Sinoda o družini – na vprašalnik odgovarja slovenski laik

20

mladi družina križ cerkev otrociVprašalnik, s katerim Cerkev v pripravi na sinodo o družini želi zajeti utrip Cerkve v zvezi s tem vprašanjem, so nekatere škofovske konference že objavile na svojih spletnih straneh ter povabile laike in klerike k odgovorom. Morda mu bo sledila tudi Slovenska škofovska konferenca?

Papež Frančišek nam sporoča, da s svojim povabilom misli zares, in nisem si mogel kaj, da se povabilu ankete ne odzovem.

Kot je pripomnil mednarodni katoliški tednik ‘The Tablet’ seveda ne gre za klasično anketno polo. Bolj kot po mnenjih, vprašalnik sprašuje po praksi. Kljub temu sem si dovolil odgovoriti tudi na tisto, česar vprašalnik ne sprašuje, a bi moral.

Vprašanja, ki sledijo, sem pridobil iz spletne strani britanske škofovske konference (v prevodu so nekoliko skrajšana). Vprašalnik je dolg in vprašanja mestoma teološko zahtevna, res pa je, da je zahtevna tudi problematika; nanjo ni moč dati cenenih in hitrih odgovorov. Zaradi števila vprašanj je kljub njihovi kompleksnosti moč dati le prebliske, ne povsem dorečene in izčrpne odgovore. Laikom je bila dana priložnost, da se sliši njihov glas – izkoristimo jo v zavesti, da smo Cerkev.

 

1. Razširjenost učenja o družini v Božji besedi in učenju Cerkve:

a) Kako ljudje danes razumejo učenje Katoliške cerkve o pomenu družine, kot je zapisano v Svetem pismu, Gaudium et spes, Familiaris consortio in drugih pokonclilskih dokumentih? Vzgoja o tem učenju?

Današanja splošna javnost dokumente katoliške Cerkve večinoma sploh ne pozna. Učenje Cerkve na tem področju enači z drobci vedenja, ki je običajno povezano s stereotipi ali s predkoncilskim učenjem. Vedenje o omenjenih dokumentih in o avtentičnem nauku Cerkve je šibko tudi med verniki. Razlogov za to je več. Koncilski in pokoncilski dokumenti so zelo navdihujoči, vsebinsko tudi bogati, a pogosto (pre)zahtevno branje. Pastoralni delavci tako raje ostajajo pri tradicionalnem učenju Cerkve na tem področju, ki ga le nekoliko “modernizirajo”, ne predstavijo pa novih vsebin. Nekateri, zlasti duhovniki, se na področje družine tudi neradi spuščajo, saj kot celibaterji menijo, da težko družinam dajo dober nasvet, saj – in to je druga slabost – tudi novi, postkoncilski dokumenti kljub svoji teološki moči ne odgovarjajo dovolj jasno na praktične vsakodnevne izzive.

b) Sprejemanje tega učenja v vsakdanjem življenju.

Kot rečeno, dokumentom manjkajo jasnejše opredelitve do izzivov današnjega časa. Laikom v družinah se pogosto zdi, da Cerkev ne pozna in ne razume njihovih stisk ali celo, da jim – kot farizeji – nalaga bremena, ki jih ne morejo nositi. Družina je tako v sekularizirani postmoderni družbi tarča relativizirajočih idej, na drugi strani pa ji Cerkev ponuja nedosegljive ideale, za katere se zdi, da niso za ta svet. Ti ideali, ki jim v Cerkvi pravimo svetost, morajo ostati, a Cerkev mora bolj naklonjeno sprejemati in podpirati vse tiste, ki jih ne dosegamo.

c) Prisotnost učenja v nacionalnih programih in katehezi.

Slovenija se lahko na nacionalni, škofijskih in tudi župnijski ravni pohvali z vrsto pobud, vrsto programov, namenjenih družini, bodisi v smislu pastorale, svetovanja ali tudi karitativnih pobud. To je bogastvo, ki ga velja krepiti dalje. Pri tem je verjetno najšibkejši člen prav župnijska raven: deloma zaradi omejenih organizacijskih možnosti, zaradi pomanjkanja pobude s strani slovenskih laikov, deloma pa tudi zaradi še vedno prevladujočega koncepta slovenskih župnij, katerega središče ostaja župnik. V takšnem konceptu župnije je preveč stvari odvisnih od osebnih značilnosti duhovnika in njegovih posamičnih talentov. Npr. če tak župnik ne bo imel karizme za delo z zakonci (in takšne karizme vendar od vsakega duhovnika pač ne moremo pričakovati), potem ta segment pastorale ne bo zapolnjen z laiškimi pobudami in bo torej ostal neuresničen.

d ) Odzivi na učenje Cerkve o družini v družbi.

Sekularna, post-komunistična slovenska družba o sodobnem nauku Cerkve na tem področju ne ve tako rekoč nič; v najboljšem primeru ga ignorira, najpogosteje pa smeši.

 

2. Zakonska zveza po naravnem pravu

a) Mesto naravnega prava v družbi; antropološke osnove diskusij o družini.

