Sinoda 2015: 5 dejstev in scenariji prihodnosti

38
Foto: osv.com.
Foto: osv.com.

V tem prispevku bi rad nanizal nekaj temeljnih ugotovitev o letošnji redni sinodi o družini. Ko si bomo ogledali teh nekaj osnovnih koordinat, bomo lahko bolje razumeli v kako kritičnem trenutku se nahaja Cerkev in kakšni scenariji nas čakajo v bližnji prihodnosti.

 

Dejstvo št. 1: Dva tabora

Prva ugotovitev, ki jo je treba glede sinodalnega dogajanja imeti jasno pred očmi je, da sta se na sinodi spopadla dva tabora znotraj Cerkve, od katerih se je eden strnil okrog predlogov, ki jih je kard. Walter Kasper predstavil na konzistoriju kardinalov pred lanskim izrednim zasedanjem sinode o družini. Gre zlasti za predlog o delitvi sv. obhajila ločenim in ponovno poročenim, kateremu se je pridružil še predlog o pozitivnem vrednotenju istospolnih zvez, v zadnjem času pa tudi predlog o pozitivnem vrednotenju kontracepcije. Drugi tabor pa se je združil v obrambo dosedanjega nauka Cerkve glede teh vprašanj.

Nekateri bi radi to osnovno dejstvo sinode (t.j. obstoj dveh taborov) zanikali in minimalizirali ter ga predstavili kot medijski konstrukt: običajno so to počeli pripadniki kasperjanskega tabora, da bi zakrili njihovo heterodoksno namero in odvrnili pozornost javnosti od nje. Vendar se je sedaj v okviru sinodalnega dogajanja nabralo dovolj izjav škofov in kardinalov, ki sami potrjujejo obstoj tega spopada. Posebno jasno se je zoper kasperjansko usmeritev oglasil z javnimi izjavami že pred redno sinodo poljski in afriški episkopat[1. Prim. http://www.catholicherald.co.uk/news/2015/06/15/polish-bishops-vow-to-resist-change-at-synod-on-the-family/; http://chiesa.espresso.repubblica.it/articolo/1351122?eng=y.]. Prikazi sinode, ki želijo sinodalno dogajanje prikazati kot rutinski, zgolj formalni dogodek, kjer je bilo na delu že vnaprejšnje strinjanje glede obravnavanih vprašanj, niso v stiku z resničnostjo dogodkov ali pa jo zavestno potvarjajo.

Dejstvo št. 2: Heterodoksnost kasperjanskega tabora

Zgleda, da ni odveč poudariti, da kasperjanski tabor predstavlja stališča, ki so v nasprotju s tozadevnim dokončnim naukom Cerkve o veri in morali, kakršen je bil nazadnje celovito predstavljen v okrožnici papeža Janeza Pavla II. Familiaris consortio iz leta 1981. Gre za nauk, ki je dokončen in zato tudi nespremenljiv. Spremeniti ga ne more niti papež sam, ker če bi ga spremenil bi pomenilo, da so se motili njegovi predhodniki, kar pa je ravno v nasprotju z naukom, da učiteljstvo Cerkve vodi in spremlja Sv. Duh, ki je Duh resnice.

Če bi kdo mogoče pripomnil k temu, da je dokončen le tisti nauk, ki ga papež izreka ex cathedra, torej z javno in slovesno razglasitvijo ter definiranjem določenega nauka, ta pozablja, da to področje ne določa le dogmatična konstitucija Pastor Aeternus I. vatikanskega koncila iz leta 1870, pač pa tudi dokument Kongregacije za nauk vere iz leta 1998 (gre za Doktrinalno pojasnilo k apostolski konstituciji Janeza Pavla II. Ad tuendam fidem), v katerem (od 7. točke dalje) je pojasnjeno, da so sicer res nezmotljivi le nauki, ki jih papež izreka ex cathedra, da pa so dokončni (definitivni) in torej nespremenljivi tudi vsi tisti nauki, ki jih papež ne podaja v pogojniku ali želelniku v okviru svojega rednega učiteljstva, ki jih torej podaja kot brezpogojno resnične ali pa kot vsebovane v Božjem razodetju[2. Prim. http://www.vatican.va/roman_curia/congregations/cfaith/documents/rc_con_cfaith_doc_1998_professio-fidei_it.html]. Kar zadeva predloge iz kasperjanske strani je jasno, da je papeško učiteljstvo na brezpogojen način opredelilo celo kot notranje zlo tako kontraceptivno kot homoseksualno prakso. Kot notranje zla so definirana dejanja, ki v nobenem primeru in v nobenem smislu ne morejo biti dobra. Osrednji Kasperjev predlog o podeljevanju sv. obhajila ločenim in ponovno poročenim, pa nasprotuje neposredno novozavezni razodeti resnici kot jo je učila Cerkev skozi stoletja in sicer nauku o tem, da je ločenost in ponovna poročenost smrtni greh, ki se mu reče prešuštvovanje (Mr 10, 11-12; Lk 16, 18; 1 Kor 7, 10-11), ter nauku o tem, da je prejemanje sv. obhajila v stanju smrtnega greha (torej tudi v stanju ločenosti in ponovne poročenosti) nadnaravno škodljivo za tistega, ki ga prejema (1 Kor 11, 27-34; tudi 1 Kor 6, 15-17 ). To, da je kardinal Kasper v argumentaciji svojega predloga skušal prikazati, da je v času patristike Cerkev pripuščala ločene in ponovno poročene k obhajilu, pa so poznavalci kmalu prepoznali za zmotno in zavajajoče branje nekaterih patrističnih besedil[3. Prim. http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/problemi-kasperjevega-%C2%BBevangelija-druzine%C2%AB].

Dejstvo št. 3: Manipulativnost vodstva sinode

Marsikakšen prikaz sinodalnega dogajanja noče priznati še enega izmed ključnih dejstev v zvezi z njim in sicer, da je vodstvo sinode naredilo kar nekaj potez, ki nedvoumno kažejo na voljo po manipulaciji sinodalnega procesa v prid kasperjanskih tez. Marsikdo želi to dejstvo pomesti pod preprogo, češ da je ocena pretirana ali pa znova le medijsko konstruirana. Tu bi navedel le delo vatikanologa Edwarda Pentina z naslovom The Rigging of a Vatican Synod? (Režiranje vatikanske sinode?). Delo je izšlo tik pred letošnjim rednim zasedanjem sinode in prinaša 30 elementov, ki kažejo na manipulativne apetite vodstva sinode v teku lanskega izrednega zasedanja. Tudi sestava vodstva letošnjega rednega zasedanja (zlasti skupine, ki naj bi napisala končno poročilo) je bila močno nagnjena v prid kasperjancem in sicer za 7:3[4. Prim. http://www.churchmilitant.com/news/article/synod-final-draft-committee-could-still-veto-small-circles-vote.]. Iz teh in drugih dokaj nedvoumnih indicev o tem kako je sinoda generalno zastavljena je 13 kardinalov[5. Prim. http://chiesa.espresso.repubblica.it/articolo/1351156?eng=y. Potrjenih je sicer 11 imen: Carlo Caffarra (Bologna), Thomas C. Collins (Toronto), Daniel N. Di Nardo (Houston), Timothy M. Dolan (New York), Willem J. Eijk (Utrecht), Gerhard L. Müller (kurija – CDF), Wilfrid Fox Napier (Durban), John Njue (Nairobi), George Pell (kurija – ekonomija), Robert Sarah (kurija – bogoslužje), Jorge L. Urosa Savino (Caracas).] ob začetku sinode napisalo papežu zaskrbljeno zasebno pismo s prošnjo naj sv. oče poskrbi, da bo sinodalni sklepni dokument dejansko izražal mnenja in stališča večine zbranih sinodalnih očetov in naj ne postane plen dobro organizirane in dobro situirane manjšine. Pobudnik pisma, katerega vsebina je kmalu proniknila v javnost je bil, avstralski kardinal George Pell. Lahko si mislimo, da se tako število kardinalov ne bi izpostavilo, če bi indici o manipulativnosti vodstva ne bili zelo resni.

Dejstvo št. 4: Večina na sinodi ni podprla kasperjanske strani

Pismo 13 kardinalov je doseglo svoj temeljni namen, ki je bil izražen v prošnji papežu naj vodstvo sinode omogoči sinodalnim očetom glasovanje sklepnega dokumenta po posameznih odstavkih in naj sama skupina, zadolžena za pripravo dokumenta, upošteva dejanski potek razprave v dvorani in ne le svojih želja, za razliko od tega, kar se je zgodilo pri lanski Relatio post disceptationem. Vodstvo je ugodilo obema željama. Glasovanje pa je pokazalo, da sinodalna večina ni naklonjena kasperjanskim smernicam: zato v zaključnem poročilu ni niti omenjeno obhajilo ločenim in ponovno poročenim, prav tako ni niti omenjeno pozitivno vrednotenje homoseksualne prakse in kontracepcije. Rezultat letošnjega sinodalnega procesa je torej zelo podoben lanskemu rezultatu: episkopat je izrekel svoj jasen in glasen NE kasperjanski strani.

