekoč s Krekom, Korošcem, Gosarjem, Šolarjem na dobri poti vzgoje mladega rodu političnih kristjanov. Danes po vojni in totalitarizmu, smo še vedno sredi ruševin. Tudi ruševin v glavah. Do višje politične kulture v glavah je daleč, daleč. Pri kristjanih v povprečju žal nič manj kot pri sekularizirani levici.

      Bolj tragično kot to, kje smo je, da je vprašanje, če znamo sploh kreniti v pravo smer.

      • Ne vem kdo je napisal.
        Pod člankom je podpisano ‘Uredništvo’.
        Komentar sem najprej skušala oddati pod sam članek, pa ni prijel. Na strani Domovine, kjer so opisana pravila komentiranja, je govora o registraciji, a kje bi se dalo registrirati nisem našla.
        Napisan je tudi naslov za vsebinske pripombe (domovina@iskreni.net) a ta naslov je bil zavrnjen.

        Evo 🙂 zdaj me morate brati vi …

        • Mimogrede, na Domovini je zdaj moj komentar tudi objavljen. S tisto uro, ko sem ga oddala.
          Sem vesela, čeprav nisem bila ravno registrirana po pravilih kot komentator. Morda bodo nekoč tudi popravili svoja pravila komentiranja, tako, da bodo v skladu z dejanskim stanjem. Kot tudi elektronske naslove objavljene na svojih straneh, tako da bodo pravi.

      • IF: “Jaz se pa povsem strinjam z Darjo.”
        ==================

        Zato ker ravno tako kot Darja napačno razumeš to kar so napisali na Domovini.

    • Darja,

      V slovenščini sklicevati se na nekaj pomeni navajati kaj kot vzrok, razlog za svoje ravnanje, odločanje: sklicevati se na predpise, zakon, sklicevati se na svojo preteklost, sklicevati se na uglednega znanstvenika.
      Če se politik sklicuje na etiko in moralo, bi to moralo pomeniti, da je politikovo ravnanje etično in moralno nesporno.

      Po mojem z zapisom v Domovini ni nič narobe, je pa nekaj zelo narobe s politikom, ki je v predvolilni kampanji obljubljal, da bosta etika in morala vodilo njegovega delovanja, kar pomeni, da se je vnaprej skliceval na etiko in moralo v politiki, po izvolitvi pa deluje v popolnem nasprotju z obljubami.

      Cerarjevo vnaprejšnje sklicevanje na etiko in moralo se je izkazalo za lažno, bolje bi bilo, ko se na etiko in moralo sploh ne bi nikoli skliceval. Razočaranje volivcev nad njegovimi praznimi obljubami je veliko, saj si je marsikdo od Cerarja in “novih obrazov” zares obetal etično in moralno nesporno ravnanje.

      V tem duhu razumem zapis uredništva Domovine, da upajo, da bo s Cerarjem konec z vnaprejšnjim praznim sklicevanjem na etiko in moralo v politiki.

      Prazno sklicevanje na etiko in moralo v politiki nenazadnje spomni na priliko o hvalisavem farizeju, ki se je Bogu zahvaljeval, češ da sam ni enak kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki.

      http://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&l=sl&pos=1&qall=1&idq=14&idp0=14&m=Lk%2018&hl=Lk%2018%2C11

      Cerar je na volitvah zmagal prav zaradi poviševanja samega sebe nad tekmece z obljubami (sedaj vemo, da lažnimi) o svojem boljšem delovanju v politiki.

      • Obstaja slabša stvar kot sklicevanje na moralo in etiko in potem padanje na izpitu iz tega, kar se veliki meri zdaj dogaja premieru Cerarju.

        Namreč trditev in prepričanje, da morala in etika v politiki nimata kaj iskati in ravnanje v skladu s takim prepričanjem.

          • Me veseli, da si to tako jasno povedal, Zdravko :-).

            In da nam je tu zdaj vsem jasno o čem govorimo. In da se vsi tukaj strinjamo, da tega nočemo početi.

            Da pa hočemo vse sile zastaviti za etiko in moralo (tudi v politiki, predvsem tam, kjer gre za ‘našo’ politiko in torej nekaj malega moči imamo), vse sile zastaviti tako v besedi kot v dejanju, ne da bi hkrati sebe imeli za boljše od ‘onih drugih’.

            Da hočemo spreminjati svet skozi sebe in svoje besede in dejanja.

            Vse zastavili za skupno dobro, česar pa brez tega, da vsaj skušamo delati etične in moralne izbire sploh ni možno.
            Niti brez tega, da etiki in morali vrnemo ugled in prostor v javnosti in celo med nami samimi, da ne bosta več tarča posmeha in naslajanja.

            Da bo vsak vedel, da bo izpadel strašno bedno, če se jima bo posmehoval, kaj šele da bi lahko iz tega koval kak političen dobiček.

            (
            Ali kot je rekel Martin Luther King:
            ‘I have a dream…’
            )

        • IF: “Namreč trditev in prepričanje, da morala in etika v politiki nimata kaj iskat”
          ========================

          Tega na Domovini niso napisali in si jim zaradi svojega nerazumevanja ali celo česa drugega, podtaknil!

    • Darja: ““Sklicevanje na etiko in moralo v politiki, upajmo, z njim dokončno odhaja na smetišče politične zgodovine.”
      =====================

      Sem pogledal ta stavek.

      Razumela si ga popolnoma napačno. Pred tem stavkom namreč piše:

      “Premier Miro Cerar se je danes znašel v “lose-lose” situaciji, ko je nekoga moral zamenjati.
      Namesto finančnega ministra Mramorja, ki je po njegovem novo poosebljenje slovenskega nacionalnega interesa, JE RAJE ZAMENJAL SAMEGA SEBE. Natančneje, na naslednjih volitvah ga bo zamenjalo ljudstvo, saj je zabil še zadnji žebelj v krsto moralo-etičnemu duhu svojega volilnega triumfa.”

      in potem sledi stavek, ki si ga citirala (in ga obsojaš, ker si ga izločila iz konteksta zgornjih stavkov).

      Avtor je samo poudaril, da bo Cerar izgubil naslednje volitve in upa, da se pred naslednjimi volitvami nihče ne bo več skliceval na moralo in etiko, da bi si tako pridobil volilce. Ta argumentacija (etika in morala) pri volilcih ne bo več vžgala, odšla bo na smetišče politične zgodovine enkrat za vselej. Ker je Cerar z njo dokazal svoje prevarantstvo se nihče več ne bo upal uporabiti za propagando svoje domnevne etike in morale.

      • Na kratko:
        Avtor obsoja SKLICEVANJE na (svojo) etiko in moralo, ne pa etike in morale!

        Namesto zgornjih “črev” bi lahko napisal tako na kratko.

        • Riki, nisem povsem prepričana, da avtor obsoja politikovo sklicevanje na SVOJO etiko in moralo.
          Če bi tako mislil, bi to lahko napisal (pa ni).

          Sploh ker sama Cerarja doživljam bolj tako da poziva k VRNITVI etike in morale v politiko. Ja, seveda tudi da skuša biti del tega.

          In sploh zato, ker je splošni trend tega časa od volitev močno v smer neprestanega prežanja, KDAJ SE BO KONČNO SAM SPOTAKNIL nad tem, kar skuša vrniti v politiko.
          Tako prežanje na spotik politika, ki propagira etiko in moralo v politiki, je skoraj identično z čakanjem, da se ta trend poizkusa vpljave morale in etike v politiko končno in tokrat morda za vedno gre v pozabo. (ne upam si misliti, kaj bi to pomenilo za našo prihodnost)

          In sploh zato, ker misel, da imata etika in morala sploh kaj pametnega povedati v našem življenju (ne le v politiki) ni ravno doma v naših glavah.
          Ljudje ‘tam zunaj’ jo bodo bolj verjetno kot ne zasmehovali. Tudi ko ne gre za politiko. Moralo se splošno enači z moralizmom in zavrže kot nekaj slabega. (nismo ravno globoki misleci. Ponavljamo, kar se nam servira in servira se nam, kar je koristno za tiste, ki hočejo ribarit v kalnem)

          Je pa črta našega razumevanja tanka.

