Če bi bili Slovenci tako zavzeti za družbena vprašanja, kot smo bili v času našega odhajanja iz Jugoslavije, bi bile reakcije na informacije, da se je preko NLB pral iranski denar, bistveno drugačne. Verjetno bi prišlo celo do množičnih demonstracij. Takrat, seveda, v letu 1991. Danes skoraj ni reakcij. Če bi naredili nacionalno anketo o tem, kaj menijo o tem, bi verjetno večina Slovencev skomignila z rameni in odgovorila, da ji je za to vseeno. Saj itak nima kaj dosti opraviti z našim standardom. Pa kaj, če je nekdo pral denar preko naše banke? Še vedno je naša, slovenska.
Se še spominjate zadnjih dni decembra 1990 in prvih dni januarja 1991? No, verjetno boste rekli, da smo takrat bučno praznovali izide plebiscita, hkrati pa nas je razjedala negotovost, kako bomo rezultate plebiscita uresničili. Res je. Toda zgodilo se je še nekaj drugega. Miloševićev režim v Srbiji je oropal zvezno blagajno in si »sposodil« veliko vsoto denarja za financiranje svoje kampanje, s tem pa tudi dokazal, da je bil tedanji jugoslovanski premier Ante Marković tako rekoč politično mrtev. Dogodek je seveda sprožil veliko razburjenja v Sloveniji, a na končen izid plebiscita ni mogel več vplivati. Ni pa vplival na tiste, ki so še dolge mesece po tistem še naprej nažigali, da Slovenija mora ostati v Jugoslaviji.
A takrat so bili časi takšni, da smo se Slovenci zelo veliko odzivali na dogodke, tudi volilna udeležba na plebiscitu je bila fantastična. Dobrih 25 let kasneje v naši državi vidim povsem drugačno stanje. Udeležba v prvem krogu predsedniških volitev potrjuje to, kar trdimo že ves čas – da se med Slovenci krepi pasivnost, pesimizem in otopelost.
No, seveda je pomembno, kdo trdi, da gre za pranje denarja. To namreč trdi samo opozicija. Kaj pa policija? Kriminalistična preiskava nakazil iranskega državljana prek NLB v letih 2009 in 2010 ni ugotovila, da bi šlo za pranje denarja. Torej kaznivega dejanja ni bilo. Kot je ta četrtek sporočila policija, mora v kazensko pravnem smislu najprej obstajati kaznivo dejanje, ki generira premoženjsko korist. »Ko se ta denar plasira v promet z namenom legalizacije, šele takrat lahko govorimo o pranju denarja.« Sledi neskončno pojasnil, zakaj ni bilo mogoče zaznati kaznivih dejanj in da preiskava še poteka.
In vse to se dogaja že nekaj časa vzporedno s preiskavo bančnega kriminala preko parlamentarne komisije, ki jo vodi dr. Anže Logar (SDS). Aja, saj res, parlamentarne komisije itak nič ne ugotovijo, pa še poslanec iz »neprave« stranke jih vodi. Zakaj bi morali torej posvečati pozornost parlamentarni preiskavi »banksterjev«?
In glej ga, šmenta – v zvezi z NLB se je Cerarjeva vlada potrudila samo toliko, da je šla Bruslju povedat: »Mi ne mislimo prodati NLB. Raje plačamo kazen, samo pri miru nas pustite!« Kazen bomo itak plačali davkoplačevalci. Velika večina ne bo opazila primanjkljaja v državni blagajni, seveda vse do takrat, ko bo vlada začela pojasnjevati, da ni denarja za javno zdravstvo, za železnice, za to, ono, tretje… Važno je le, da bo NLB še naprej v lasti države oz. tistih gospodarskih družb, ki jih usmerja mafijski kapital. Kajti tranzicijska elita na oblasti potrebuje svoj »bankomat«. Vzdrževanje oblasti namreč veliko stane. Zato je v »nacionalnem interesu« tudi to, da Pop TV ostane v »pravih rokah« (RTVS je že tako ali tako pod nadzorom).
Kaj pa Slovenci? Nič. Razen tega, da se pustimo kuhati kot žabe.
Celoten članek, lahko preberemo v fokusu spletne izdaje Demokracije.
