Sinoda 2015: 5 dejstev in scenariji prihodnosti

Foto: osv.com.
Foto: osv.com.

V tem prispevku bi rad nanizal nekaj temeljnih ugotovitev o letošnji redni sinodi o družini. Ko si bomo ogledali teh nekaj osnovnih koordinat, bomo lahko bolje razumeli v kako kritičnem trenutku se nahaja Cerkev in kakšni scenariji nas čakajo v bližnji prihodnosti.

 

Dejstvo št. 1: Dva tabora

Prva ugotovitev, ki jo je treba glede sinodalnega dogajanja imeti jasno pred očmi je, da sta se na sinodi spopadla dva tabora znotraj Cerkve, od katerih se je eden strnil okrog predlogov, ki jih je kard. Walter Kasper predstavil na konzistoriju kardinalov pred lanskim izrednim zasedanjem sinode o družini. Gre zlasti za predlog o delitvi sv. obhajila ločenim in ponovno poročenim, kateremu se je pridružil še predlog o pozitivnem vrednotenju istospolnih zvez, v zadnjem času pa tudi predlog o pozitivnem vrednotenju kontracepcije. Drugi tabor pa se je združil v obrambo dosedanjega nauka Cerkve glede teh vprašanj.

Nekateri bi radi to osnovno dejstvo sinode (t.j. obstoj dveh taborov) zanikali in minimalizirali ter ga predstavili kot medijski konstrukt: običajno so to počeli pripadniki kasperjanskega tabora, da bi zakrili njihovo heterodoksno namero in odvrnili pozornost javnosti od nje. Vendar se je sedaj v okviru sinodalnega dogajanja nabralo dovolj izjav škofov in kardinalov, ki sami potrjujejo obstoj tega spopada. Posebno jasno se je zoper kasperjansko usmeritev oglasil z javnimi izjavami že pred redno sinodo poljski in afriški episkopat[1. Prim. http://www.catholicherald.co.uk/news/2015/06/15/polish-bishops-vow-to-resist-change-at-synod-on-the-family/; http://chiesa.espresso.repubblica.it/articolo/1351122?eng=y.]. Prikazi sinode, ki želijo sinodalno dogajanje prikazati kot rutinski, zgolj formalni dogodek, kjer je bilo na delu že vnaprejšnje strinjanje glede obravnavanih vprašanj, niso v stiku z resničnostjo dogodkov ali pa jo zavestno potvarjajo.

Dejstvo št. 2: Heterodoksnost kasperjanskega tabora

Zgleda, da ni odveč poudariti, da kasperjanski tabor predstavlja stališča, ki so v nasprotju s tozadevnim dokončnim naukom Cerkve o veri in morali, kakršen je bil nazadnje celovito predstavljen v okrožnici papeža Janeza Pavla II. Familiaris consortio iz leta 1981. Gre za nauk, ki je dokončen in zato tudi nespremenljiv. Spremeniti ga ne more niti papež sam, ker če bi ga spremenil bi pomenilo, da so se motili njegovi predhodniki, kar pa je ravno v nasprotju z naukom, da učiteljstvo Cerkve vodi in spremlja Sv. Duh, ki je Duh resnice.