Pojem naravnega zakona je že dalj časa pod udarom sekularnih institucij in agresivne sekularizacije, ki pod krinko ločitve Cerkve od države forsira drug svetovni nazor, ki žal pogosto ni niti humanizem. Naravni zakon je v tem miselnem svetu videti kot atribut predmodernih družb in tomističnih konceptov. V tem miselnem svetu je vse podvrženo posamezniku in njegovi samouresničitvi ter skoraj popolni avtonomiji posameznika. Sedanja ekonomska kriza (in tudi moralna) še poglablja nezaupanje v institucije; Evropa se pogreza v regresijo, nevarno se približuje času pred nastankom institucij sodobne države. V tem ozračju je še manj razlogov, da bi družba prek institucij države kakorkoli posegala ali regulirala zakonsko zvezo in družinska razmerja.

V teh razmerah je zato še pomembnejše, da Cerkev utemelji svoj pogled na družino in zakon na personalistični antropologiji.

b) Ali krščeni sprejemajo idejo naravnega prava v zvezi med moškim in žensko?

Večina katolikov v Sloveniji še vedno vidi zvezo med moškim in žensko kot naravni temelj družbe.

c) Izzivi zvezi med moškim in žensko.

Tudi katoliki vidimo, da je postmoderna družba – kot svojo posledico ali kot svoj hoteni cilj – ustvarila življenjske skupnosti, ki ne temeljijo več na zvezi moškega in ženske. Sekularna civilna družba v teh pojavih vidi potrditev nove antropologije in – paradoksalno, glede na svoje odklanjanje institucije zakonske zveze – želi formalizirati, institucionalizirati takšne skupnosti. Na drugi strani Cerkev ne najde poti do teh skupnosti, ker jih – vsaj v določenih primerih – vidi kot “neurejene”, celo grešne. Tako v teh skupnostih rastejo ljudje, Božji otroci, ki – čeprav jih Cerkev kot posameznike načeloma ne odklanja – izredno težko v Cerkvi prepoznajo relevantno, kaj šele potrebno ali celo želeno avtoriteto. Cerkev ima v svoji pastoralni praksi “orodja” le za tradicionalno družino, ne ve pa, kako pristopati k novim oblikam življenjskih skupnosti in se ljudem v njej tako najraje izogne.

d) Kako Cerkev obravnava želje neprakticirajočih katolikov za obhajanje zakramenta zakona?

V Sloveniji se, kolikor vem, takšne prošnje rešujejo z naklonjenostjo. Duhovniki očitno presojajo, da je takšna prošnja vsaj deloma tudi prepoznavanje vrednosti (zakramentalnega) zakona – toliko bolj, ker sicer naglo vpada število parov, ki sklepajo civilno ali cerkveno zakonsko zvezo. Tu je priložnost za Cerkev: kmalu bo morda postala redka institucija, ki še “ponuja” zakonsko zvezo ne zgolj kot obliko upravne registracije, ampak kot osebno zavezo dveh oseb. Zato potrebujemo razvoj teologije in pastoralne prakse zakoncev.

 

3. Pastorala in evangelizacija družine

a) Izkušnje s pripravo na zakon, evangelizacijo parov in družine; spodbujanje zavesti o družini kot domači Cerkvi.

Pravilno se je okrepila zavest izrednega pomena priprave na zakon – v Sloveniji se s tem gotovo lahko pohvalimo (Najina pot Vitala Vidra, organizirana priprava po vseh župnijah itd.). Skleniti zakon v Cerkvi bi morala postati zahtevnejša stvar – tudi zato, da bi bilo moč vztrajati pri njegovi nerazvezljivosti.

Spodbujati bi morali tudi fizično skupno navzočnost družine pri maši (namesto ločevanja klopi na otroke, moške, ženske); kjer je to le mogoče v veroučnih ali drugih stranskih prostorih urediti tihe sobe za male otroke, kjer je mogoče mašo spremljati po zvočni ali slikovni zvezi; v okviru možnosti vsaj občasno darovati družinske maše itd. Potrebujemo nasvet krščanskih pedagogov, kako govoriti otrokom o Bogu (aktualni veroučni učbeniki so likovno privlačni, a še vedno predpostavljajo tradicionalno okolje, ki ga mnoge družine več ne poznajo). Razmisliti bi veljalo o preložitvi prvega svetega obhajila in zlasti birme za nekaj let.

b) Spodbujanje družinske molitve, ki naj vzdrži pritiske sodobne kulture.

Spodbuda k družinski molitvi se ne bi smela omejiti le na družinsko molitev rožnega venca, ampak je potrebno iskati nove načine družinske molitve (če ne gredo desetke, pa “petke”), ustvarjati nove tradicije (molitev v avtu itd.), spremljanje družine v prelomnih dogodkih (ne samo obhajilo in birma, temveč tudi vstop v šolo itd.). Družini bi prav prišel molitvenik za ta namen, ki bi vseboval (po tematskih sklopih za posamezne priložnosti) izbrano Božjo besedo, primerne odlomke iz cerkvenih dokumentov, odlomke iz duhovnih spisov in priložnostno molitev.

c) Prenašanje vere v razmerah generacijske krize.