          Če imaš prav v tem, kar je pisec mislil, sem vesela zanj.
          Upam pa, da se bodo na Domovini naučili bolje artikulirati svoje misli. Sploh če bodo hoteli povedati nekaj, kar je v nasprotju s splošnim trendom mišljenja.

          Ker ni povsem samoumevno, da bo nepozoren bralec razumel tisti stavek tako, da je pisec ZELO NAKLONJEN ETIKI IN MORALI V POLITKI in mu le način nekega politika ni blizu.

          • Veš Riki, v javnem obzorju se veliko kaže na zlo drugih (implicitno tako človek sam izpade boljši. ‘že mora biti, če vidi zlo drugih’.)

            Le redko kdo pa govori o dobrem in o potrebi po dobrem.

            Prvemu smo naklonjeni in še mi tolčemo čez resnično ali namišljeno ali celo zlobno podtaknjeno zlo drugih. ( ko se ob tem gledamo v ogledalo, se nam zdi, da nismo tako slabi kot tisti, o katerih govorimo)

            Drugemu nismo naklonjeni, ker tudi nam samim kaže neprijeten odsev v ogledalu (vidimo, da nismo tisto dobro)

            Posledica tega je, da je zlo nekaj normalnega v našem obzorju, dobro pa nekaj spotakljivega, nekaj, kar je treba čim prej spraviti iz javnega govora.

            Ob besedi o zlu, se čutim še kar v redu. Ob besedi o dobrem, pa jasno vidim, da to (še/povsem) nisem.

            ZATO nočemo govora o morali in etiki, Riki.
            Ga zares nočemo!

            Govor o zlu (drugih) je bolj zadovoljujoč.
            Je lažji. In sami se ne izpostavimo.
            Naše besede o zlu nam ne kažejo zrcala, ampak le ukrivljajo podobo drugih. Zato je govor o zlu brez govora o dobrem zares sam delež na zlu in sodeluje pri povečevanju količine zla v svetu.

            To je kontekst mojega pisanja.

            In če zaradi ničesar drugega sem za Cerarja zato hvaležna.
            Če nič drugega, je TO prinesel dobrega v politiko.
            Lahko sodelujemo pri grobarjenju tega trenda, lahko pa smo del tega trenda v svojih sredinah in v svojih političnih strankah.

  10. Z jamranjem je podobn kot z ranjenci. Tisti, ki zelo jamrajo ponavadi sploh niso najbolj potrebni oskrbe. Težava je, da se ne ve kako je s tistimi, ki nič ne jamrajo: Ali so povsem zdravi ali pa so že mrtvi.

    Cerarjevega sprejetja odstopa evropskega ministra leta res ni bilo za pričakovat. Presenetljiv je le obupan način odziva. Mogoče zato, ker mu je ta nova odpadla krpica odstrnila nerodnejši del telesa.

  11. Še tole, česar morda kdo, ki poslušno spremlja le ‘naše’ medije, ni opazil:
    Cerarja ruši levica! Če bo padel, bo zato, ker ga bo zrušila levica. Ruši ga iz vseh svojih medijskih topov. In z vsemi svojimi družbenimi mehanizmi. Vsak dan se priključi še kakšen.

    Dobršen del desnice se ob tem predvsem naslaja. (in to sladko naslajanje je brati v komentarjih) In opravilu levice previdno ‘drži štango’. In pomaga levici dokončati delo še na drugem polu političnega spektra. In tako pripravlja teren za naslednje korake, potem ko bo levica morda opravila svoje umazano delo.

    Tako bomo čez nekaj mesecev morda (kot nekoč za Bratuškovo, ko je bila že nekaj mesecev na tleh kot ‘crknjen konj’, ki ga brca vsak, ki pride mimo) v komentarju na tretji strani Družine spet brali, kako je levica skušala z vsemi silami zaščititi predsednika vlade in kako je zares desnica – na strani pravice – razkrila, da je ‘cesar nag’. In tisti, ki poslušno berejo le ‘naše’ medije, bodo verjeli in pritrjujoče kimali. (Tile ‘naši’ so pa kerlci)

    Enkrat se je slovenski medijski spekter (skoraj) poenotil.
    Ni to lepo?