Če bi kdo mogoče pripomnil k temu, da je dokončen le tisti nauk, ki ga papež izreka ex cathedra, torej z javno in slovesno razglasitvijo ter definiranjem določenega nauka, ta pozablja, da to področje ne določa le dogmatična konstitucija Pastor Aeternus I. vatikanskega koncila iz leta 1870, pač pa tudi dokument Kongregacije za nauk vere iz leta 1998 (gre za Doktrinalno pojasnilo k apostolski konstituciji Janeza Pavla II. Ad tuendam fidem), v katerem (od 7. točke dalje) je pojasnjeno, da so sicer res nezmotljivi le nauki, ki jih papež izreka ex cathedra, da pa so dokončni (definitivni) in torej nespremenljivi tudi vsi tisti nauki, ki jih papež ne podaja v pogojniku ali želelniku v okviru svojega rednega učiteljstva, ki jih torej podaja kot brezpogojno resnične ali pa kot vsebovane v Božjem razodetju[2. Prim. http://www.vatican.va/roman_curia/congregations/cfaith/documents/rc_con_cfaith_doc_1998_professio-fidei_it.html]. Kar zadeva predloge iz kasperjanske strani je jasno, da je papeško učiteljstvo na brezpogojen način opredelilo celo kot notranje zlo tako kontraceptivno kot homoseksualno prakso. Kot notranje zla so definirana dejanja, ki v nobenem primeru in v nobenem smislu ne morejo biti dobra. Osrednji Kasperjev predlog o podeljevanju sv. obhajila ločenim in ponovno poročenim, pa nasprotuje neposredno novozavezni razodeti resnici kot jo je učila Cerkev skozi stoletja in sicer nauku o tem, da je ločenost in ponovna poročenost smrtni greh, ki se mu reče prešuštvovanje (Mr 10, 11-12; Lk 16, 18; 1 Kor 7, 10-11), ter nauku o tem, da je prejemanje sv. obhajila v stanju smrtnega greha (torej tudi v stanju ločenosti in ponovne poročenosti) nadnaravno škodljivo za tistega, ki ga prejema (1 Kor 11, 27-34; tudi 1 Kor 6, 15-17 ). To, da je kardinal Kasper v argumentaciji svojega predloga skušal prikazati, da je v času patristike Cerkev pripuščala ločene in ponovno poročene k obhajilu, pa so poznavalci kmalu prepoznali za zmotno in zavajajoče branje nekaterih patrističnih besedil[3. Prim. http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/problemi-kasperjevega-%C2%BBevangelija-druzine%C2%AB].

Dejstvo št. 3: Manipulativnost vodstva sinode

Marsikakšen prikaz sinodalnega dogajanja noče priznati še enega izmed ključnih dejstev v zvezi z njim in sicer, da je vodstvo sinode naredilo kar nekaj potez, ki nedvoumno kažejo na voljo po manipulaciji sinodalnega procesa v prid kasperjanskih tez. Marsikdo želi to dejstvo pomesti pod preprogo, češ da je ocena pretirana ali pa znova le medijsko konstruirana. Tu bi navedel le delo vatikanologa Edwarda Pentina z naslovom The Rigging of a Vatican Synod? (Režiranje vatikanske sinode?). Delo je izšlo tik pred letošnjim rednim zasedanjem sinode in prinaša 30 elementov, ki kažejo na manipulativne apetite vodstva sinode v teku lanskega izrednega zasedanja. Tudi sestava vodstva letošnjega rednega zasedanja (zlasti skupine, ki naj bi napisala končno poročilo) je bila močno nagnjena v prid kasperjancem in sicer za 7:3[4. Prim. http://www.churchmilitant.com/news/article/synod-final-draft-committee-could-still-veto-small-circles-vote.]. Iz teh in drugih dokaj nedvoumnih indicev o tem kako je sinoda generalno zastavljena je 13 kardinalov[5. Prim. http://chiesa.espresso.repubblica.it/articolo/1351156?eng=y. Potrjenih je sicer 11 imen: Carlo Caffarra (Bologna), Thomas C. Collins (Toronto), Daniel N. Di Nardo (Houston), Timothy M. Dolan (New York), Willem J. Eijk (Utrecht), Gerhard L. Müller (kurija – CDF), Wilfrid Fox Napier (Durban), John Njue (Nairobi), George Pell (kurija – ekonomija), Robert Sarah (kurija – bogoslužje), Jorge L. Urosa Savino (Caracas).] ob začetku sinode napisalo papežu zaskrbljeno zasebno pismo s prošnjo naj sv. oče poskrbi, da bo sinodalni sklepni dokument dejansko izražal mnenja in stališča večine zbranih sinodalnih očetov in naj ne postane plen dobro organizirane in dobro situirane manjšine. Pobudnik pisma, katerega vsebina je kmalu proniknila v javnost je bil, avstralski kardinal George Pell. Lahko si mislimo, da se tako število kardinalov ne bi izpostavilo, če bi indici o manipulativnosti vodstva ne bili zelo resni.