Ta prenos je težak iz več razlogov: pritiski okolja, odsotnost staršev zdoma zaradi dela, ne dovolj razumljivega jezika pastorale. Izredno pomembno bi bilo, da se družina združi okrog evharistije; v ta namen je potrebno okrepiti razumevanje maše.

d) Kako lahko pomagajo lokalne Cerkve in gibanja?

Gibanje ‘Pot’ in druge podobne pobude so v Sloveniji že pred leti opravile ogromno delo, močno prispevale k nastanku sodobnih krščanskih družin.

e) Kako lahko pari in družine prispevajo k širitvi verodostojne in celostne ideje zakonskega para in krščanske družine?

S krščanskim življenjem sredi življenja, ne z izolacijo v paralelno družbo, četudi nas svet okrog nas kdaj naravnost sili v to.

f) Pastoralna skrb za pare in družine v krizi.

V Sloveniji se lahko pohvalimo s Frančiškanskim družinskim inštitutom, z Družinskim centrom Betanija in drugimi pobudami.

 

4. Pastoralna skrb v določenih težkih zakonskih situacijah

a) “Kohabitacija ad experimentum” v pastoralni realnosti.

Kohabitacija je seveda močno razširjena – tako razširjena in že tudi družbeno sprejeta, da je ne bi smeli zviška zavračati s pridevkom “ad experimentum” (konec koncev tudi redovi poznajo začasne zaobljube) ali s slovenskim “na koruzi”. Kohabitacija je (lahko) odraz zavračanja institucije zakona ali socialne odgovornosti, lahko pa je to tudi zato, ker jo je sekularna družba izpraznila globljega pomena, naredila iz poroke zgolj formalnost in družabni dogodek. Prav gotovo vsaj nekateri kohabitirajoči pari zelo resno jemljejo zavezanost drug drugemu – tako resno, da se jo bojijo javno izreči ali jo manifestirati zgolj kot formalnost. Tudi v zvezi s kohabitacijo je moč reči podobno kot pri pripravi na zakon: poudarek pastorale ne sme biti za vsako ceno in čim hitreje odpraviti “neurejeno situacijo” s sklenitvijo zakona, ampak par vzgojiti za zakon, ga na zakon dobro pripraviti.

b) Zveze, ki niso priznane ne civilno ne versko.

Tudi pri teh zvezah je potrebno ljudi jemati resno in spoštljivo ter potrpežljivo graditi razmere, v katerih bo sklenitev zakonske zveze (zakramentalna ali vsaj civilna) posledica osebnega spoznanja, ne zgolj formalnost. Del tega napora pa je treba prepustiti civilnim organom. Vsaka razumna družba se namreč mora zavedati, da zaradi socialne kohezije in kakovostne vzgoje otrok velja, z različnimi ukrepi, spodbujati trdnost zveze med moškim in žensko. Tega civilizacijskega, socialnega vidika zakona Cerkvi danes ni več potrebno poudarjati, to naj prepusti civilnim oblastem; pač pa se mora Cerkev danes osredotočiti na zakramentalni pomen zakona.

c) Ločeni in razvezani v pastoralni realnosti in v pastoralnih programih.

Odgovor Cerkve na Slovenskem bo tu verjetno razmeroma skromen (več sistematične pastorale imamo verjetne s tistimi, ki v zaporu prestajajo kazen za kazniva dejanja…). Obstaja nekaj hvalevrednih poskusov pritegniti ljudi v teh življenjskih situacijah, a so bolj prepuščeni pobudi posameznikov, kot zavestnemu naporu. A Cerkev si ne more več privoščiti, da bi ljudje v teh situacijah bili preprosto spregledani; ne more se omejevati le na tiste, ki (vsaj na videz) živijo zvesto po cerkvenih zapovedih.

d) Kako se doživljajo in počutijo krščeni v teh neurejenih stanjih? Kako dojemajo nezmožnost prejema zakramentov?

Cerkev se mora bolj poglobiti v realnost teh ljudi; za Cerkev ne sme obveljati Božja beseda iz Matejevega evangelija o farizejih, ki “vežejo težka in neznosna bremena in jih nalagajo ljudem na rame, sami pa jih še s prstom nočejo premakniti”. Duhovnik mora potrpežljivo iskati voljo teh ljudi, da sledijo Kristusu in da po veri oblikujejo tudi svoje življenje z zakoncem/partnerjem, ne pa jim zgolj narekovati uskladitve njihovega vsakdanjega življenja s cerkvenimi zapovedmi. Pri tem mora upoštevati tudi psihološke zakonitosti oz. pogosto prisotno dejstvo ireverzibilnosti razpada zakona. Ta razpad – v upravičeni skrbi, da bo zvesta Jezusovemu naročilu nerazdružljivosti zakona – Cerkev sankcionira ‘za nazaj’ z razglasitvijo zakona za ničelnega skozi postopek, ki poteka prek cerkvenega sodnega organa. Vprašati se je treba, na kakšen način naj danes uveljavljamo to Jezusovo naročilo o nerazdružljivosti zakona. Kako bi ravnal Kristus v teh, povsem drugačnih socialnih okoliščinah, kot so bile razmere judovske družbe v Jezusovem času? Morda tako, da bi postopek ugotavljanja ničnosti bil manj podoben sodnemu postopku, a bolj verskemu dejanju, spravnemu obredu, obredu milosti, obredu, v katerem naj Kristus posveti tudi trpljenje razpadlega zakona. ” Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu.” (Rim 8,28). Morda tudi ničnost ni v vseh situacijah pravi izraz za nekaj, kar je vsaj v določenem obdobju bil (videti kot) iskren izraz ljubezni, a se je zaradi človeške nepopolnosti ali objektivnih razlogov nepovratno sprevrgel v svoje nasprotje. Zakon ostaja nerazvezljiv, zakrament podeljen, a hkrati se je treba soočiti s človeško nepopolnostjo, ki v določenih situacijah te nerazvezljivosti in sklenjenega zakramenta ne more več uresničevati. Takšen pristop ne bi nujno pomenil lažje poti, saj zahteva iskrenost srca, voljo, da Bog prežari to “neurejeno” situacijo in jo ozdravi. Kakor razumem, mnogi razumni in sočutni duhovniki tako pojmujejo tudi že sedanji postopek ugotavljanja ničnosti zakona.