    (ne, ni!!! Raje bi, da bi se poenotil na čem drugem.)

    • Cerar seveda ne more pasti, če ga ne zruši levica. Je odvisen od njene podpore. Tako da je žal on, ki je dejansko nekje sredinski, bolj voden, kot da vodi državo. Kar je pa problem.

      Mislim, da realno rezultati vlade Cerar-Mramor niso odlični, pa tudi slabi ne. K temu, da niso slabi, največ prinese solidna rast izvoza. Problem je, da ni obljubljenih reform, npr. zdravstva in večje fleksibilnosti trga dela. Problem so tudi afere in brutalen sporsljaj pri arbitražnem sporazumu.

      Za razliko od tebe mislim, da opozicijska desnica Cerarja bolj napada kot oblastna levica. Kar je sicer logično. Je pa pri predsedniku države Pahorju obratno. Pahorja pa res bolj napada in sesuva levica kot pa desnica.

      • Uradne izjave predstavnikov vladnih stank so seveda previdne in ne rušijo naravnost lastne vlade. (Je le lastna vlada) Čeprav si recimo vsaj Židan že umiva roke in kaže na Cerarja. V trenutku, ko bo gotovo, da ne bo več škode kot koristi, bo …

        Ampak če pogledam Delo, Dnevnik, RTV SLO, levici naklonjene sindikate, vse tisto kar se običajno obravnava kot (recimo temu) ‘jurišne bataljone levice’ se težko strinjam s tabo.
        Dobro … opozicijska ZL se obnaša po pričakovanju.

        • Problem Cerarja je, da mu je že obleka čisto zdrsela dol…
          Cerar je dosegel nivo, ko pravi “jaz ne bom nikoli več kandidiral v politiki” in na ta račun si lahko privošči veliko več kot bi smel. Drugi v vladi bodo še v politiki in morajo misliti tudi na to. Cerar je prišel do točke “ko nima kaj izgubiti”. To pa ne bodo drugi mirno gledali, da jih bo kar zvlekel v jamo… Cerar nastopa že kot desperados, “jaz ne bom dovolil rušenja vlade”, itd. Kdo pa misli da je?!

          • Po mojem so realno (in tu je moja ocena očitno drugačna od Zdravka) Cerar, Mramor in Koprivnikar pozitivnejši del te vlade.

            Ostali so večji ali manjši obup, ne le zabavni Karl, moram dodati, žal mi je, Darja, posebej z vsemi trenutnimi ministricami vred ( notranje zadeve, obramba, visoko šolstvo, zdravstvo, kultura…)

  12. Še tole- šale hrvaškega komika Jerkoviča s Cerarjem ( zanimivo, da nihče tu tega ne komentira), ki se je pogovarjal z njim kot novi premier Orešković, za razliko od nekaterih desnih komentatorjev in tviterašov ne jemljem za hud spodrsljaj Cerarja. Dobro, nasedel je, pa kaj.

    Vsa sreča, če politika ni samo smrtno resna stvar.

    • Se mi zdi, da ni kaj dosti komentirati.
      V vsakem primeru izpadeš budala, če se te tako lotijo. Vsi vejo, le ti ne. Čim te dobijo na pogovor, te imajo.
      Karkoli rečeš, se ti bodo ljudje smejali.
      Ampak ni rekel kaj posebnega.
      Tudi če je morda sumil, da je nekaj narobe, je pač gonil svoje, da se veseli skorajšnjega srečanja v živo. Besede, ki jih ne morejo uporabiti proti tebi, hkrati pa ne užališ tudi če se ti zdi tisti na drugi strani budala.
      Morda zato nihče ne komentira, ne vem.

      • Morda pa je celo vedel in nas imajo oni za budale, medtem ko naj bi mi mislili, kako je mogoce da je nasedel.

        • Sam pravi, da se mu je zdel zelo nenavaden pogovor. Očitno ni bil povsem prepričan … ( tudi jaz mogoče ne bi bil prvi hip). Sicer pa se je Cerar povsem korektno pogovarjal. Ali bi se moral v slovenskem jeziku, je drugo vprašanje. Ampak glede na to, kako težko gre od jezika Oreškoviću že hrvaščina, ne bi bilo prav smiselno.