Dejstvo št. 5: Dvoumnost sklepnega besedila

Vendar za kasperjance (za katere iz že navedenih razlogov sklepam, da bodo prišli v cerkveno zgodovino kot ena izmed tolikih krivoverskih sekt iz preteklosti kot denimo arijanci, pelagianci, sabeljanci, novacianci itd.) tudi ta ponovni sinodalni NE ni dovolj jasen in niti dovolj glasen. Iz dejstva, da v sinodalnem besedilu kasperjanski predlogi niso niti omenjeni, sta kard. Kasper in kard. Marx potegnila svojevrsten zaključek, da sinoda pušča »odprta vrata« tem predlogom po logiki, da kar ni bilo izrečeno, tudi zanikano ni moglo biti[6. Prim. https://www.lifesitenews.com/opinion/how-the-german-bishops-had-a-decisive-influence-on-the-synod-on-the-familys]. Pa ne le zato, ampak tudi zato, ker 85. točka zaključnega poročila (gre za točko, ki je med vsemi dobila najmanj glasov – 178 – le za en glas je presegla zahtevano dvotretinjsko večino)[7. Prim. http://rorate-caeli.blogspot.com/2015/10/the-triumph-of-ambiguity-and-pharisaism.html] uporablja zelo nejasen jezik v zvezi s pastoralo ločenih in ponovno poročenih. V 84. točki (ki je dosegla 9 glasov nad zahtevano večino – 187) namreč piše, »da je potrebno razločevati, katere izmed oblik izključitve [ločenih in ponovno poročenih] na liturgični, izobraževalni, pastoralni in institucionalni ravni je možno odpraviti«. V najmanj glasovani 85. točki, pa dalje piše, da to razločevanje (tudi z ozirom na različno stopnjo krivde glede ločenosti in ponovne poročenosti) naj opravi duhovnik, ki spremlja ločene in ponovno poročene ob upoštevanju nauka Cerkve in navodil ordinarija. Pri tem je omenjen tudi proces spokorjenja. Iz vse teh elementov se zdi, da 85. točka ne izključuje vnaprej Kasperjevega predloga, da bi po določenem spokornem procesu določeni ločeni in ponovno poročeni, bili pripuščeni k sv. obhajilu. Edini element, ki to izključuje, je omemba, da je treba pri tem razločevanju, ki je stvar spovednika in njegovega ordinarija, upoštevati nauk Cerkve. A zdi se, da kasperjanci nimajo težave nauk Cerkve zrelativizirati do neprepoznavnosti, kot je kard. Kasper do neprepoznavnosti izmaličil patristično stališče do problema ločitve in dvoženstva, zato se zdi, da v njihovih očeh jim je sinoda nekako dala zeleno luč.

Scenariji prihodnosti

Na potezi je sedaj vsakakor papež Frančišek, ki zgleda, da bo, po zagotovilih državnega tajnika kard. Pietra Parolina, v kratkem napisal posinodalno spodbudo, v katerem bo gotovo tako ali drugače naslovil ta vprašanja. Nekateri napovedujejo, da se bo papež preprosto postavil na stran kasperjancev. To trdijo zlasti na osnovi nedavnega članka urednika revije Civilta’ cattolica p. Antonia Spadara D.J., papeževega najtesnejšega sodelavca, ki nekako napoveduje tak izid. O tem kaj bi se zgodilo v takem primeru, če bi papež z dokončnim naukom zanikal dokončni nauk svojih predhodnikov, skušam čim manj razmišljati in to zaradi drže, ki ji je Dante rekel »reverenza delle somme chiavi«. Upam, skratka, da je to le hipotetična možnost. Dejansko bi bil to unicum v celotni zgodovini Cerkve. Zaupajmo Sv. Duhu, da do tega ne bo prišlo, ne glede na to kaj piše p. Spadaro. Želeti bi si bilo seveda vse kaj drugega in sicer, da bi papež presenetil celo svoje najtesnejše sodelavce in pod navdihom Sv. Duha v posinodalni spodbudi preprosto znova potrdil dokončni nauk Cerkve glede teh vprašanj.

Še več, želeti bi si bilo posinodalno spodbudo, ki bi se, poleg priznanja kritičnega stanja, v katerem se nahajajo tudi katoliške družine danes, zamislila tudi v vzroke, ki so do takega stanja pripeljali – zlasti na tiste vzroke, ki je k njim prispevala sama pastoralna praksa Cerkve v zadnjih desetletjih. Želeti bi si bilo posinodalno spodbudo, ki bi priznala, da pastoralni permisivizem, ki se je razmahnil v Cerkvi v času po II. vatikanskem koncilu ni obrodil želenih sadov. Nasprotno, obrodil je razpad družin in posvečenega življenja, ki smo mu sedaj priča. Kar tu imenujem pastoralni permisivizem je težnja, da bi se standardi in zahteve Cerkve nižali, zato da bi se ljudje čutili bolj sprejete in vključene in da bi zato raje hodili v Cerkev in dolgoročno raje sledili njenim naukom (t.i. »Church of Nice«). Ta permisivizem, ki se je razrastel v Cerkvi vzporedno z razmahom permisivne vzgoje v širši družbi, se je pač izkazal za deficitarnega. Ne poraja drugega kot razvajenost in vse hujše odstopanje od standardov: semenišča in cerkvene klopi so vse bolj prazne, v vse več zakonih prevladuje kontraceptivna in abortivna miselnost, vse več zakonov se konča z ločitvijo. Želeti bi si bilo torej posinodalno spodbudo, ki bi katoliško Cerkev prebudila iz dremeža permisivne pastorale in teologije iz 60-ih let in bi s prenovljeno pastirsko skrbjo pozvala vse odgovorne nazaj k pastoralni in teološki zahtevnosti (in z njo povezani aktivnosti), ki edina lahko obrne žalostne trende in začne ponovno porajati pozitivne sadove. Časa žal ni več veliko. Islam s svojo demografsko premočjo trka na katoliška in evropska vrata s srhljivo nedvoumnimi nameni. Če ne bo Cerkev v kratkem, ne le znova jasno oznanila Jezusov nauk o družini, ljudi pozvala k heteroseksualnosti in zakonce k zvestobi, ampak tudi od njih zahtevala junaški pristop k starševstvu, v katerem imeti pet otrok bi za katolika morala biti spodnja meja rodnosti, se nam pač slabo piše in lahko kar začenjamo pripravljati svoje vratove za mučeništvo pod mečem džihadističnega rablja.