Dejstvo št. 4: Večina na sinodi ni podprla kasperjanske strani

Pismo 13 kardinalov je doseglo svoj temeljni namen, ki je bil izražen v prošnji papežu naj vodstvo sinode omogoči sinodalnim očetom glasovanje sklepnega dokumenta po posameznih odstavkih in naj sama skupina, zadolžena za pripravo dokumenta, upošteva dejanski potek razprave v dvorani in ne le svojih želja, za razliko od tega, kar se je zgodilo pri lanski Relatio post disceptationem. Vodstvo je ugodilo obema željama. Glasovanje pa je pokazalo, da sinodalna večina ni naklonjena kasperjanskim smernicam: zato v zaključnem poročilu ni niti omenjeno obhajilo ločenim in ponovno poročenim, prav tako ni niti omenjeno pozitivno vrednotenje homoseksualne prakse in kontracepcije. Rezultat letošnjega sinodalnega procesa je torej zelo podoben lanskemu rezultatu: episkopat je izrekel svoj jasen in glasen NE kasperjanski strani.

Dejstvo št. 5: Dvoumnost sklepnega besedila

Vendar za kasperjance (za katere iz že navedenih razlogov sklepam, da bodo prišli v cerkveno zgodovino kot ena izmed tolikih krivoverskih sekt iz preteklosti kot denimo arijanci, pelagianci, sabeljanci, novacianci itd.) tudi ta ponovni sinodalni NE ni dovolj jasen in niti dovolj glasen. Iz dejstva, da v sinodalnem besedilu kasperjanski predlogi niso niti omenjeni, sta kard. Kasper in kard. Marx potegnila svojevrsten zaključek, da sinoda pušča »odprta vrata« tem predlogom po logiki, da kar ni bilo izrečeno, tudi zanikano ni moglo biti[6. Prim. https://www.lifesitenews.com/opinion/how-the-german-bishops-had-a-decisive-influence-on-the-synod-on-the-familys]. Pa ne le zato, ampak tudi zato, ker 85. točka zaključnega poročila (gre za točko, ki je med vsemi dobila najmanj glasov – 178 – le za en glas je presegla zahtevano dvotretinjsko večino)[7. Prim. http://rorate-caeli.blogspot.com/2015/10/the-triumph-of-ambiguity-and-pharisaism.html] uporablja zelo nejasen jezik v zvezi s pastoralo ločenih in ponovno poročenih. V 84. točki (ki je dosegla 9 glasov nad zahtevano večino – 187) namreč piše, »da je potrebno razločevati, katere izmed oblik izključitve [ločenih in ponovno poročenih] na liturgični, izobraževalni, pastoralni in institucionalni ravni je možno odpraviti«. V najmanj glasovani 85. točki, pa dalje piše, da to razločevanje (tudi z ozirom na različno stopnjo krivde glede ločenosti in ponovne poročenosti) naj opravi duhovnik, ki spremlja ločene in ponovno poročene ob upoštevanju nauka Cerkve in navodil ordinarija. Pri tem je omenjen tudi proces spokorjenja. Iz vse teh elementov se zdi, da 85. točka ne izključuje vnaprej Kasperjevega predloga, da bi po določenem spokornem procesu določeni ločeni in ponovno poročeni, bili pripuščeni k sv. obhajilu. Edini element, ki to izključuje, je omemba, da je treba pri tem razločevanju, ki je stvar spovednika in njegovega ordinarija, upoštevati nauk Cerkve. A zdi se, da kasperjanci nimajo težave nauk Cerkve zrelativizirati do neprepoznavnosti, kot je kard. Kasper do neprepoznavnosti izmaličil patristično stališče do problema ločitve in dvoženstva, zato se zdi, da v njihovih očeh jim je sinoda nekako dala zeleno luč.

