Posamezne afere (kot npr. izključitev iz ZKS, JBTZ, Depala vas, Rop, Patria itd.), povezane s prvakom SDS in enim najpomembnejših politikov v samostojni Sloveniji, ga stigmatizirajo s historično-politično kontroverznostjo. Ob upoštevanju počasnih sodnih mlinov in načela domnevne nedolžnosti po kazenskem procesnem pravu, se mi glede na aktualne afere ne poraja drugega kot motiv notranje-politične spornosti. Po nekdaj drugorazrednem zasledovalcu in po naskoku na volitvah leta 2004, se iz volitev 2008 na predčasne volitve simptomatično širi stari, že znani sindrom.
Tranzicijski kompleks levice ex-ante
Janez Janša je leta 1993 na mestu predsednika, takrat še Socialdemokratske stranke, zamenjal velikega demokrata dr. Jožeta Pučnika, ki so ga še po prelomu s preteklim nedemokratičnim sistemom doletele številne diskreditacije. V starem slogu povedano je bil dr. Pučnik notranje-razredni sovražnik in tujek, ki je spodkopaval bivši državni sistem. Iz današnje perspektive je nasledstvo dr. Pučnik – Janša simbolno tako močno, saj sta oba izjemno zaznamovala Social/Slovensko demokratsko stranko ter slovenski in evropski politični prostor, da ogroža eksistenco starih sil in sivih eminenc ter sproža fantom »okupacije« v glavah le-teh. Ker ne verjamem v naključja, je simbolika še zgovornejša, saj je bil Janša mandatar, ko je Slovenija predsedovala Svetu EU, in to kot prva izmed držav 3. vala demokratičnih prehodov oz. največje širitve EU-10 leta 2004. Parafrazirano »v totalitarnem enoumju je paranoja – imenovana »okupacija« – vedno prisotna doklej ne odmrejo države od Moskve do zavese (tiste železne) in nastane »brezrazredna« družba, raj na zemlji, in potem se, če te ne likvidirajo, zbudiš: Dobro jutro Slovenija, svobodna in demokratična dežela«. Ne pravim, da imajo stranke levice manjvrednosti kompleks, saj so dobršen del zgodovine samostojne države imele oblast in mandat ljudstva, vendar je njihova večkrat očitna vehemenca in samooklicanost, ki je pogosto procesirana iz ozadja in podprta s strani sedme sile, strah – strah pred izgubo oblasti in nečim drugim. In to v demokratični ureditvi, kjer je rotacija na oblasti nekaj samoumevnega in normalnega.
Levi trojček in nevarni neformalni vodja opozicije
Potem, ko je pomladni blok (SDS, NSi, SLS) s spremenljivim DeSUS-om uspel dokaj uspešno zaključiti mandat 2004-2008, je sledil nekoliko presenetljiv poraz Janše proti Pahorju (za dober odstotek glasov) in ostalih pomladnih strank (SLS je dobila skromnih 5%, medtem ko NSi ni uspelo prestopiti volilnega praga). Stroj »levi trojček« in afera Patria sta bila premočna, zato poraz ni bil niti tako presenetljiv. Zmagal je »AntiJanša«, rodil se je neformalni vodja opozicije, napovedala se je najboljša blokovska vlada v samostojni Sloveniji, a je na žalost po treh četrtinah zaradi razpada ekipe odpovedala nadaljevanje tekme s svetovno krizo. Janši so v mandatu 2004-2008 očitali (pre)dominantnost in avtoritarni stil vodenja, o čemer je govora in pisanja še danes. Janša bi naj namreč zasenčil preostali pomladni stranki. Obe stranki sta v času, ko se vsi sklicujejo na vrednote (poštenje itd.), ključni za novo, stabilno desno-sredinsko vlado. Obe stranki prav tako nosita lastno odgovornost, da opozorita nase kot alternativo razpadli vladi. Prav tako ne razumem te Janševe »avtoritarnosti«, saj je vedno prisotna kot neke vrste očitek. Mislim, da je ni politične osebnosti razen predsednika SDS, ki bi bila deležna takšne antipatije precejšnega dela volivcev, a glas ljudstva je v demokratičnih okvirih legitimen, ne glede za koga je. Kot naslednik dr. Pučnika je Janša nujna žrtev avtoritarnega sistema, ki ga je spodkopaval, tudi za ceno bolj normalne parlamentarne tekme. Bolj kot Janševo dominiranje in neformalno vodenje opozicije bode v oči glas »AntiJanša«, ki se je v volilnem smislu ustvaril z levim trojčkom, ki ga je javno podprl Zoran Janković, ki sedaj kot Kučanova alternativa pod parolo novotarije kandidira s svojo listo. Zato se sprašujem, ali lahko pomladni del ob polomu levega trojčka pritegne dovolj veliko pozornost volivcev za stabilno vladanje, čeprav vemo, da se je konkurenca ob prihodu nekaterih »novih« močno zaostrila?