Prispevek je bil pripravljen v sklopu priprave na okroglo mizo Po sinodi o družini, ki bo v sklopu Nikodemovih večerov.

38 KOMENTARJI

  1. kot pravi nekod drugod ocvirk, gre te čase za politični islam, medtem ko religijski ne zmore do besede.

    zgoraj avtor stvari religijskega krščanstva podreja temu, da preživi krščastvo kot moč, kot družbeni dejavnik.

    mislim, da to ni prav.
    kot so tudi škofje dejali ob begunski krizi – naloga cerkve je, da gleda na ljudi z božjim očesom (rupnikov mozaik leta usmiljenja), da je njihova strežnica.

    razmere v družbi se ureja od zgoraj navzdol, za ta namen imamo državo. če želi država obstati, bo ona rekla/svetovala/zahtevala najmanj 5 otrok na starša.
    bi bil pa takšen pristop podobno živinorejski kot kitajski 1 otrok na starša.

    res me zjezi, ko nekdo svojemu mnenju nadzida takšenle vseveden sklepnik.

    • Uh, da bi država to rekla?! Nikakor! To bi bila pa res živinoreja. Tega država nima pravice reči!
      Kerže je zelo strog, toda blizu resnice. Tega se mu ne da oporekati.

      • Religija pomeni povezovanje ljudi, a hkrati tudi oblastništva. Tako, da med ideološkim in religioznim dostikrat ni razlike. Kje še najdeš res pristno varnega človeka, duhovnega očeta: v samostanski celici, puščavnika. Župniki morajo biti (in tudi so) že kar politiki (ali samo birokrati) , sploh pa škofje.

  2. Naj je gospod Ivo Kerže še tako iskreno gnan z voljo po absolutni pravovernosti in dobrobiti katolištva ( in slovenskega naroda), se vendarle ob branju njegovih zapisov lahko porodi vprašanje, kako je v resnici ime njegovemu bogu? Res Jezus Kristus?

    Za primerjavo, v papežu Frančišku je težko zgrešiti prav Kristusa. V podobnosti Kristusu, ne v črkobralstvu in volji po brezkompromisnem spopadu z vsakomer, ki ne sledi istemu branju, ali Bognedaj celo kakemu Koranu, je po mojem temeljni preizkus krščanskosti. V glasništvu miru, usmiljenja, ljubezni.

    • Tale ja pa huda, IF. Nimaš nobenih protiargumentov. Ad hominem pa tu res ni na mestu.
      Edino kar ti imaš, je neka tvoja “sredinska” rešitev, ki je primerna bolj za v kavarno, kot kaj drugega. Za v kanon gotovo ne.

      • Kavarne niso tako malovredno okolje, kot bi jim ti hotel pripisati. Posebej v srednjeevropskem prostoru, na čelu z Dunajem so imeli veliko tradicijo kulturnih, šahovskih dogodkov, političnih debat itd. Zlasti v 19. stoletju in prvi polovici 20. stoletja. Kar velja tudi za slovenske dežele.

      • Sicer pa nisem želel biti osebno diskvalifikatorski, ampak na izključevalni miselni pristop je včasih težko biti ne oster. Krščanska občestva vendar niso zbirališča popolnih ljudi. Tistih, ki mislijo, da jim nič ne manjka, v sekulariziranem svetu pri krščanstvu sicer v glavnem sploh ni zraven.

        Ljudem, obteženim v duhu in različnih težavah, tudi grehih, je pa posebej bistveno ponuditi človeško bližino, naklonjenost in upanje in ne neke apiorne pretrde sodbe in izključevanja. Papež, čeprav normalen moški, govori celo o tenerezzi- nežnosti.

        Že Kristus je bil posebej strog do tistih, ki so drugim nalagal pretežka bremena, jim strogo sodili in se imeli za večvredne ali celo popolne. Namreč farizeje. In zelo pravoverni kristjani so v posebej veliki skušnjavi, da postanejo farizejski.

        • Toda, ali se res nalagajo pretežka bremena. Res se mnogokrat nalagajo neznosna bremena, toda obhajilo se mi ne zdi neznosno breme. Kakor tudi ne recimo zavrnitev verskega pogreba samomorilcem, zavrnitev krsta otrok, tistim, ki ne mislijo krščansko vzgajati otroka in podobno. To niso neznosna bremena. Neznosno, farizejsko breme je “bodite brez greha”. “Zakaj kar naprej grešite?”.
          Morda pa ponovno poročeni niso krivi prešuštva?! Ali pa vsaj ne vedno in vnaprej. To bi bila diskusija.

    • Ja, dragi IF, saj vem, saj vem. Tebe so tako kot mene vzgajali v hipijevskem razumevanju krščanstva in Jezusa samega. Vendar, če se ti kdaj pripeti, da prisluhneš evangeljski besedi med sv. mašo in ne le razvodeneli pridigi, ki ji sledi, boš z začudenjem opazil, da je Jezusova beseda veliko trša in bolj bojevita, kot nam to vztrajno skušajo prikazati razni eksegeti, ki se v bistvu napajajo v protestantsko-liberalnem branju Svetega pisma. Odločilno je pri vsem tem eno ključno vprašanje: kdo so farizeji, ki jih Jezus tako vztrajno napada? Ali natančneje: zakaj jih napada? Liberalno branje (ki mu ti evidentno, najbrž nevede, nasedaš) bo reklo, da so to tisti, ki se trudijo na vso silo držati zapovedi, pri čemer naj bi postali trdosrčni do bližnjega. Katoliško branje (ki ga že dolgo ne slišimo iz prižnic, vsaj v našem koncu ne) bi pa reklo, da so to tisti, ki se le navidez držijo zapovedi, v resnici pa skušajo ugajati družbi in pri tem postanejo trdosrčni zlasti do šibkih, t.j. tistih, ki nimajo v družbi glavne besede. Še en primer: po logiki katoliškega branja je bil CMD eklatanten primer farizejstva, po logiki liberlanega branja pa vzoren primer krščanstva, saj se je požvižgal na nauk Cerkve in sodeloval s partijo.
      Skratka, dobro je, da se zavedamo, da nam je “pokoncilski duh” v Cerkvi temeljito opral možgane glede tega kdo je Jezus in kaj je krščansko.

      • Temeljna odločitev, ki jo evangelij postavlja vselej znova pred nas je sledeča: ali želimo ugajati svetu ali Kristusu? Če želimo ugajati svetu, močnim tega sveta (in vemo kaj močni tega sveta želijo glede ločitev, istospolnosti in kontracepcije), potem pač ne želimo ugajati Kristusu in smo farizeji. Politična korektnost in krščanstvo, skratka, ne gresta skupaj.

        • A ja, pa še nekaj, ko smo že pri tem, da ne boste mislili, da je analiza teh dveh eksegez iz moje glave. Najdete jo razvito na drobno v treh zvezkih Ratzingerjevega Jezusa iz Nazareta (v slovenščini). Lepo branje!

          • Naj še jaz obudim na drug način spomin na še živega bavarskega bivšega, ali upokojenega papeža ( nenavadno, ampak resnično dejstvo) z enim zelo bavarskim posnetkom 🙂

            https://www.youtube.com/watch?v=WnZyvKQgNYI

            Kako ne bi tudi z njim čutil bližine, saj nenazadnje delimo isti tisočletni kulturni milje. Na Chiemsee-ju sta preko Bavarcev naša kneza Gorazd in Hotimir prejela krščanstvo, preko njih smo dobili brižinske spomenike, freisinška škofija je bila neposredno prisotna stoletja na naših tleh, zlasti v Škofji Loki, in Ratzinger je sam bil freisinški ( brižinski) škof in kardinal. Ne le skupna vera, tudi skupne močne in dolgovekne kulturne korenine.

        • Ne gojim utvar, da si z radikalnim sledenjem Kristusu v svetu gradiš kraljelstvo, kjer boš v slavi kraljeval na veke. Tako sledenje vodi prej ali slej za Jezusom na križ. Ker nismo tako močni, da bi radikalno izbrali isto pot ponavadi in v veliki večini delamo kompromise, če se tega zavedamo ali ne.

        • 5 otrok spodnja meja rodnosti za katoličanko? Potem pa nehat dekleta pošiljat v šolo in jim pripovedovat pravljice o njihovih intelektualnih sposobnostih, pač pa jih poslat v gospodinjske šole in jim hitro najti primernega moža, za katerega in za četico otrok bodo vse življenje skrbele…Tudi v cerkvi jih odrezat od dejavnosti že od majhnega, ne pa da prevzemajo vsa dela laikov od petja, ministriranja, so animatorke, učijo verouk,bralke beril, članice ŽPS, ženska kvota torej… ker so skrbne, pridne, inteligentne dosledne… Pri 5 otrocih in več in če imaš razvit čut ljubezni in odgovornosti do otrok in moža nič od tega ne zmoreš, če želiš svoja dela opravljat kvalitetno in odgovorno.

      • Saj nikjer ne trdim, da je Jezusa vedno sama milina in da ne zna nastopit odločno, reči ne zgrešenim stvarem, “zaropotat in zarobantit”. Vendar je v evangelijih vsekakor pogosteje, če ne tudi bolj poudarjeno On predvsem tisti, ki ne jemlje upanja, ne nalaga bremen, ki bi človeka zlomila, je usmiljen in ljubeč in miroljuben.

        Mene prepričajo strogi ljudje, ki so strogi predvsem do samega sebe. Torej krščanski asketi in to tisti med njimi, ki niso zaradi odpovedovanj kislega obraza od zore do mraka, ampak je v njih tudi zato neka svetla poduhovljenost. Prepriča med tudi Mark Avrelij, torej cesar in človek nekrščanske antike, ki pa je svoji misli zelo blizu krščanski askezi in humanizmu.

        Najhujši pa so mi tisti strogi presojevalci drugih in sveta, ki živijo dvojno življenje in se kljub besedam sami ničemur ne odrečejo, se utapljajo v hedonizmu, razvadah in pregrehah, v častihlepju, oblastiželju ipd.

        Takšni so po mojem pogosto mnogo slabši oz, nikakršni pričevalci krščanstva kot npr. tisti, ki se jim je zakonska zveza, često brez jasne osebne krivde, podrla in tudi tisti, ki jih po neki čudni igri narave ali vzgojnemu modelu, kakršnega so bili deležni, spolno privlači drugi spol. Zakaj bi ljudi trdo sodili, posebej še zaradi tistega, kar niti ni bilo v moči njihove svobodne volje?