          • IF,
            na Youtubu je nekaj posnetkov Oreškovićevih govorov, na njih ni opaziti, da bi mu šla hrvaščina težko z jezika, pa tudi njegova izgovarjava ni pretirano “ameriška”.
            Že novinarjev nagovor “dobar dan, Miuro Ceurar” je bil precej neprepričljiv.

            Jadranka Kosor je bila ob klicu istega novinarja previdnejša, odgovarjala je malo in z distanco. Lažni Orešković ji je povedal, da so se vsi, ki jih klical, “dodvoravali” (torej prilizovali), razen Kosorjeve, in da sam ne mara “ulizic”.

            https://www.youtube.com/watch?v=HoU7oNRTUSk

            Miro Cerar je v pogovoru z lažnim tujim politikom istega ranga, kot je sam, takojci prešel na uporabo hrvaščine in se hitel hvaliti, kako vsako leto dopustuje na hrvaški obali. Novinar je spretno razvijal svojo zgodbo, Cerar pa mu je ponižno sledil in se pokazal kot pravi “ulizica” 🙂

            Ker Cerar ni kdorkoli, ampak slovenski premier, s svojim obnašanjem seveda meče določeno luč na vse Slovence.
            Ne bi nas smelo preveč začuditi, če bodo Hrvatje za Slovence znova vpeljali “ljubkovalni” zbadljivki “bečki konjušari” in “podalpski hrvati”.

  13. Zapis ki ga zasmehuje naslovni članek pa mi je dober, resnično mi je žal, da je tarča posmeha nas komentatorjev na krščanskem časniku:

    SLOVENEC SEM
    NE JAMRAM
    IŠČEM REŠITVE.

    (pa dajmo ga za hip ločiti od politika, ki ga je daj v javnost)

    V samo srce našega ‘zakaj je v Sloveniji tako, kot je’ namreč zadeva ta zapis.

    Če bi namesto tega, da se pustimo, nas vsak hip z lahkoto usmerijo v jamranje (kako smo reveži, ko nam tisti tam delajo, kar nam delajo) in v najslajanje nad vlačenjem po blatu (kogarkoli že, ki ni naš, ali ga kot našega ne doživljamo)..-

    Če bi namesto tega na vse, kar nas boli ali zaboli reagirali konstruktivno, z iskanjem rešitev (kaj JAZ lahko dobrega, konstruktivnega naredim tukaj, kjer sem, v mojem malem delokrogu, obzorju moje male moči in pristojnosti, kaj jaz lahko naredim, pa naj bo na videz še tako nepomembno in neopazno v tej ‘veliki sliki’ Slovenije, kaj jaz lahko naredim)…

    Če bi torej hoteli, znali in zmogli ponotranjiti ta zapis…

    🙂
    ja, potem bi po teh naših 25-tih letih bili morda res blizu našim takratnim željam (mi bomo ‘druga Švica’!), ne pa tu kjer smo.
    Ali – če smo bili do sedaj le razvajeni otroci, trs, ki ga veter maje – pa v naslednjih 25-tih letih.
    Če…

    Zares je ta politik, ki ga ta članek zasmehuje zaradi prav tega zapisa, pred nas postavil nekaj, kar lahko sprejmemo, ponotranjimo in začnemo spreminjati sebe, svoje reagiranje, svoje ravnjanje in tako začeti spreminjati svet okoli nas, da bo tak, kot ga želimo imeti, namesto da pustimo, da ga namesto nas oblikujejo drugi, mi pa le jamramo, in se naslajamo na ukaz, kot psi Pavlova.

