Za kardinale in škofe se zdi, da so sprejeli papežev poziv na začetku sinode, naj se ne prepustijo logiki zarotništva, ki »stoji na majavih socioloških nogah in ne pomaga razumeti duhovnih vidikov problematike«. Nemška kardinala Kasper in Mueller sta se skupaj z vsemi člani nemško govoreče skupine podpisala pod teze, ki so bile potem potrjene z več kot dvotretjinsko večino udeležencev sinode. Zdaj je na vrsti papež in prav bi bilo, da ga podpremo z molitvijo, namesto da z zarotniškimi teorijami begamo brate in sestre v veri.
Dr. Kerže v svojem nedavnem prispevku na Časniku naniza nekaj trditev, ki stojijo na sociološko (in teološko) majavih nogah in ne pripomorejo k duhovnemu pogledu, to je, ne pomagajo razumeti, kaj nam Bog želi povedati. V preteklem letu in pol sem upal, da se bo oglasil kateri od teologov in postavil zadeve na svoje mesto. Jaz za to pač nisem kompetenten. Med čakanjem na teologa, ki bo našel čas in pogum, želim na kratko komentirati nekaj najbolj vpadljivih problemov omenjenega prispevka.
Prvega sem že omenil: zarotniška miselnost. Eno je biti trezen in videti stvari pod površino, drugo je biti paranoičen ali tendenciozen. Če se človek odloči, da bo iskal zaroto, jo bo seveda našel. Tisti, ki išče potrditev za svoje prepričanje, da so duhovniki pokvarjeni, bo našel več kot dovolj dejstev, da je tako. Trezen človek bo prepoznal pokvarjenega duhovnika in se mu bo znal izogniti, ne bo pa zaradi tega zavrgel vseh njegovih sobratov in celotne Cerkve. Ker, hvala Bogu, pokvarjeni duhovniki so izjeme in ne pravilo. Isto velja za vsako zborovanje škofov: ljudje so, sem ter tja bo kateri od njih podlegel politični logiki. Kdor pa iz tega potegne sklep, da je sinoda isto kot zasedanje centralnega komiteja ali parlamenta, ta zgreši bistvo.
Pisec predstavi pet dejstev, ki da govorijo v prid njegovi tezi, da so se škofje razdelili na dva tabora. Že pri prvem »dejstvu« se pokaže, da gre za avtorjevo domnevo, ne za dejstvo. Dejstva so: zaključno besedilo, ki je bilo sprejeto s predpisano večino; poročilo nemško govoreče delovne skupine, ki so ga najbolj vidni predstavniki domnevnih nasprotujočih si taborov sprejeli soglasno in je na plenumu dobilo podporo večine; različna mnenja glede trenutno veljavnega predpisa, po katerem ločeni in ponovno poročeni ne morejo pristopiti k obhajilu. Govor o dveh taborih je sociološka in politična interpretacija sinodalnega dogajanja. Velika večina škofov na sinodo ni prišla zato, da bi se šli bitko med dvema taboroma, ampak zato, da iščejo odgovor na pomembno vprašanje. Če bi bila zadeva kristalno jasna, sinoda ne bi bila potrebna. Ker pa ni jasno, je normalno, da obstajajo različna mnenja, in je nujno, da se o njih debatira in moli.
V drugi točki avtor trdi, da
»kasperjanski tabor predstavlja stališča, ki so v nasprotju s tozadevnim dokončnim naukom Cerkve o veri in morali, kakršen je bil nazadnje celovito predstavljen v okrožnici papeža Janeza Pavla II. Familiaris consortio iz leta 1981. Gre za nauk, ki je dokončen in zato tudi nespremenljiv. Spremeniti ga ne more niti papež sam, ker če bi ga spremenil bi pomenilo, da so se motili njegovi predhodniki, kar pa je ravno v nasprotju z naukom, da učiteljstvo Cerkve vodi in spremlja Sv. Duh, ki je Duh resnice.«
Iskreno upam, da se bo našel teolog, ki bo razčlenil to zelo problematično tezo: da je dokončen nauk nespremenljiv. Moje razumevanje izraza je naslednje (ponavljam,nisem teolog in dopuščam možnost, da se motim): »dokončen« pomeni, da je zanesljiv, da se nanj lahko zanesemo, da je več kot mnenje. Ne pomeni pa, da je zaključen in da se ne more več razvijati. Tako zgodovina kot teološka znanost nam pravita, da naše razumevanje Božjih skrivnosti raste, se pravi, da je Cerkev leta 400 bolje razumela skrivnost Svete Trojice kot Cerkev leta 300, v obdobju pred prvimi ekumenskimi koncili. Pomembno je seveda, da te spremembe niso v nasprotju s tistim, kar smo verovali doslej, ampak da gradijo na temeljih, ki jih je postavil Kristus in apostoli. Naša Cerkev je apostolska zato, ker gradimo na temeljih apostolov, ne zato, ker bi se gradnja ustavila s smrtjo zadnjega apostola.
Neznanega teologa prosim tudi za pojasnitev avtorjeve teze, da okrožnica papeža Janeza Pavla II. Familiaris consortio vsebuje »dokončen nauk Cerkve o veri in morali«, kakor trdi avtor. Če se avtor namreč moti in kot dokončen nauk predstavlja nekaj, kar spada v kategorijo rednega učiteljstva o veri in morali, potem njegova teza o nespremenljivosti stoji ne le na šibkih temeljih, ampak kar v zraku.
Papež nenehno poudarja, da na sinodi nobena verska resnica ni pod vprašajem. Nihče ne zanika Jezusovih besed, da je Bog človeka ustvaril kot moškega in žensko in njuno zvezo kot trajno. Vprašanje za škofe in vse kristjane danes je: Kaj lahko storimo, da bi ljudje dosegli ta cilj (ideal)? Kaj storiti v primeru kristjanov, katerih zakon je razpadel, in njihovih otrok? Jezus ni naročil, da ti ljudje ne smejo k obhajilu. Rekel je, da prešuštvujejo. Ali je možno, da se tak človek spokori in prejme odpuščanje? Pod kakšnimi pogoji?