  3. Dokončni in nespremenjlivi nauki o veri in morali, pastoralna permisivnost, ki je povzročila upad katolikov in celo semeniščnikov, nova krivoverska sekta in naštevanje nekdanjih (pozabljeno je bilo omeniti še katare, ki so jih pravoverni uspeli pobiti do zadnjega), kontraceptivna in abortivna miselnost, smrtni grehi prešuštvovanja, istospolnosti ali celo kontraceptivnosti, najmanj 5 otrok katolikov, strah pred herezijo priljubljenega papeža, ki bi utegnil podpreti krivoverske “kasperiance” in strah pred vesoljno “shizmo” katolištva in podobne sintagme uvrščajo tega pisca med velike inkvizitorje. Škoda, da se je rodil prepozno v dobi “permisivne” Cerkve namesto v srednjeveškem totalitarizmu.

  4. Na sinodi ni bilo nobenega spopada dveh taborov znotraj cerkve.kot trdi avtor. Miroljubni pogovori o problemih niso spopad. Tudi izraz “permisivna pastorala”je zavajajoč. Pastir ni nikdar nasilen do svojih ovac,ampak le-te varuje,zdravi in šćiti pred volkovi-zato,ker bi se utegnile izgubiti jim tudi ne odteguje paše,pač pa jih tam oskrbuje in išče izgubljene.Takšno je tudi naročilo sinode vsem so-pastirjem.Pastirske palice se namreč ne uporablja enako kot gorjače. T.i.pokoncilski duh”ni bil od pristojnih oblasti v Cerkvi nikoli obsojen ali prepovedan in živa Cerkev tudi ni kot Lotova žena,da bi si nujno želela nazaj prižnic. Papež je bil ob zaključku sinode z delom vsaj relativno zadovoljen ,avtor članka pa namesto zaupanja Svetemu Duhu širi strahove.

  5. Zelo mračnjaško napisano. Zadnjič sem delil tekst Hribarja, kjer je govoril o težnji po oblastovanju. Dialog je nemogoč. Stvari se ne da za milimeter spremeniti. V strategiji, pastorali, sprejemanju ljudi. Tipično ko gre za referendum. Najraje bi naredili predavanje katekizma ovcam in jim na koncu zabičali kako morajo obkrožiti. Potem pa te pokličejo, da kot budala noseč vabila po kaselcih, limaš plakate in da moraš privleči kot marketing 21 cca 30 ljudi v pralnico možganov.

    Lahko povem svoje izkušnje iz župnije. ” pravoverni” so čudaki. Z nikomer se ne pogovarjajo. Shizoidne osebnosti. Svojo eksistenco gradijo z navidezno večvrednostjo, pravovernostjo. Izpostaviti v svetu in dialogu s svetom se bojijo.

    Ponavadi je njihova katoliška psihološka motenost premosorazmerna z psihološko motenostjo v njihovi družini. Sorodstvu. Bolj ko so oni pravoverni, bolj so njihovi družinski člani protikatoliški.

    Za oblastovanje, čast, denar gre.

    • Pavel nam je postregel z običajno levičarsko (marksisitčno-freudovsko) godljo, ki ima svoje poreklo v frankfurtski šoli.
      Dragi Pavel, ne vem, če so ti povedali, da sta se motila tako Marx kot Freud in da shizoidne osebnosti, ki lazijo okoli v trumah po Sloveniji (in ostale zahodnem svetu) so predvsem rezultat razbitih družin, ki jih je razbila seksualna revolucija & Co. (= dediči frankfurtskega freudo-marksizma in strukturalistične filozofije). Nič nenavadnega: saj je bil cilj tega miselnega toka razbitje subjekta in norost (berite Deleuza, če ne verjamete).

      • Sanja se mi ne kaj je običajna levičarska godlja. V mojem tekstu so samo opažanja te ozkosti v župniji.

        Omenil sem Hribarja. O njem mi je stari Demosovec dejal, da je spletkar in ne filozof. A ocenjeval sem članek in ne Hribarja. Se spomnim kolega, ki je z Gorazdom Kocijančičem bil bitke s heidegerjanci. A o tem premalo vem. Nisem filozof, ne ideolog.

        Kot sem že večkrat rekel: za bedo Slovenije je kriv Demos. V njem so sami socialisti. Tudi konzervativci v Cerkvi so dobro paktirali s komunisti. Saj imate isti pristop do ljudi: oblastniški, mafijsko elitni, fevdalni.

        Starejši sin iz prilike se v mračnjaškem odnosu do Očeta (farizeji) koncentrira samo na izpolnjevanje pravil in nauk.

        Vera in SV. DUH sta razvijajoči in živi biti. Tudi religija se močno spreminja skozi tisočletja. Še 3 tisoč let nazaj je “Bog naročil” genocid plemen na poti v obljubljeno deželo”.

        Cerkev brez 2vk bi bila še bolj prazna in avtistična.

        V Cerkvi ni odprtega dialoga. Pa sveta Trojica je srce.