    Lahko …

    Lahko pa seveda – kot psi Pavlova – ob vsakem zvončku začnemo (kot do sedaj, naši ‘Pavlovi’ so ta pogjni refleks v nas že dobro utrdili) ‘izločati’ posmeh, jamranje, naslajanje …
    (ve se kdo je naš in kdo ni in ve se, da besede, ki ne prihajajo od ‘naših’ ne morejo biti nič dobrega…. Zvonček zvoni… začnimo…)

    Lahko pa nasprotno …
    (pa kaj je neki ‘zvonček’ proti človeku! Človek sem, nisem odvisen od medijskih ‘zvončkov’, s katerimi so se navadili upravljati z mano, pa čeprav naj bi bili ‘naši’):

    SLOVENEC SEM
    NE JAMRAM
    IŠČEM REŠITVE.
    (lahko nekaj storim, lahko nekaj spremenim, pa čeprav je malo in se na videz pozna le v mojem malem delokrogu. Na videz…)
    NE JAMRAM
    ISČEM REŠITVE

    (gre za besede, ne za politika, ki jih je izrekel)

    • Darja,

      kljub vaši dobronamernosti, da bi Cerarjevemu zapisu pridali višji smisel, osnovnošolska preprostost zapisa zelo spominja na programska gesla, s katerimi je nekdanji režim poskušal motivirati posameznega državljana, da bi vdano služil režimu, recimo na onega “svakog dana u svakom pogledu sve više napredujem”.

      Cerarjev zapis je bil namenjen poistovetenju državljanov z zapisanimi stavki. O tem govori Cerarjevo pojasnilo: “To je naša prihodnost, če bomo šli v tej smeri, imamo prihodnost. To je moje sporočilo.”

      Vprašajmo se torej, komu izrecno je bil dotični zapis namenjen v poistovetenje: ali vsakemu slovenskemu državljanu ali samo tistim, ki se čutijo Slovence? Dobro bi bilo vedeti, koliko priseljenih državljanov ali njihovih potomcev v Sloveniji se čuti Slovence?

      Skratka, če bi tak zapis predse postavil vodja desne opozicije, bi mu tako ali drugače podtaknili, da deli državljane na Slovence in ostale in da zganja nacionalizem. Indici namreč kažejo, da je bil zapis namenjen samo tistim, ki se čutijo Slovence, torej lahko sklepamo, da Cerarjev PR meni, da smo samo Slovenci v tej državi tako nizko padli, da potrebujemo vladne propagandiste, ki nam sporočajo, da Slovenci ne jamramo, temveč iščemo rešitve.

      Kaj pa ostali državljani? Morda bi veljalo vlado opozoriti, naj se spomni tudi kakšnega programskega gesla za priseljene državljane, ki se ne čutijo Slovenci, recimo: “Sem priseljenec. Spoštujem slovensko državo in kulturo. Skupaj s Slovenci iščem rešitve.”

      Tri stavke, ki jih je Cerar ondan postavil predse in na ogled državljanom, lahko mirno prebira sam, pred ogledalom v kopalnici. Ni potrebno, da vsem vsiljuje svoj tip “slovenstva”.

      • Res. To je bila pridiga, v pisni obliki. Tudi neslovencem namenjena, saj so vsi Slovenci, nihče ne sme jamrat, vsi delamo za višje dobro. Vsak si je moral sam prebrat, da se bi kdo pritoževal da se mu kaj vsiljuje. Vsak si prebere in sam sebi vsili vsebino.
        Podobno kot zdaj po novem na blagajnah piše “vklopi razum, zahtevaj račun” in sem jaz naravnost užaljen, ko to vidim.

  14. Cerar se je pokazal kot človek, ki zavestno ne spoštuje niti zakonov niti ustave. Ta minimum etike bi kot predsednik vlade in ustavni pravnik lahko zagotovil, če bi hotel. Pa je ni. Na dan je prišla njegova prava podoba razvajenega in stremuškega maminega sinka, ki mu niso tuji tudi hinavščina in prevara.

    Vse, kar je sledilo, je bilo skladno s to podobo in nobeno presenečenje več. On je ugled izgubil prav na vprašanju morale in etike. Pripravljen je na vse pozabiti in tudi povsod popustiti, samo da se obdrži na položaju.

  15. Če se bo slovenska desnica, vključujoč medijsko desnico razvijala v smer militantnosti in izključevalnosti, potem je celo bolje, da je njena prihodnost v Sloveniji bolj švoh in vloga precej obrobna. Skrajneže ni dobro pripustiti k oblasti.