Te osebe se upravičeno čutijo prikrajšane za zakramente, še posebej, kadar so po svojem globokem prepričanju in spoznanju vesti storile vse, da zakon ohranijo. Jezus sam se je družil z javnimi grešniki, kako more Cerkev danes odklanjati evharistijo tistim, ki si želijo Jezusove bližine? Tu hkrati prehajamo k širšemu vprašanju prejemanja evharistije. Danes nam prej kot to, da evharistija postane navada, grozi to, da postane nerazumljiv in nepotreben obred. (Na slovenskem podeželju imamo pogost pojav, da gredo k obhajilu le otroci in ženske.) V tem kontekstu potrebujemo v pastorali stalno in pogostejše razlaganje pomena evharistije, njene središčnosti za kristjana, a hkrati skrbeti, da je ne odrekamo tistim, ki kažejo, da razumejo in duhovno dojemajo njen pomen. Evharistija zahteva ponižno in pripravljeno srce, a ni nagrada za krepostno, vzorčno krščansko življenje, temveč opora človeški nemoči in šibkosti.

e) Katera vprašanja naslavljajo na Cerkev ločeni in razvezani glede zakramenta sprave in evharistije?

Na to vprašanje bodo lažje odgovorili duhovniki. Tu zadevamo na širše vprašanje laiške avtonomije in morda tudi spoštovanja delovanja Sv. Duha. Kadar imajo pastoralni delavci pred seboj resno in odgovorno osebo, ki se očitno trudi spoznati Božjo voljo v omenjenih življenjskih situacijah, takrat si Cerkev ne bi smela obotavljati spoštovati presoje njihove vesti, da so vredni sprejema evharistije. In hkrati: mar ne vzklikamo vsi pred prejemom evharistije, da smo je nevredni?

f ) Morebitna poenostavitev kanonične prakse prepoznavanja zakona kot ničnega.

Kakor sem nakazal zgoraj, naj bi bila kanonična praksa usmerjena k temu, da se celotno življenje, s padci vred, posveti v Božji milosti. V situacijah razpadlega zakona za vpletene osebe vsakršen pristop k regulaciji njihovega statusa pred Cerkvijo predstavlja naporen korak. Cerkev naj se tega zaveda; pristop k reševanju vprašanja razpadlega zakona naj bo resnično kakovostno nekaj povsem drugačnega od civilnih razveznih postopkov. Propadel ni zakrament, propadla je zveza, ki ji je bil podeljen Božji blagoslov. Razpad zakona je soočenje s človeško nepopolnostjo, nad katero kličemo Božjega blagoslova.

g) Izkušnja pastorale v takih primerih. Kako se Božja milost razglaša razvezanim in znova poročenim? Kako Cerkev v praksi podpira te ljudi na njihovi poti vere?

Tudi na to vprašanje bodo lažje odgovorili duhovniki. Nedeljniki smo bili še pred nekaj desetletji vzgojeni v duhu, v katerem je “ločenec” veljal skorajda za moralnega izprijenca, dobesedno za prešuštnika. Pastoralni delavci bi morali izkoreniniti takšne predsodke “dobrih katoličanov” do drugih.

 

5. Zveze oseb istega spola

a) Zakonska ureditev.

Tudi v Sloveniji je bilo to področje urejeno na podoben način kot v mnogih drugih zahodnih državah, kjer prihaja do redefinicije zakonske zveze. Krogi, iz katerih prihajajo tovrstne pobude po eni strani želijo formalizacijo istospolnih zvez, po drugi strani pa so to pogosto isti miselni krogi, ki želijo čim manjše poseganje države v območje zasebnega. Pobudniki utemeljujejo svoj pogled z enakopravnostjo: izenačitev istospolne zveze s heteroseksualno naj bi pomenila uresničitev enakopravnosti med homoseksualnimi in heteroseksualnimi. Posledica tega je, da se v družbah zabrisuje poseben pomen, ki ga ima heteroseksualna zveza za družbo in njeno reprodukcijo. Gre torej za vprašanje, ki je bolj kot moralno in religiozno pravzaprav socialno, demografsko, ekonomsko .