        V Cerkvi ni samo spraševanja in iskanja poti. So samo pravoverni, ki se nikoli ne zmotijo in imajo vedno prav in vedno prvo in zadnjo besedo. In polno boječih, ki si samo za hrbtom upajo šimfati. Mračnjaški odnosi. S tem da taisti ljudje ne funkcionirajo v zunanjih odnosih. So upravičeno čudaki tudi za tiste, ki ne sovražijo vere.

        Glavni vzrok praznih Cerkev so bolani odnosi v Cerkvi, ki generirajo sovražnike Cerkve. V samo 100 letih je Cerkvi s svojo zadrtostjo uspelo iz večine svojih vernikov narediti 90 procentov sovražnikov. Samo še 10 procentov nas vztraja.

        Nisem levičar in pojasni mi kaj je tu levičarskega. Levičarji podpirajo Kučana ali Janšo. Saj si šel ti s Štuhecom podpirati Janšo, ki je sprejel referendumsko kvoto zaradi katere nam bo zmanjkalo 100k glasov. Kajti večina ljudi ne bo šla voliti po prepričanju za NE samo za to, ker večina gibanj predstavlja, da je to Cerkvena stvar. Ne, gre za več kot Cerkev in politiko, gre za civilizacijo. Ravno zaradi ozkosti širokih cerkvenih mas, ” desničarjev”, “konzervativcev”, bomo referendum izgubili z razliko 50 do 100k. Kot smo v 25 letih od istih Rodetov izgubili Slovenijo.

          • Sveti Duh veje, kjer hoče. Boga ni nihče do konca spoznal. Kdor misli, da stoji, naj pazi, da ne pade.

            Jaz sem do tega vprašanja ponižno odprt. Nekateri pa ste zadrto na pravi liniji. Ne vem po čem veste, da Bogu misli berete.

            Freud je očitno imel prav, ko je fanatike proglasal za duševno motene.

          • Torej, ta stavek, ki sem ga jaz napisal, je brezveze.
            Samo s svitasejem se tako komunicira, in z njim ne diskutiram več.

        • Pavel. Veliko si napisal, kar tudi jaz vidim. Glede referenduma: “Kajti večina ljudi ne bo šla voliti po prepričanju za NE samo za to, ker večina gibanj predstavlja, da je to Cerkvena stvar.” Ne vem, v kakšnih okoljih ljudje živijo in delajo, da ne vidijo, kako smo katoličani v resnici videni. Moje okolje mi, katoličanki, velikokrat pokaže v zrcalu, da nekatoličanov ne sprejemamo, da smo ozki, mračnjaški….Res. Velikokrat ne kažemo pravega Kristusovega veselja. In težko vedno trdno stojim za izjavami svojih predstavnikov v Cerkvi… Žal.

  6. Jaz se držim načela, do sebe strog, do bližnjih usmiljen.
    Ne vodim nobenega smisla v spreminjanju nauka. Zdi se mi tudi zelo verjetno, da bi med kardinali obstajal nek lobi naklonjen teoriji spola in bi deloval zvijačno.

    Tako da se s s piscem članka strinjam, ne strinjam pa se z njegovo “pastoralo”. Se opravičujem za oster ton, hočem opozoriti samo na droben detajl.
    Torej zahteva po petih otrocih se mi zdi prej kot ne škodljiva. “Zahteva” namreč, ne pet otrok na družino.
    Sveta družina nam ne daje tega zgleda, niti katoliki nismo zajci, da bi se to od nas zahtevalo. Pogoj za imeti pet otrok je, da imata zakonca resnično željo po otrocih. Ne pa da jih imata zaradi nekega čuta po dolžnosti ali pa zaradi strahu.

    Če bi se ljudje samo držali nauka glede kontracepcije, bi bilo čisto dovolj za povečanje natalitete. Paru, ki živi sinhrono z ženskim ciklom, se pogosto porodi želja po še kakšnem otroku. Čisto naravno. Tukaj je ena izmed izpovedi:
    https://iskreni.net/druzina/plodnost/71-naravne-metode/166174-v-vrtincu-odlocitve-za-cetrtega-otroka.html

    • Odpor do “zahteve” je jasno znamenje, da se nahajamo v orbiti permisivizma, o katerem sem govoril zgoraj.
      Permisivizem ne deluje. Deluje le zahetvnost. Dokaz za to je islamska družba, ki je zahtevna 100 na uro do svojih, pa nima nobenega od temejnih problemov, ki nas pestijo. Nima demografskega problema, nima problema podivjane in razvajene mladine, nima problema prenosa vere iz ene generacije na drugo etc.

      • Pri meni osebno nikakor ne gre za odpor do večjega števila otrok. Ne pravim, da v naši družbi ni preveč permisivnosti in da ni takšnih in drugačnih odporov.

        Ne gre za to. Gre samo za to, da imamo od Boga postavljene meje, katere so zajete v nauku. Ne potrebujemo sami postavljati popolnoma nobenih novih zahtev. Problem je samo v tem, ker se nauka komaj še kdo resno drži.

        Iz konkretnih primerov vem, da kdor živi v skladu nauka glede kontracepcije, je običajno bolj odprt za življenje in se hkrati bolj počuti izpolnjenega.

