siol.net, nekdanji vodja gverilcev in predan komunist: Danes sem svoboden človek!

4

Danes 61-letni Tamrat Layne je bil med letoma 1991 in 1995 predsednik etiopske vlade. Njegova življenjska zgodba pa je še veliko bolj zanimiva v letih pred in po tem. V 70. letih prejšnjega stoletja, ko je imel 18 let, ga je navdušil komunizem. S skupino petih prijateljev so ga začeli preučevati zlasti kitajsko in vietnamsko revolucijo, gibanje pa se je v dveh letih razširilo po vsej državi. Da bi se uprli takratnemu diktatorskemu režimu v Etiopiji, so odšli v gore, kjer so se šolali in vojaško usposabljali. Tako so v 15 letih izurili okoli 150 tisoč gverilcev. Leta 1991 so prevzeli oblast, Tamrat pa je postal predsednik vlade.

Ker je v času vladanja spoznal, da socializem ne deluje, se je zameril svojim prijateljem, ki so ga leta 1996 zaprli. Naslednjih 12 let je preživel v samici, brez svetlobe ter stikov z ženo in otrokoma, mučili so ga. Večkrat je poskusil narediti samomor. Vse življenje je bil ateist, pripoveduje pa, da se mu je v zaporu tri noči zaporedoma prikazal Jezus in ga povabil, da mu sledi. Spreobrnil se je v krščanstvo. Istočasno se je spreobrnila tudi njegova žena, čeprav je takrat živela daleč stran, v begunskem taborišču v Keniji, in nista imela nobenih stikov. Danes z družino živita v ZDA, Tamrat pa veliko potuje in pripoveduje svojo življenjsko zgodbo.

Zakaj vas je komunizem privlačil? Zakaj mnoge privlači tudi danes?
V 70. letih prejšnjega stoletja je komunizem zlasti v državah tretjega sveta postal zelo priljubljen. Te države so gospodarsko obtičale, mlada generacija pa je želela to spremeniti. Nekatere države, kot so Kitajska, Vietnam, Kuba in nekatere v Afriki (Tanzanija, Angola, Gana), so trdile, da se socializem obnese.

Ko na komunizem kot ideologijo pogledate od zunaj, se zdi, da si prizadeva za enakopravnost, demokracijo in pravičnost, za revne in zapostavljene. To so ključne besede te ideologije. Za mlade generacije, ki hočejo spremembe v teh revnih državah, je komunizem, ki govori o enakopravnosti in pravičnosti, privlačen. Še danes. A globoko v sebi je komunizem zelo drugačen.

Kako drugačen? V čem?
Globoko v sebi komunizem pomeni sovraštvo, razdor in spopad. Komunistični manifest Karla Marxa pravi, da je družba vedno razdeljena na dva sloja – delovnega (proletariat) in vladajočega (buržoazija). Ta sloja sta antagonistična, ne moreta sobivati – že po svoji naravi, zaradi svojega gospodarskega in političnega statusa. Pravi tudi, da mora en sloj uničiti drugega, če je treba, tudi z orožjem. To je teorija razrednega boja. Lenin je dejal, da je razredni boj bistvo komunizma. Če kdo hoče biti komunist, mora sprejeti to teorijo.

Če je to teorija, kaj se zgodi v praksi? Imamo dva sloja, ki nista združljiva, eden mora uničiti drugega. Delovni sloj mora, da prevzame oblast, uničiti buržoazijo.

Obstaja kakršnakoli različica komunizma ali socializma, ki deluje?
Po mojem mnenju ne. Marsikje so poskušali z njunimi različicami. Nekje temu pravijo demokratični socializem, drugje model socialne države.

A socializem po mojem mnenju ne more biti modificiran s tržno ekonomijo ali kapitalistično družbo. Morda lahko deluje nekaj časa v nekakšni mešanici, a na koncu bo propadel. Nekaj držav poskuša – na primer Kitajska, ki liberalizira gospodarstvo s tujimi investicijami in privatizacijo, a politika je še vedno komunistična, enostrankarska, ljudje niso svobodni. Zdaj deluje oziroma zdi se, da deluje. Tako ne more obstati. Upam, da bo počasi prevladala tržna ekonomija.

Zakaj so se ljudje sploh pripravljeni toliko žrtvovati za ideologijo? Zakaj se človek poda v gore, tvega življenje, gre v vojno?
Gre za predanost neki ideji, cilju. Ko smo bili mladi, smo mislili, da je to način za izboljšanje razmer v našem narodu. Želeli smo spremeniti narod – na boljše. Študirali smo to ideologijo in bili pripravljeni dati svoje življenje zanjo. Predani smo bili temu cilju.

To je vključevalo tudi ubijanje?
Bil je boj. Šli smo v gore, začeli smo vojaški spopad. Na koncu smo videli več kot milijon mrtvih, na desettisoče tudi na naši strani. Vsi so bili Etiopijci, pobijali smo se med samo. Bilo je brez smisla, a takrat smo bili predani cilju, za katerega smo mislili, da je najboljši. Če verjameš, da je cilj pravi, in si v gozdu, da bi dosegel ta cilj, greš do konca. Ta cilj morda ni pravi, in če me vprašate danes, je komunizem zgrešen, a takrat se mi je zdel idealen in bi zanj dal življenje. Ogromno je bilo situacij, ko bi lahko umrl. Preživel sem le, ker je Bog tako hotel.

Kako ste potem v času svojega vladanja spoznali, da komunizem ne deluje?
Pokazalo se je predvsem v praksi. Kot predsednik vlade sem bil odgovoren zlasti za gospodarsko politiko. Po nekaj letih sem ugotovil, da socializem ne deluje in da ljudstvo ni pripravljeno nanj – le naša skupina si ga je želela.

Vlada, ki smo jo vrgli z oblasti, je imela ogromno stvari v svoji lasti, skoraj vse je nadzorovala. Tega mi nismo spreminjali. Zemlja, industrija, finančne institucije, vse je začelo propadati. Kmetje niso imeli motivacije, da bi obdelovali zemljo, nič ni bilo učinkovito.

Po letu ali dveh smo uvedli zasebno lastnino, odprli smo se na področju bank in storitev. Izkazalo se je, da so postale bolj učinkovite in dobičkonosne. Videli smo razliko. Seveda pa nismo pustili privatizirati vsega. Naša osnovna usmeritev je bila socialistična. Vlada je še vedno močno posegala v zasebni sektor.

To me je pripeljalo do tega, da sem razmišljal: Kaj če se odpremo? Če uveljavimo tržno politiko in svobodo?

Drugi razlog za spremembo mišljenja pa je bil moj študij. Ko sem šel v gore, sem študij opustil, po prevzemu oblasti pa sem nadaljeval. Na daljavo sem pri univerzi v Oxfordu opravil magisterij iz ekonomskega upravljanja. To mi je dalo teoretično, ekonomsko in politično razumevanje, kaj pomenita tržna ekonomija ter svoboda v nasprotju s socializmom in komunizmom.

Pogovarjal se je Urška Makovec. Več lahko preberete na siol.net.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


4 KOMENTARJI

  1. Odličen intervju. To bi morala biti osnova za poučevanje mladine v naših šolah. In mislim, da prej ali slej bo. Kmalu.

  2. Dober intervju. A moje dolgoletne izkušnje s komunisti kažejo, da se oni nikoli ne spreobrnejo.

    Psihopat ostane psihopat. On vidi samo sebe, edino sebe. Z drugimi bo vedno manipuliral.Vedno bo neiskren, potuhnjen, sovražen in paranoičen.

    Lahko se komunist preobleče v demokrata. Tudi nauči se populistično in demokratsko govoriti. A zločinec ostane zločinec.

    Skrbi me za krog okrog NSZ. Toliko so študirali komuniste, a so padli na finto, da malikujejo “spreobrnjenega” komunista. Žalostno je kako smo Slovenci samodestruktivni. Iz dežja pod kap. Enega zločinca zamenjamo z drugim, ki naj bi bil domoljubni.

  3. Žal slovensko malodušje ne zmore razumeti teh stvari. Celo Urška tu vpraša: “To je vključevalo tudi ubijanje?”
    Mi ne zmoremo dvigniti pogleda iz krvi. Očarani smo s krvjo. Potem pa ne vidimo ne naprej ne nikamor. Stalno se ponavlja zločin, zločin, na eni strani in molk in ignoranca ali občasno “preštevanje kosti” na drugi.

Comments are closed.