Siol.net: “Odpustiti ne pomeni pozabiti”

7

Dan spomina na žrtve totalitarnih režimov

Žrtvam, ki so morale desetletja živeti dvojno življenje, ki niso mogle živeti s svojo vestjo, prepričanjem ali vero, pripada vsaj opravičilo države, je ob spominski slovesnosti dejal Jože Plut.

Ob koncu praznovanj, ki so jih pripravili ob dnevu spomina na žrtve totalitarnih režimov, sta danes Študijski center za narodno spravo in vojaški vikariat organizirala odprtje fotografske razstave, položitev venca ob spomeniku na veleposlaništvu ZDA in sveto mašo za žrtve vseh totalitarizmov.

Monografija s fotografijami umika čez Ljubelj

Razstava prikazuje fotografije, zbrane v monografiji z naslovom Umik čez Ljubelj. Posnel jih je takrat znani ljubljanski fotograf Marjan Kocmur, ko so se slovenska narodna vojska in civilisti pred komunističnim nasiljem neposredno po končani drugi svetovni vojni umaknili v Vetrinj na avstrijskem Koroškem.

Odprtje razstave je direktorica Študijskega centra za narodno spravo Andreja Valič Zver pospremila z besedami: “Dan spomina je nenehen spomin na dejstvo, da nam demokracija ni dana enkrat za vselej, pač pa si je zanjo treba vedno znova prizadevati in jo ohranjati, saj smo prihodnjim generacijam dolžni zapustiti demokratično in svobodno družbo.”

“Tu smo, da se spomnimo nevarnosti tišine”

Valič Zver, namestnik veleposlanika ZDA David Burger in nekdanji vojaški vikar in zdajšnji stolni župnik Jože Plut so pred spominsko ploščo žrtvam totalitarizmov pred ameriškim veleposlaništvom v Ljubljani položili cvetje.

V nagovoru je Burger poudaril nevarnost tišine, nevednosti in ravnodušnosti do zločinov. Spomnil je na pakt Ribbentrop-Molotov, ki je tlakoval grozljivo usodo mnogih Evropejcev, danes pa se ZDA in EU skupaj spominjata vseh žrtev nečloveških sistemov, ki sta jih ustvarila Hitler in Stalin.

Plut pa je poudaril, da “umorjenim in pobitim žrtvam vseh totalitarizmov pripada dostojen grob z imenom in priimkom. Žrtvam, ki so morale desetletja živeti dvojno življenjem, ki niso mogle živeli s svojo vestjo, prepričanjem ali vero, pa pripada vsaj opravičilo države,” je dejal.

Zapisala Urška Makovec. Več lahko preberete na siol.net.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


7 KOMENTARJI

  1. Razstava prikazuje fotografije, zbrane v monografiji z naslovom Umik čez Ljubelj. Posnel jih je takrat znani ljubljanski fotograf Marjan Kocmur, ko so se slovenska narodna vojska in civilisti pred komunističnim nasiljem neposredno po končani drugi svetovni vojni umaknili v Vetrinj na avstrijskem Koroškem.

    Vse lepo in prav, ampak “slovenska narodna vojska…”. Zakaj se ne napiše kot je bilo: nacistični kolaboracionisti skupaj z nekaj civilisti??

    • ha, ha, ha. Ti se še vedno delaš neumen?
      Seveda je bila kolaboracija luzerska politična poteza, toda v njej je bilo veliko domoljubja in narodne zavesti. O tem pričajo razne “izdajalske” skupnosti slovencev v tujini. Na tej strani, NOB strani, pa ni bilo nobenega domoljubja in narodne zavednosti. Boljševiški Mad Max.

    • Ta razstava je bila pred meseci v neki višji šoli. Ko so to učitelji (ene par zelo mladih in ene par zelo starih), jedro sindikata, to videli so po zbornici rjoveli in šli do ravnatelja, da vrže to svinjsko domobransko nesnago v smetiščni kontejner. To mi je pravila prijateljica (s solzami v očeh) , ki je učiteljica v šoli. To me je spodbudilo, da sem šel gledati razstavo in bili so samo ubogi civilisti, same nesrečne družine, ki so danes vse svobodne glede na družine v Sloveniji.

      Knjige vtisov so vrgli stran, ker so jih ti ‘pedagogi” nasvinjali kot je Čebaškova komunistična celica nasvinjala Balantiča. “častno” in ponosno.

    • Slovenska narodna vojska so se imenovali pod Hitlerjem. Zgodovinsko dejstvo. Komunisti pa sploh tega ne prenesete, ker ste vedno proti in v škodo narodu.

  2. Ta razstava je bila pred meseci v neki višji šoli. Ko so to učitelji (ene par zelo mladih in ene par zelo starih), jedro sindikata, to videli so po zbornici rjoveli in šli do ravnatelja, da vrže to svinjsko domobransko nesnago v smetiščni kontejner. To mi je pravila prijateljica (s solzami v očeh) , ki je učiteljica v šoli. To me je spodbudilo, da sem šel gledati razstavo in bili so samo ubogi civilisti, same nesrečne družine, ki so danes vse svobodne glede na družine v Sloveniji.

    Knjige vtisov so vrgli stran, ker so jih ti ‘pedagogi” nasvinjali kot je Čebaškova komunistična celica nasvinjala Balantiča. “častno” in ponosno.

Comments are closed.