    Neka popadljiva sovražnost do vsega, kar ni radikalno pravoverno desno, namesto zdrave kritičnosti se ne kaže samo v odnosu do Cerarja in njegove vlade. Ali do predsednika Pahorja. Stalna potreba po diferenciaciji in iskanju sovražnih ali podtaknjenih v lastnih vrstah je že na individualni ravni psihopatološki fenomen in socialno in politično gledano velja isto.

    Preberite si recimo, kako danes v spletnem Reporterju Maja Sunčič obračunava z Jožetom Dežmanom:

    http://www.reporter.si/

    Punčka je bila, ko je bil tu komunizem. Ko so novorevijaši z besedo podirali enopartijski koncept in postavljali temelje programa neodvisnosti in državnosti. Ko je Bučar na povabilo skupine okoli Otta von Habsburga nastopil v evropskem parlamentu in svaril zahodno politiko, naj neha podpirat jugoslovanski komunistični režim. Ko smo premagali komuniste na prvih volitvah, postavljali na noge državo in ustavo in branili neodvisnost z orožjem med 10 dnevno vojno.

    In ta punčka, našopana na eni strani s komunikološkimi spretnostmi s FDVja in neko popreproščeno militantno desničarsko sliko o preteklosti, o kateri iz izkustva pojma nima, si dovoli iz kdovekakšnih kapric ali političnih potreb trgati in poniževati in zaničevati vsakega, ki malo misli po svoje. Če ni 100% upet na neo-desničarsko kopito, potem je zanjo dovolj, da ga pred vesoljno Slovenijo razglasi za Kučanovega hlapca.

    Včeraj Bučar. Danes Dežman. Jutri ti ali jaz.

    Hvala lepa za tako manipulatorsko izključevalno nesvetovljansko desnico!

    Rešitev za desno-sredino ( raje kot desnico) vidim v vrnitvi k tolerantnemu pluralnem duhu prvotnega Demosa, duhu sprave, med drugim zgodovinske med partizanstvom in protirevolucije ( Demos je vključeval ene in druge), medijski usmeritvi a la Slovenec ( predvojni in osamosvojitveni)in njegova Sobotna branja. Časnik.si vidim z večino člankov na dobri poti, za druge desne medije pa nisem prepričan ( že imena so si nekateri neposrečeno pompozno izbrali).

    • Zelo agresivno si popljuval Sunčičko, nisi pa niti s stavkom polemiziral protiargumentiral z njenim pisanjem. V zgornjem članku ni bilo govora o Bučarju, pa si ga ti ven privlekel, da si lahko obračunaval z Sunčičko.
      Bučar je bil oportunist, in bivši udbaš, celo oficir KNOJ-ja, to so tisti, ki so na veliko pobijali leta 1945, takoj po vojni. S svojim klečeplazenjem Jankoviću na magistrat, je samo potrdil svojo opurtunost. Iz enakega razloga se je prilepil na Demos, ker je zavohal spremembo oblasti, enako se je slinil Jankoviću. “Samo preko mojega trupla” je zaznamovalo ponesrečeno tranzicijo.

      • To, kar ti tule za moje pojme precej izkrivljeno očitaš Bučarju, je v svojem članku odlično ocenil, opredelil in umestil s težo, ki vsaki od teh Bučarjevih odločitev dejansko gre, prav Dežman v besedilu za Reporter. Preberi tam, jaz ne bi mogel razložiti bolje.

        Če pa nočeš ali ne moreš razumeti Jožeta Dežmana in B.M.Zupančiča, ti pa ne morem pomagat.

        p.s. Pisal sem pa kot nadaljevanje debate, ki jo je sprožila Darja in posredno ima zvezo s člankom.

  16. Dežman in Sunčičeva sicer neposredno nimata nič s tem člankom. Njuna polemika je pa na različnih ravneh. Dežman govori o formi, Sunčičeva o vsebini. Zato imata vsak po svoje prav.

    Nesporno dejstvo pa je, da je Bučar sicer pripomogel k osamosvojitvi, hkrati je pa poskrbel, da vse državne sisteme in podsisteme še naprej obvladujejo isti kot pred tem in da resnična demokracija ni zaživela.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite