Siol: Jambrek: “Ocene o tajnem paktu Janša-Virant so neumnost”

Slovenija potrebuje nekoga, ki bo našel magično formulo za izhod iz krize, ki je tudi kriza države v tranziciji. Blizu ji je Gregor Virant, a to še ne pomeni, da bi bil boljši premier kot Janez Janša.

Zakaj ocenjujete, da bi bil Gregor Virant boljši predsednik vlade kot Janez Janša?

Verjetno ste me to vprašali, ker ste gledali moj nedavni nastop v Odmevih. Gospod Bobovnik mi ni zastavil takšnega vprašanja, jaz pa nisem dal takšnega odgovora. Je pa novinar Potič v Delu v podnaslovu napisal, da Jambrek misli, da bi bil Virant sposobnejši predsednik vlade. Tega nisem rekel, to je novinarska izmišljotina.

To sem želel demantirati, a mi odgovora niso objavili. Sem se pa strinjal z gospodom Potičem, da objavi njegovo videnje moje izjave in sem mu tudi pomagal pri formulacijah.

Moja misel v Odmevih je bila zelo natančno izražena. S stališča volivcev se mi zdi edino zares zanimivo in pomembno vedeti, kaj stranke in voditelji obljubljajo. Kaj lahko volivci od njih pričakujejo in s kakšno verjetnostjo bodo nekaj tudi v resnici storili.

Poskušal sem zelo na kratko, preprosto in natančno povedati, kaj je ključni problem dvojne krize v Sloveniji. Eno je svetovna kriza, drugo pa je kriza, ki je endemična, notranja, specifično slovenska. To je, da smo še zmeraj v tranziciji.

Narava te tranzicije je, da družba, gospodarstvo in država še niso normalne. Država je tako močno prisotna, da je to zunaj ne ameriških, ampak evropskih okvirjev. Zato je govorjenje o liberalizmu in neoliberalizmu v Sloveniji, če smo vljudni, ne neumnost, ampak irelevantno.

Kdor se bo zavedal te dvojne krize, bo tudi odgovoril volivcem, kako potegniti Slovenijo iz krize. Rešitvi te čarobne formule je bil blizu Janez Janša, a se je od nje oddaljil. Zdaj ocenjujem, da ji je bližje Gregor Virant. To je vse, kar sem dejal o sposobnosti njunega vladanja.

Kako ocenjujete odziv Janeza Janše na vstop Gregorja Viranta na politično sceno?

Ne vem, z njim se o tem nisem pogovarjal. Ne vem, kaj se dogaja v SDS ali v ožjem krogu gospoda Janše, ki je moj dober prijatelj in bo ostal moj prijatelj ne glede na morebitne filozofske ali politične razlike.

O njegovih osebnih motivih ne bi mogel reči nič, lahko pa povem, kakšni so učinki. Karkoli sta SDS in njen predsednik izjavila v zvezi z Virantom, je bila neizmerna usluga Virantu, njegovi listi in tej novi pobudi na političnem tržišču.

V kakšnem smislu?

Virant je dobil status neodvisnega, samostojnega in kakovostnega igralca. V izhodišču so mu priznali avtonomnost in kredibilnost.

Se vam zdi, da je to avtonomna politična pobuda?

Gregorja Viranta poznam že skoraj 20 let. Kot ustavni sodnik sem z njim tesno sodeloval in ga izjemno cenil, ko je bil moj strokovni sodelavec. Potem sem ga povabil za državnega sekretarja, ko sem bil notranji minister v Bajukovi vladi. Izjemno prizadevno in avtonomno je vodil urad za reformo javne uprave.

Oba moja najtesnejša sodelavca, Marko Pogorevc in Gregor Virant, sta ostala na svojih položajih. Janez Drnovšek ju je ohranil, verjetno zaradi mojega specifičnega načina kadrovanja.

Moj predhodnik in dober prijatelj Borut Šuklje je bil namreč posrednik na nekem zajtrku pri Janezu Drnovšku, ki sem ga vprašal, ali glede na njegove izkušnje misli, da sta Virant in Pogorevc kakovostna kadra.

Medtem ko je Drnovšek pripravljal in prinašal zajtrk na verando njegove hiše v Murglah, smo nekako molče, implicitno ugotovili, da je to dobra ekipa, ki bo lahko nadaljevala delo prejšnje sestave ministrstva.

Vprašali ste me, kako ocenjujem Virantovo sposobnost za politiko. Že precej časa se mi je zdelo, da bi lahko bil tudi zelo zanimiv politični uslužbenec, funkcionar in da bi ga dogajanje samo po sebi katapultiralo v sam vrh politike, če bi se za to odločil.