Pobudniki omenjenih sprememb so nastopali agresivno in izključevalno: kdorkoli se z njimi ni strinjal, je bil homofob in nasprotnik človekovih pravic. Vnaprej so zavračali utemeljene pomisleke pretežnega dela splošne javnosti in dela stroke, da je potrebno počakati na analizo sedanjih izkušenj homoseksualnih parov z otroki, da bi lahko homoseksualne pare povsem izenačili pri možnosti za posvojitve. (Pri tem niso bili prepričljivi, da gre predvsem za željo po otroku, ampak se je zdelo, da gre predvsem za načelno stališče. A tudi heteroseksualni pari nimajo “pravice” do otrok.) Nasprotniki sprememb pa so občasno dajali žaljive izjave glede homoseksualcev. Spremembe so bile torej sprejete brez pravega, strpnega in spoštljivega dialoga v družbi, v nepotrebni naglici.

b) Pogled lokalnih Cerkva na takšno ureditev in na osebe v istospolnih zvezah?

Cerkev na Slovenskem (in druge krščanske Cerkve ter muslimanska skupnost) so se zavzele za poseben položaj heteroseksualne zveze. Prav je, da se je pri tem Cerkev izognila kakršnimkoli žaljivim izrazom na račun homoseksualnih oseb (kar pa ne velja za vse kristjane). Pri odzivih Cerkve sem pogrešal jasnejše distanciranje od vsake homofobije ter drugačen poudarek v javni razpravi. Država naj regulira istospolne zveze (zlasti naj poskrbi za odpravo vsakršne diskriminacije homoseksualcev kot posameznikov), toda hkrati naj ohrani za heteroseksualno zvezo (ki bo še naprej večinska izbira, večinski temelj družin) posebno mesto tudi v zakonodaji.

Cerkvene strukture morajo pogledati tudi navznoter, tja, kjer morda “gejevski lobi” neupravičeno spodbuja dodelitev odgovornih služb zgolj zaradi določene spolne usmeritve. Preučiti je tudi potrebno, ali je ta lobi delno odgovoren za sem in tja še vedno prisoten negativen odnos klerikov do žensk v Cerkvi.

c) Kakšna pastoralna skrb naj bi dana osebam, ki so izbrale življenje v takšni zvezi?

Cerkev (tudi na Slovenskem) bo morala nuditi podporo tistim istospolnim osebam, ki želijo slediti Kristusu. Potrebno bo odpraviti vse tiste (nedoktrinalne) ovire, ki zdaj te osebe odvračajo od Cerkve. V tej zvezi naj Cerkev uporabi karizmo tistih istospolnih laikov in klerikov, ki so že dejavni udje Cerkve.

Na doktrinalni ravni Cerkev potrebuje poglobljen in vsestranski študij bibličnih navedkov v zvezi s homoseksualnostjo in pri tem upoštevati družbene okoliščine, v katerih je prišlo do negativne opredelitve Svetega pisma do homoseksualne spolnosti.

Potrebujemo poglobljen teološki študij, ki bo v temeljnem sporočilu Svetega pisma o moškem in ženski našel prostor tudi za istospolne.

Temeljno vodilo mora biti ljubezen. Cerkev ne more vnaprej absolutno zavračati homoseksualnih zvez, kadar te očitno temeljijo na globoki in trajni zvezi med dvema osebama (istega spola). V ospredju presoje in vrednotenja homoseksualnih zvez ne sme biti fiksacija na spolnost, kakor jo poznamo iz dela katoliške tradicije.

Osebam v istospolnih zvezah, ki iskreno želijo živeti v veri in so svoje življenje v takšni zvezi odgovorno premislili v svoji vesti, ne bi smeli odrekati zakramentalnega življenja.

d) Kako prenašati vero v primerih istospolnih parov, ki so posvojili otroke?

V praksi to posredovanje vere ne bo mogoče, dokler Cerkev ne bo zmogla privabiti homoseksualnih staršev, kar pa bo težko, če bo te zveze vnaprej označevala za neurejene, brez poglobitve v konkretne okoliščine in konkreten odnos.

 

6. Vzgoja otrok v neurejenih zakonih

a) Delež otrok v takšnih zakonih.

Na to vprašanje bodo znali odgovoriti (cerkveni) statistiki, vsekakor je ta delež tudi v Sloveniji v porastu.

b) Kako se starši v teh situacijah približajo Cerkvi? Želijo od nje le zakramente ali tudi katehezo?

Starši v takšnih zvezah potrebujejo precejšen pogum, da izrazijo željo po zakramentih in katehezi. Cerkev bi morala takšen napor pozdraviti. Vnaprejšnje osredotočanje na zvezo staršev in njeno pavšalno označevanje za neurejeno ne pomaga ne staršem ne otrokom. Pastoralni delavec se mora bolj poglobiti v naravo te zveze, naj v njej išče vse tisto, kar je dobro, trajno, pravo. Sklenitev cerkvenega zakona naj sledi šele resničnemu spoznanju o vrednosti in pomenu takšnega zakona, ne pa da je glavni namen kanonsko pravna regulacija neurejenega stanja. Ko bodo starši pritegnjeni v Cerkev in v vesti sami sprejeli njen nauk, tedaj bo iskrena želja po zakramentu zakona sledila sama po sebi.

c) Kako Cerkve odgovarjajo na potrebo takšnih staršev po krščanski vzgoji njihovih otrok?

To je predvsem vprašanje za duhovnike. Upam, da z odprtostjo.

d) Zakramentalna praksa v teh primerih.

Upam, da v spoštovanju vesti odgovornih laikov.

 

7. Odprtost poročenih parov za življenje

a) Vedenje kristjanov o učenju Humanae vitae.

Iz Humane Vitae – verjetno po krivici- najbolj odmeva del, v katerem se ta izreka proti umetnim oblikam načrtovanja družine.

b) Sprejemanje tega učenja.

V Cerkvi na Slovenskem je bilo veliko narejenega pri promociji širšega pogleda Cerkve na to vprašanje. Menim, da med nedeljniki in širše obstaja pozitivna dispozicija do bistva pristopa katoliškega nauka na tem področju, v smislu medsebojnega spoštovanja, sonaravnega pristopa, spoštovanja Stvarnika ipd. Toda te pozitivne prvine preglasi vtis pretirane okupacije Cerkve s spolnim življenjem vernikov in z vsaj navidezno nekritičnim favoriziranjem velikih družin, ki da so dobre same po sebi. Čutiti je, da se je Humane Vitae premalo poglobila v vprašanje oblik načrtovanja družine in preveč zlahka zavrnila druge metode, razen naravne. Cerkev je tako postala nekakšen specialist za naravno metodo, kar je neprimerno, nekakšen tehnični redukcionizem. Pomembnejša bi bila vzgoja za vrednotenje različnih metod načrtovanja družine. Bog nas je navsezadnje obdaril tudi z razumom, da bi ga uporabili tudi pri odgovornem starševstvu.

c) Katere naravne metode spodbuja Cerkev?

V Sloveniji je bilo veliko storjenega na področju promocije naravne metode, vendar je očitno, da se ta metoda – ki ima zagotovo svoje dobre plati in pomembno vsebinsko sporočilo – preveč smatra kot nekakšen katoliški nadomestek za načrtovanje družine. Katoliško odgovorno starševstvo bi pač moralo biti širše in videti dlje od naravne metode in karseda velikih družin. Moralo bi se znati ločiti od pretiranega poudarjanja pomena ženskega telesnega materinstva, ki včasih meji na redukcionizem ženske na mater ter od gentilizma.

d) Izkušnja glede tega vprašanja v praksi zakramentov sprave in evharistije.

Številni nedeljniki na tem področju sledijo lastni vesti. Cerkveno učiteljstvo bi se tudi tu moralo zamisliti, ali ne veljajo zanj Jezusove besede farizejem o nalaganju pretežkih bremen. Gre tudi za spoštovanje vesti odgovornih laikov.

e) Razlike med učenjem Cerkve in javno vzgojo.

Na drugi strani se katoličani seveda soočamo s pretirano in vsesplošno prisotno seksualizacijo takorekoč vsega. Del tega je tudi miselnost, da na področju odgovornega starševstva ni potreben nikakršen etični, moralni, religiozni razmislek ter da je vse moč in dovoljeno mehanično urediti z umetnimi sredstvi načrtovanja rojstev. Cerkev bo na tem področju lažje delovala kot seme, če ne bo vnaprej izključevala vsakršnega umetnega posega v to področje.

f) Kako spodbuditi bolj odprt odnos do starševstva? Kako spodbuditi večje število rojstev?

Cerkev ne bi smela zapasti gentilizmu in promociji večjega števila otrok za vsako ceno. Zahodne civilizacije, njihovi civilni voditelji se bodo morali ovesti izzivov, ki jih prinaša premajhno število otrok za njihova gospodarstva, pokojninske in zdravstvene sisteme. Odprtost življenju se ne more kazati zgolj ali predvsem skozi veliko število otrok. Pravilnejša bi bila promocija družine kot osnovne Cerkve, ne promocija števila otrok.

V širšem sklopu tega vprašanja je tu veliko priložnosti zlasti za katoliško karitativno dejavnost: pomoč družinam in materam v stiski.

 

8. Odnos med družino in osebo

a) Kako naj bo družina privilegirani prostor, kjer Jezus Kristus razodeva skrivnost in poklicanost človeške osebe?

Kristus se je rodil v družini, imel je mater in (vsaj za zunanji svet) tudi očeta. V prenovljenem koledarju svetnikov potrebujemo poleg Matere Marije, Sv. Jožefa in Sv. Družine še druge družinske like, od katerih nas ne ločijo prepadi stoletij, ampak so bili pričevalci v našem času.

Največ morajo narediti družine same. Župnija, duhovniki naj to podpirajo; pastorala naj se osredotoča na družino.

b) Katere kritične situacije danes ovirajo človekovo srečanje s Kristusom?

Nič nas ne more oddaljiti od Kristusa, Kristus bo našel pot do nas. Cerkev pa mora paziti, da na tej poti ne postavlja nepotrebnih ovir: ovir pretiranega naslanjanja na tradicijo in lokalne navade, ki so sodobnemu človeku in sodobni družini morda že tuje (potrebno je ustvarjati tudi novo tradicijo); ovire pretirano legalističnega ali moralističnega pristopa k različnim, tudi “neurejenim” družinskim situacijam; ovir, ki jih pastoralni delavci postavljajo s tem, ko svojo osebo postavljajo v središče pastorale.

c) Kako kriza vere vpliva na družinsko življenje?