Tranzicijski kompleks levice ex-post
Danes je levi trojček ostal samo še goreč spomin, saj se je v ozadju, uradno na magistratu, formiral novi »AntiJanša1«. Etablirani stranki SD in LDS stojita sami na pogorišču, siva levica raje žrtvuje pomembne in socialno usmerjene SD, kot pa da bi gledala Janšo na Gregorčičevi. Po tihem se je »prikradel« še Virant, sam ne vem od kod, morda kot »AntiJanša2«. Njegovo »vstajenje« pet pred dvanajsto me je samo tako presenetilo, da je težko kaj konkretno komentirati, razen njegove izpostavljene »vmesnosti«. Je pa zanimivo, da se je na nacionalnih medijih ponovno oglasil upokojeni partizan Janez Stanovnik in omenjal koalicijo »AntiJanša« Janković-Virant oz. obratno. Glede na zanesljiv polom levega trojčka in glede na zgodnje ankete, sta Janković in Virant torej edina možna »AntiJanša«. A ta novi »AntiJanša« še ni preverjen in nima znatne infrastrukture na terenu, zato bo 4. december dan težke odločitve za volivce, komu zaupati kredit vladanja. Sicer načelno pozdravljam popestritev volilne izbire, vendar glede na vse okoliščine (še) ne vem, kaj to prinaša, razen »AntiJanšo«. Po drugi strani pa sem mnenja, da Slovenija potrebuje neko preverjenost, ki bo omogočila zanesljivo in stabilno vlado v teh težkih časih.
Konec septembra, ko je bila edini favorit za zmago le SDS, je predsednik republike Danilo Türk dal vedeti, da bo temeljito razmislil komu bo dal mandat za sestavo vlade. To je izjavil v času, ko uradno nove »AnitJanše« še ni bilo, stara pa je pogorela. Ali ni vsak razmislek predsednika temeljit, čeprav ima bolj protokolarne funkcije? Kaj pa razmislek in odločitev volivcev, ki se vedno poveličuje? S tem ko se (naprej) širi bolezen »AntiJanša«, se poskuša oslabiti tudi preostali pomladni stranki (NSi, SLS). Narod se straši z vsem mogočim, od konservativnosti do katoliške cerkve, a nič od tega ni odločilno vplivalo na trenutne razmere v družbi in na predčasne volitve. Za vodjo opozicije so si izmislili »avtoritarnost«, za nove mesije pa »učinkovitost«. Napoveduje se torej ostra kampanja, v igri je (zopet) »AntiJanša«. Narod bo stežka ločil zrno od plevela. Medtem je SDS deležna široke mednarodne podpore vlad, institucij in strankarskih družin, ki zajemajo tudi NSi in SLS. Glede na proporcionalni volilni sistem in aktualno volilno ponudbo zame ni mesije 50+1, zato bi bil že čas, da presekamo s simptomatičnostjo zadnjih volitev!? In vendar (post)tranzicijski kompleks ne umira niti po propadu levega trojčka, kar potrjuje, da je v volilni tekmi sindrom »AntiJanša« zgolj retorično vprašanje. Na to, da bi stranke oz. njihovi botri začeli resno iztovarjati ideološko prtljago, bomo lahko volivci vplivali zelo kmalu ali pa kdaj v prihodnje!?
Foto: Politikis