Scenariji prihodnosti

Na potezi je sedaj vsakakor papež Frančišek, ki zgleda, da bo, po zagotovilih državnega tajnika kard. Pietra Parolina, v kratkem napisal posinodalno spodbudo, v katerem bo gotovo tako ali drugače naslovil ta vprašanja. Nekateri napovedujejo, da se bo papež preprosto postavil na stran kasperjancev. To trdijo zlasti na osnovi nedavnega članka urednika revije Civilta’ cattolica p. Antonia Spadara D.J., papeževega najtesnejšega sodelavca, ki nekako napoveduje tak izid. O tem kaj bi se zgodilo v takem primeru, če bi papež z dokončnim naukom zanikal dokončni nauk svojih predhodnikov, skušam čim manj razmišljati in to zaradi drže, ki ji je Dante rekel »reverenza delle somme chiavi«. Upam, skratka, da je to le hipotetična možnost. Dejansko bi bil to unicum v celotni zgodovini Cerkve. Zaupajmo Sv. Duhu, da do tega ne bo prišlo, ne glede na to kaj piše p. Spadaro. Želeti bi si bilo seveda vse kaj drugega in sicer, da bi papež presenetil celo svoje najtesnejše sodelavce in pod navdihom Sv. Duha v posinodalni spodbudi preprosto znova potrdil dokončni nauk Cerkve glede teh vprašanj.

Še več, želeti bi si bilo posinodalno spodbudo, ki bi se, poleg priznanja kritičnega stanja, v katerem se nahajajo tudi katoliške družine danes, zamislila tudi v vzroke, ki so do takega stanja pripeljali – zlasti na tiste vzroke, ki je k njim prispevala sama pastoralna praksa Cerkve v zadnjih desetletjih. Želeti bi si bilo posinodalno spodbudo, ki bi priznala, da pastoralni permisivizem, ki se je razmahnil v Cerkvi v času po II. vatikanskem koncilu ni obrodil želenih sadov. Nasprotno, obrodil je razpad družin in posvečenega življenja, ki smo mu sedaj priča. Kar tu imenujem pastoralni permisivizem je težnja, da bi se standardi in zahteve Cerkve nižali, zato da bi se ljudje čutili bolj sprejete in vključene in da bi zato raje hodili v Cerkev in dolgoročno raje sledili njenim naukom (t.i. »Church of Nice«). Ta permisivizem, ki se je razrastel v Cerkvi vzporedno z razmahom permisivne vzgoje v širši družbi, se je pač izkazal za deficitarnega. Ne poraja drugega kot razvajenost in vse hujše odstopanje od standardov: semenišča in cerkvene klopi so vse bolj prazne, v vse več zakonih prevladuje kontraceptivna in abortivna miselnost, vse več zakonov se konča z ločitvijo. Želeti bi si bilo torej posinodalno spodbudo, ki bi katoliško Cerkev prebudila iz dremeža permisivne pastorale in teologije iz 60-ih let in bi s prenovljeno pastirsko skrbjo pozvala vse odgovorne nazaj k pastoralni in teološki zahtevnosti (in z njo povezani aktivnosti), ki edina lahko obrne žalostne trende in začne ponovno porajati pozitivne sadove. Časa žal ni več veliko. Islam s svojo demografsko premočjo trka na katoliška in evropska vrata s srhljivo nedvoumnimi nameni. Če ne bo Cerkev v kratkem, ne le znova jasno oznanila Jezusov nauk o družini, ljudi pozvala k heteroseksualnosti in zakonce k zvestobi, ampak tudi od njih zahtevala junaški pristop k starševstvu, v katerem imeti pet otrok bi za katolika morala biti spodnja meja rodnosti, se nam pač slabo piše in lahko kar začenjamo pripravljati svoje vratove za mučeništvo pod mečem džihadističnega rablja.

Prispevek je bil pripravljen v sklopu priprave na okroglo mizo Po sinodi o družini, ki bo v sklopu Nikodemovih večerov.