Kriza vere lahko družino prizadene prav s tem, da se vzorci življenja v družini ne bodo več ravnali po veri. Najbolj prizadeti bodo pri tem prav otroci. Če Cerkev ne bo verodostojno, jasno, a tudi razumljivo in razumno nagovarjala staršev, bodo z birmo še naprej odhajali tudi otroci. Če starši ne bodo čutili, da jih Cerkev v izzivih, s katerimi se soočajo, razume, in jim pomaga nositi bremena (tudi “neurejenih” življenjskih situacij), potem bodo morda v tej generaciji še pošiljali otroke k verouku (in morda k maši – sami k njej prišli le poredko), njihovi otroci pa po birmi ne bodo več živeli s Cerkvijo. Cerkev mora zato biti v svojem sporočilu družini, staršem, zakoncem relevantna – in usmiljena.

Pripis uredništva: Mag. Leon Marc je publicist in diplomat. Leta 2010 je pri Jezuitih v Dravljah izdal knjižico z naslovom “Za novo tradicijo”, v kateri na nekonvencionalni način razmišlja o aktualnih pastoralnih izzivih Cerkve na Slovenskem.




20 KOMENTARJI

  1. Iz tega članka sika kača modernizma.

    Pastoralni izziv ne pomeni spreminjanje doktrine zaradi določenih družbenih realnosti, ampak približanje ljudem, da se bodo na poti za Kristusom lahko “zdravili” svojih šibkosti in grehov. Težava ni v doktrini, ampak vedno v ljudeh, v njihovi zvestobi.

    Vse, kar je izven trojne poti svetosti (duhovništvo, redovništvo oziroma posvečena samskost in poročenost med moškim in žensko), ni božje! Ni pristno, je kvečjemu nekaj polovičnega.

    Še slednje: vsebinske razlike med predkoncilsko in pokoncilsko vizijo družine ni! Gre za eno Cerkev, en nauk, eno izpovedovanje življenja s Kristusom.

  2. Bravo, Berger! Točno to: Pastoralni izziv ne pomeni spreminjanje doktrine. In vedno to srečujem, pa ne vidim: kar naprej se iščejo nove doktrine, namesto navadnega približevanja ljudem! To je vse. Zakaj je pa prišlo do te razdalje? To bi se morda bilo smiselno spraševat. Ne pa da smo v večnem iskanju primernih doktrin, z večnim skrivanjem v lastni nevednosti, nepopolnosti… v zakristiji, lahko še dodamo.
    Bravo!

  3. vsekakor in najprej – pohvalen napor avtorja, da je vprašalnik vzel zares in ga ‘oddelal’.

    moje mnenje je sicer, da velja delovanje (pastoralo) predvsem poenostavljat, ne pa vanjo vnašat kupa členov, ki glede na situacije tolmačijo nauk, saj tvegamo, da zapademo v slovensko topologijo zakonodaje in pravil, ki se čedalje bolj množijo, želel definirat vsako malenkost, izgublja pa se duh in v pravilih ne vidimo več mreže, ampak luknje.

    zdi se mi, da mora kristusov nauk ostati visoko popoln (praktično nedosegljiv), da pa je cerkev tu zato, da oznanja, da je to neverjetnost v večnosti moč doseči.
    cerkev smo zato, da se v tem upanju bodrimo, kjerkoli, kakorkoli.

    prava pot za recimo ‘pastoralo istospolnih’ bi recimo bila (mislim, da je zgoraj tudi nakazana), da nekdo od ljudi, ki si iskreno prizadeva za krščansko življenje in je istospolno usmerjen (morda duhovnik), prične o tem pričevati…
    če nekdo od teh ne bo pričel goreti za kristusa, se ne bo nihče od podobnih niti ogrel.

    • “zdi se mi, da mora kristusov nauk ostati visoko popoln (praktično nedosegljiv),”

      Natanko tako! Vedno sme trdil, da Evangelij ni za ljudi.
      😉

    • Se strinjam, dokler ne bo nekega pričevanjskega zgleda istospolno usmerjenih oseb, bo težko spremeniti stvari na bolje na tem področju v Cerkvi. Do takrat se večina istospolnih oseb v Cerkvi ne bo počutila doma. To je ena plat zgodbe. Druga plat zgodbe je po mojem ta, da so škofje in duhovniki kot pastirji poklicani, da se ozrejo in nudijo oporo še zlasti takim obrobnim skupinam v Cerkvi oz. tistim, ki so morda že izven. Jezus je namreč prišel in iskal stik predvsem s tistimi, ki jih je “pravična” večina obsojala kot odpadnike, prestopnike, grešnike in jih izrinjala iz svoje srede.

      • Eden takih zgledov je Luca di Tolve, ki je bil pred letom ali dvema tudi v Sloveniji. Žal ga imajo mnogi katoliki sami za “trdega” (kot da jim je protikulturna drža neprijetna).

        Toda pozor: on kot neumorni pričevalec za Resnico poudarja bistvo, ki ga mnogi katoliki ne upoštevajo. Da je namreč istospolno nagnjenje potrebno kar se da (pa tudi dejansko mogoče!) preseči, torej se je rešiti. Kristus je tisti, ki odrešuje, ozdravlja (v prenesenem ali dobesednem pomenu). V tem je bistvo: ne toliko živeti z grehom (kakršnimkoli že) ali zgrešenostjo, ampak rešiti se ga v moči Kristusove milosti in lastnega truda. To načelo vsekakor velja za vse nas.

  4. Izhodišče, da "so laiki Cerkev" (po nemškem "Wir sind Kirche") je povsem napačno. Cerkev smo vsi, ki jih je Kristus zbral v svoje skrivnostno telo in njegovo ljudstvo. Cerkev je mogoča brez laikov, ni pa možna brez hierarhije. Tam kjer ni škofa, ni Cerkve. Tam kjer ni duhovnika, ni Cerkve, ker ni maše in obhajila (evharistije).
    Bodimo v teh stvareh pozorni, da si ne nakopljemo še novih težav.

    • “Cerkev je mogoča brez laikov, ni pa možna brez hierarhije.”

      Super, mogoče ste že na dobri poti, da bo res tako … Kaj naj rečem? Pa lepo se imejte? Ali pa – je možen Bog brez Cerkve?

      Ubogi Frančišek! Pa tako se trudi …

    • Se ne strinjam povsem. Slišal sem, da se je npr. na Japonskem katoliška skupnost ohranila kljub temu, da zaradi izgona tujih misijonarjev v 17. st. dolgo ni imela stika z duhovniki in evharistijo.

      • Japonski skriti kristjani so si 250 let predajali iz roda v rod tudi naročilo, da naj čakajo na katoliškega duhovnika, ki so ga dočakali sredi 19. stol. Nekaj pa jih ni sprejelo katoliških duhovnikov in še vedno prakticirajo stare skrivne obrede hkrati z budističnimi, vendar ti počasi izumirajo:

        http://youtu.be/s0A4HKJo2Q0

    • Ne vem zakaj je treba ves čas deliti med ene in druge. Vojska brez generala je izgubljena ali vsaj zmedena. General brez vojske je pa karikatura. Drug brez drugega pač ne moremo. Ko se nehamo poslušati in upoštevati izgubljamo vsi.

    • Ali ni pisano, kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu sem jaz (Kristus) med njimi. Torej je to Cerkev in so to tudi laiki.
      Cerkev brez laikov je pa malo huda in nakazuje na strogo ločevanje na kler in laiškost.

    • Pastir brez ovac… Je pa res da ne ne more brez škofa. Ali pač? Tudi v cerkvi je možna prisilna uprava, administracija. Danes je tako v Ljubljani in Mariboru. Glede na to da to traja že kar dolgo, se to vse bolj spreminja v kaznilnico. Nuncij nima o čem poročati papežu, ker je vse tiho. Nihče ne izstopa. V tej mlaki bi papež osebno moral prevzeti obe nadškofiji. Vsaj tako je videti. Že ko je Rode postal kardinal smo imeli težko situacijo. Skoraj leto dni nismo imeli nadškofa, da bi to postal g. Uran. Morda bo Frančišek še bolj potrpežljiv in morda še tri leta ne bomo imeli nadškofa.

  5. to je torej najbolj obsežna anketa vseh časov, ki jo F1 pošilja sestram in bratom v Kristusu? saj nimamo vsi doktoratov iz teologije, da bi odgovarjali na vprašanja…
    gre še za eno napako tipa obglavljenje slo rkc? saj papež res ne more preveriti vsega, ker pride iz vatikana ampak anketo pa bi lahko dal prebrati kakšnemu turistu na trgu sv. Petra, preden je šla v svet…
    po reakcijah na vprašanja sodeč bi rekel, da je militatnca rkc v Sloveniji zelo živa in glasna, vaša ameriška podružnica vas vabi na duhovne vaje, kjer se boste lahko naučili kako svoje mlačne pastirje prekaliti v prave Kristusove vojščake, ne verjamete? tu je reklama http://www.youtube.com/watch?v=nCidmMqifGg

    • Frančišek je dobrohoten, ni pa strateg.

      Sicer pa: vatikanska centrala nima namena spreminjati cerkvene doktrine. Frančišek ni revolucionar, še manj liberalec.

  6. V skrbi za izgubljenim sinom bo Oče zanemaril zvestega sina, ki ne bo občutil dovolj njegove ljubezni in se bo izgubil. Veliko laikov se oddaljuje od cerkve (hirarhije), ker se le ta ukvarja s sabo in z izgubljenimi sinovi.
    Cerkev se mora vrniti k Kristusu in Evangelijem, sicer bo postala s svojim dogmatiziranjem sama sebi namen kot Judovstvo.

    • Midva pa priliko o izgubljenem in najdenem sinu čisto drugače razumeva. 😉

      Trdim, da gre pri Cerkvi v Vatikanu in pri Cerkvi na Slovenskem za tri klasične malike:
      – denar,
      – tusvetna čast in oblast ter
      – napuh.
      Sem ter tja pa še meseno poželenje.

Comments are closed.