        Pri otrocih na zahtevo se lahko pojavi miselnost značilna za proizvodnjo robotov. V skrajnem primeru bi se celo pojavil kakšen podjetnik, ki bi s pomočjo biotehnologije proizvodnjo količinsko močno pospešil. Pa bi bil problem rešen.

        • Spet mi noče objaviti, zato podajam v več delih, če bo šlo: Načeloma bi se strinjala, da je veliko preveč permisivnosti v družbi. Vendar verjetno ni enostavno rešitev v večji zahtevnosti. Imeli smo v zgodovini tudi obdobja večje zahtevnost, vendar niti pod razno ne bi mogli reči, da so bila kar počez najbolj optimalna. Ja, muslimani so nam seveda lahko v nekaterih stvareh zgled, ne bi pa jih ravno postavljala za zgled v vsem, kajne?

      • Gospod Krže. pa ste kdaj pokukali v ljubljanske osnovne šole in spoznali muslimanske otroke? Njihove težave, ki jih imajo s sovrstniki? Poznate življenje njihovih družin? Ne vem, če islamu res tako dobro gre. Povprašajte svetovalne službe in naj vam povejo statistične podatke o nasilju med otroki.

  7. Hm, mislim, da je ena velika pomembna zadeva, ki jo je prinesel Jezus, prav poudarjanje ljubezni, topline, sprejemanja in razumevanja, ob zahtevnosti seveda, brez tega se izrodi. Če poudarjamo bolj samo zahteve, strogost, trkanje na vest, bomo dosegli, da bo npr. nekdo imel pet otrok zaradi krivde, zahtev itd. Vprašanje, kaj bi bilo s tem otroci, pustimo sedaj pri miru. Da bo nekdo molil zaradi strahu, krivde, če ne bo itd. Kar je lahko v določenih primerih dobro. Ima pa tudi temno plat. o tem lahko kasneje, če bo prilika. Nova zaveza pa je začela poudarjati pomen ljubezni. Brez tega nismo Jezusovi in ga v bistvu ne poznamo. Mislim, da je ključno vprašanje ob tem, kaj je ljubezen. Bog si po moje veliko bolj želi naše ljubezni, kot pa naše pokorščine. Tiste ljubezni, ki te vleče k objektu ljubezni.

    • Poskusila bom dodati še nadaljevanje, če bo šlo.
      Na primer, da dam en praktični primer, da ne bom preveč teoretizirala. Če moj mož pride iz službe hitro zato, ker ga vleče domov k svoji ženi, s katero ima sproščen, topel, ljubeč odnos, sem veliko rajši, kot če pride domov zato, ker je tako prav, ker bi drugače imel slabo vest, se počutil krivo itd. Ja, je bolje kot nič, ampak se bi pa počutila zraven prav gnilo. Kdo sem jaz, če se mora mož matrat, da je z mano. Bljek! In mislim, da se tudi Bog tako kdaj počuti. Kako že gre – če dam svoje življenje, pa bi ne imel ljubezni …. hm, tu mi pridejo na misel zadnji primeri razstreljevalcev). Lep primer je npr. Marija Magdalena, ki jo je vleklo k Jezusu zaradi ljubezni (za razliko od Marte – seveda tiste iz Svetega pisma, ne mislim tiste, ki se pojavlja na tem forumu, da ne bo kakšne zamere 🙂 (malo se hecam).

    • Brez tudi tega vidika, ki ga je Jezus nedvomno prinesel v nauk – in ki ga morda malo manjka v drži avtorja članka -zakaj je temu tako, verjetno ne bomo vedeli brez da bi poznali tudi kaj iz njegove osebne zgodovine- in bi mu verjetno še polepšal njegovo življenje v polnosti – upam, da ne zameri malo sproščenejšega stila pisanja-, čeprav – še enkrat, z enimi vidiki bi se lahko strinjala z njim, bi bilo krščanstvo lahko prav osiromašeno. Predlagam v razmislek še dve zadevi, zgodbo enega razbojnika, ki je verjetno celo življenje kradel, morda celo ubijal, NI lepo molil, imel pet otrok, jih krščansko vzgajal in hodil k obhajilu – kar so seveda pozitivne stvari, da ne bo pomote, pa je eden redkih, za katere smo 100%, da je v nebesih. In drugo, zadnjič sem slišala na enih predavanjih zgodbo o enem že starejšem duhovniku, ki je ugotovil, da v bistvu sploh ni poznal Boga – baje je izjavil nekaj takega: “Na tisočekrat sem prebral, da je Bog ljubezen, pa sem neankrat ugotovil, da tega nikoli nisem resnično razumel” (jaz bi rekla morda: doumel, da poudarimo ne samo racionalni, razumski del). Opravičujem se za nekoliko nejasno stavčno strukturo, z željo, da bi mi objavilo tekst sem izločila vse oklepaje.

  8. Zahtevnost je tu kot pastoralna “zahtevnost”. Tako kot je pastoralna “zahtevnost” da ne grešite, pa vendar ni nikogar brez greha. Tako je tudi s temi 5 otroci. Nikar ne pretiravajte kar z nekimi občutki krivde, itd. Teh 5 otrok tudi ne “zahteva” Bog, ker bi jih sicer dal, nič zahteval.

Comments are closed.