Ima osnovne lastnosti za politika. Ogromno energije, smisel za operativno vodenje in znanje. Zelo je komunikativen, hitro misli, je inteligenten. To je že več kot dovolj za politika najvišjega ranga v Sloveniji.

V Reporterju sem zasledil mnenje, da je bil Virant že nekaj časa predviden za preskok v politiko. To je res. Ko smo na Novi reviji razmišljali o tem, kdo bi bil naslednji predsednik Zbora za republiko, je bilo neko prijateljsko soglasje, da Virantu s promocijo v krog Nove revije in Zbora za republiko nudimo tudi možnost, da naredi politično kariero. Šalili smo se, da mu z veseljem ponudimo lastne hrbte in ramena, da po njih spleza navzgor.

No, glede na to, da je država v težki krizi, verjetno ni vseeno, kdo bo sestavljal koalicijo. Kakšna koalicija bi bila koristna za državo?

Edini natančen odgovor, ki ga lahko dam, je tale: tisti, ki bo znal razmišljati o tem, kako družbo in gospodarstvo osvoboditi in sprostiti iz oklepa, betona državnega nadzora in birokratskih zavor, kdor bo našel podformule, kako državna ali poldržavna podjetja in državne banke ohraniti delujoče, učinkovite in poslovno sposobne, je na pravi poti.

Ta sistemska rešitev slovenske države, civilne družbe in gospodarstva se mi zdi pomembnejša kot pokojninska ali zdravstvena reforma. Ti sta sicer nujni, a predstavljata manjši del problema.

Kako ocenjujete vstop Zorana Jankovića v državno politiko?

Najprej pozitivno v tem smislu, da je spet nekaj novega. Očitno trojček, ki je vladal štiri leta, na volitvah nima več kaj ponuditi. Človek se čudi, da sploh razmišljajo o tem, da bi nastopili na volitvah.

Trojček je dobil zamenjavo v osebi, ki je popolno nasprotje predsednikom strank trojčka, saj je popolnoma pragmatična in praktična. Jankovićev način govora je praktičen, empiričen, zna odgovoriti na vsako vprašanje s podatki, dejstvi in konkretnimi razmišljanji, ki so vedno zelo blizu konkretni akciji. Očitno je operativen.

A glede na njegovo osebnost, kariero in način delovanja je Janković sestavni del in ključni vzvod tako imenovane tranzicijske levice, ki se napaja in živi od državnega kapitala, ki je odvisen od bančnih kreditov. A tega ne bo več in na to ne moremo računati.

Tako da je Janković del problema današnje slovenske krize. Tako kot so bili gospod Pahor in njegova vlada. Gre za to, da je hibridni etatistični sistem v Jankoviću dobil samo zamenjavo za nekdanjo vlado, z drugačnim osebnim stilom ter načinom izražanja in operativnosti.

Na eni strani imamo torej sistem statusa quo, na drugi pa ne sistem, ampak drugi pol, ki je v krču, išče svoje voditelje in se poskuša osvoboditi iz spon tranzicijskega betona.

Lahko pojasnite?

To so tiste stranke, ki niso bile nikoli pripuščene k jaslim, h koritu tranzicijskega sistema. To so bili krščanski demokrati, SLS in SDS. Te stranke so bile povsem izločene in niso bile pripuščene k tem jaslim, koritu in neformalnim, napol mafijskim političnim povezavam, če uporabim grd izraz. Ali pa so bile selektivno pripuščene takrat, ko jih je sistem potreboval za zunanji alibi, dekoracijo ali pa kot neko malo utež, zato da je lahko še naprej vladal. Recimo takrat, ko si je Drnovškova vlada kupila Pucka in pozneje SLS.

Torej se ne išče samo levi pol, ampak tudi desni?

Z Gregorjem Virantom se povsem strinjam, da sta izraza levica in desnica absurdna. Kako naj bo neki Janković, novopečeni povzpetnik in kapitalist, levica? To je tako smešno in je skregano z zdravo kmečko ali znanstveno pametjo. Zakaj bi bila SDS desna? Že tako čez prst bi rekel, da je to stranka ponižanih in razžarjenih, nižjih slojev, ki niso nikoli imeli privilegijev in so zaradi tega frustrirani.

Rešitve bi tako morali iskati onkraj klasičnega razlikovanja med levico in desnico, ponavljam, v formuli, ki bi sprostila slovenske ustvarjalne in proizvodne potenciale ter nas osvobodila iz betona tranzicijskega etatizma.

Več: Siol