Sindrom socializma

Vstop v obdobje pomladi in poletja je že po večstoletni tradiciji festival rodnosti, ki ga zaznamujejo petje, ples in priprava dobrot. Pričetki praznovanja vstopa v obdobje rodnosti segajo precej pred rojstvo Kristusa. Ritual se do danes ni veliko spremenil: ljudje se zberejo in se skupaj s plesom okrog posebej za to priložnost označenega in okrašenega prostora veselijo v pričakovanju naslednje letine in slavijo rodnost zemlje, živali in ljudi. Šele s poznim 19. stoletjem so v deželah, kjer je prevladal vpliv socialistične druge internacionale, prvi maj določili kot dan delavcev, in sicer domnevno v spomin na spopad stavkajočih s policijo 4. maja 1886 na trgu Haymarket v Chicagu, v resnici pa, kot se je izkazalo kasneje, kot orodje za politično akviziterstvo. Stoletja tradicionalna pozitivna nota pričakovanja novega obdobja rodnosti, ki jo zaznamuje mesec maj, postaja izkoreninjena z razdiralno noto o izkoriščanju. Prvi maj namreč vse bolj postaja festival socializma, hujskaštva, jeze in vse manj festival rodnosti in veselja.

Socializem je v svojem jedru neusmiljen do produktivnega dela in znanja, saj temelji na komunalnosti fizične lastnine in komunalnosti lastnine nad opravljenim delom. Socializem je antičloveška tvorba. Socialistična doktrina ne zagovarja nagrajevanja po vložku in po ustvarjeni vrednosti, torej je utemeljena na molzenju dela in izkoriščanju. Prepričanje, da kapital molze delo, je napačno. Kapital plemeniti delo v procesu ustvarjanja nove vrednosti. Ideološka podlaga socializmu je delovna teorija vrednosti Karla Marxa, ki je v svoji biti zgrešena in je nima smisla secirati, saj so jo že davno falsificirali. Sledenje Marxovi doktrini ustvarjanja vrednosti vodi v slabo kapitalno opremljenost dela in v izpodrivanje kapitala, kar se v končni instanci odrazi v osiromašenju človeškega kapitala in v negativnem odnosu do fizičnega kapitala in napredka, ki je osnova vsakršni produktivnosti.

Pred dnevi sem se vrnil z balkanskega dela največje svetovne ture zagovornikov škotskih razsvetljencev, specializacije, šumpetrskega podjetnika in svobodnega trgovanja, imenovane Free Market Road Show. Tura obišče 45 mest v 40 državah sveta. Na turi boste namesto besedne zveze izkoriščanje dela slišali vlaganja v človeški kapital; namesto besedne zveze socialna država boste slišali besedno zvezo podjetniško okolje; namesto besedne zveze nacionalni interes boste slišali besedno zvezo svobodno trgovanje; namesto besedne zveze državna lastnina boste slišali besedno zvezo zasebna lastnina; namesto besede korupcija pa boste slišali besedno zvezo vladavina prava.

V sklopu turneje sem obiskal Skopje, Prištino, Tirano, Podgorico in Ljubljano, govorili pa smo predvsem o pomenu vladavine prava, o prosti trgovini, o nevarnostih političnega populizma in o spremembah pravil, ki spodbujajo ustvarjanje pred prerazdeljevanjem. Najbolj fascinanten razvoj kažejo Albanci, dogodek pri njih pa je bil tudi daleč najbolje organiziran izmed vseh, ki sem jih tokrat imel priložnost obiskati. Današnja raven življenjskega standarda Albancev v precej bolj odprti državi je neprimerljivo boljša od ravni življenjskega standarda iz obdobja vladavine socializma Enverja Hoxhe, ko je ta država sodila na rep nerazvitih držav sveta. Država je danes po standardu vse bliže Srbiji, ki je bila nekoč center politične moči v socialistični Jugoslaviji, po razpadu socialistične Jugoslavije pa se že dve desetletji in pol utaplja v šovinizmu nacionalnega interesa, ki je, ena izmed nujnih podstati socializma. Srbija je po uradnih številkah le še za petino pred Albanijo in že za desetino za pregovorno nedelovnimi Črnogorci, ki so na dobri poti preobrazbe iz socialistične v odprto družbo.

Del nujne preobrazbe iz socialistične družbe v odprto družbo svobodnega trgovanja med narodi je tudi sprememba odnosa do ustvarjanja vrednosti in sprememba odnosa do porazdelitve ustvarjene vrednosti. Torej preklop stran od Marxove delovne teorije vrednosti. Albanci to lekcijo očitno jemljejo bolj resno od Srbov in bolj resno od Makedoncev, ki so jih po standardu že prehiteli. Hitreje, kot ljudje vzamejo lekcijo, hitreje se izmuznejo okovov socialističnega dojemanja življenja. Rezultat je dvig ravni življenjskega standarda in izboljšanje odnosa do soljudi. Socializem namreč temelji na dojemanju človeka kot izkoriščevalca drugih. Marxova očala nastajanja vrednosti so očala izkoriščanja. Smithova očala nastajanja vrednosti so očala empatije in pozitivnega pogleda na sočloveka. Prva očala vidijo zaposlene kot izkoriščana orodja, Smithova očala pa vidijo zaposlene kot ene izmed kreatorjev vrednosti v procesu ustvarjanja. Socialisti vidijo v državnem aparatu sredstvo za boj proti izkoriščanju in legitimen način za prerazporejanje ustvarjene vrednosti med ljudmi, medtem ko zagovorniki prostega trgovanja in ustvarjanja nove vrednosti vidijo v državnem aparatu zgolj enega izmed načinov zaščite zasebne lastnine in varuha spoštovanja dogovorov med ljudmi in temeljnih pravil, ki morajo v enaki meri veljati za vse, torej, vladavine prava.

Izkoriščevalski pogled socialista na soljudi po njihovem terja močno državno regulativo, ki bi naj odpravljala te ljudem prirojene izkoriščevalske vzgibe. Past socialističnega okvirja sklepanja je v tem, da v tem okvirju neizkoriščevalski izid ni mogoč, saj so tudi politiki ljudje z enakimi vzgibi po izkoriščanju in tudi delavci so ljudje z enakimi vzgibi po izkoriščanju kot vsi ostali. Kako torej po socialistovo zagotoviti poštenje v družbi in kdo je tisti, ki naj določi pošten izid med nepoštenimi? So po mnenju socialistov le zaposleni in politiki pošteni in le zaposlovalci nepošteni? Je preštevanje glasov izkoriščanih sploh lahko garant za poštenost razdelitve ustvarjene vrednosti? In, ali je, kdor na druge gleda kot na izkoriščevalce, sploh lahko pošten? Izkoriščevalski pogled na soljudi ni imun pred izkoriščevalskimi nagnjenji tistih, ki pridigajo o izkoriščanju. Kadar so to politiki, je treba biti posebej previden pred krepitvijo njihove politične moči zavoljo odpravljanja domnevno krivične porazdelitve dohodka. Zgodovina nas uči, da krepitev politične moči pogosto preraste v tiranijo.

Mitja Steinbacher, Fakulteta za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu