Avtor: Rado Pezdir, ki poziva k bojkotu stavke. Vir: Finance. Se kdo spominja sindikalne blokade reform v mandatu 2004-2008? Kaj je bila posledica? Eno najhujših krčenj BDP v državah evrskega območja in naslednji, precej bolj radikalen predlog reform v mandatu 2008-2010. Kaj so naredili sindikati? Blokirali reforme. Posledica? Eskalacija proračunskega primanjkljaja, javnofinančnega dolga, novo napovedano krčenje BDP in upad zaposlenosti ter nov, tokrat z naskokom najbolj radikalen predlog reform proračunskih odhodkov. Za pravilni odgovor na vprašanje, kaj bo, če se zaradi sindikalne blokade ustavi še ta predlog reform, naj bo nominirana nagrada v višini letne plače Dušana Semoliča. Povejmo nekaj dejstev več o pravi naravi ekonomskega položaja v tej državi in o naravi sindikatov.
Slovenija je danes v položaju, ko ne more več normalno izvrševati sprotne porabe, proračunski odhodki prehitevajo proračunske prihodke za okoli dve milijardi evrov. Za analogijo: to je tako, kot če družinski proračun zdrži samo za tri tedne v mesecu. Sočasno znaša dolg 15,2 milijarde evrov, kar je 42,5 odstotka BDP; prevedeno v gospodinjski jezik, dolgujete skoraj polovico celotnega letnega zaslužka. Država se lahko še komajda zadolžuje po sedemodstotni obrestni meri, analogno z vašo domačo situacijo: denar vam posojajo le še po 20-odstotni obrestni meri. Prihodki države od davkov so nični, ker ni ne potrošnje (DDV) ne podjetniške aktivnosti (davek na dobiček), število novih delovnih mest je nično, podjetja so, gledano na ravni gospodarstva, skoraj v celoti insolventna in nenormalno zadolžena. Naj spet prevedem: prihodkov družine srednjeročno ne morete povečati, za vas ni bolje plačane službe, ker niti ni podjetja, ki bi vas lahko zaposlilo, niti nimate možnosti ustanoviti svoje podjetje, ker nimate kapitala. Spet po gospodinjsko: ne morete iz meseca v mesec, nenormalno ste zadolženi, nihče vam več ne posoja denarja in druge službe za vas ni. Kaj boste? Boste razmislili o odhodkih ali bo cela vaša družina stavkala proti realnosti in nadaljevala nespremenjeno potrošnjo? Če zadnje, potem ste idealni slovenski sindikalisti! In naj vam povem še nekaj več o naravi sindikalnega ravnanja.
Najprej o socialnem dialogu
Glavna teza sindikatov je, da nobena izmed vlad v resnici ne želi socialnega dialoga, temveč zgolj brutalno politično dominacijo nad sindikati. Teza v resnici sploh ni slaba, ker je splošen občutek, ki je v državi prevladal, da vlade vsiljujejo svojo moč in so gluhe za dialog, zato sindikatom ne preostane prav nič drugega, kot da odidejo na ulice in s tem zadnjim, a radikalnim instrumentom spet vzpostavijo enakopraven dialog. Toda resnica, ki jo je mogoče spremljati te dni (in verjamem, da je to značilno ravnanje sindikatov), je v celotni drugačna. Denimo, konec marca da vlada v javnost Nacionalni reformni program in pozove sindikate k socialnemu dialogu in pogajanjem. Dne 30. marca, torej, ko se pogajanja komaj dobro začnejo, na elektronske naslove moje fakultete že dežujejo pozivi svizcev, naj stavkamo. Seveda z dodatnim trženjskim pristopom, da naj se, če se še nismo, sindiciramo. To seveda v prevodu pomeni, da izkoriščajo priložnost, da po akvizitersko širijo svoj trg na nove morebitne kupce sindikalnih storitev, ki bi jim plačevali rento v obliki članarine. Torej? Ali združenje svizcev, ki pošilja pozive k stavki in akvizitersko fehtari za nove članarine, res izkoristi priložnost za pogajanja in socialni dialog ali pa se samo že vnaprej odpoveduje vsaki obliki dialoga in pogajanj? In kaj bi rekli o sindikatih, ki imajo na polovici pogajanj in »dialogiranja« že stiskane letake za pozivanje k stavki? So to ljudje, ki se zavzemajo za socialni dialog do konca in uporabijo stavko šele kot zadnji vzvod, ali pa so jastrebi in hijene, ki blokirajo socialni dialog?
Potem o stavki
Najprej razčistimo prvo nejasnost, ki jo sindikati vztrajno ponavljajo, in sicer da, recimo, svizci zastopajo zaposlene v vzgoji, izobraževanju in visokem šolstvu. Ta trditev ne drži, svizci zastopajo svizce in nikogar drugega. Nisem član svizcev, nisem jih ne pooblastil ne prosil, da se v mojem imenu pogajajo za mojo plačo in da v mojem imenu določijo vse parametre moje pogodbe z delodajalcem. Tudi če trdijo, da jih je tako veliko, da so reprezentativni, to zame kot nečlana ne pomeni nič, pomeni zgolj to, da z argumentom številčnosti omejujejo mojo svobodo. Za vse, ki nismo svizci, je to navadno raketiranje in oblika nasilja. Zato je stavka v vzgoji, izobraževanju in visokem šolstvu zgolj stavka sindikatov, ne pa tudi vseh nas preostalih in Branimir Štrukelj govori v imenu svizcev, ne pa v imenu vseh. Tudi če vsiljujejo svoj argument, da so se z anketo demokratično odločili (tako kot pravi glavni svizec) za stavko, je ta argument ničen, ker so se za stavko odločili samo člani, ne pa tudi nečlani.
Povejmo še kakšno o legitimnosti stavke. Začnimo takole: ne opraviti storitve, ki je bila plačana, ustreza definiciji goljufije. Denimo, naročite in plačate hladilnik, pa vam ga ne dostavijo. Ali boste odmahnili z roko in rekli, to je pravično, saj podpiram dejstvo, da so kasirali in hladilnika ne pripeljali, ker je to njihova pravica, ali pa boste uporabili kak instrument pravne države, ki to kaznuje? Kakšna je razlika v primeru, da vsak mesec dobite položnico za vrtec, s katero plačate storitev varstva otrok, potem pa vam ne glede na to, da ste plačali, zaradi stavke te storitve ne ponudijo? Ali pa, denimo, da ste izredni študent, ki za predavanja in vaje plača 2.500 evrov na leto, pedagoški delavci pa vam nočejo predavati, ker stavkajo? Ali ni to goljufija?
Še en argument je zanimiv za premislek: namreč, ali menite, da bi svizci iz šolskega sistema stavkali med poletnimi počitnicami? Kot razumem navedbe vrhovnega svizca, so njegovi sledilci takrat izjemno obremenjeni, verjetno tako zelo, da niti ne morejo stavkati. Lahko stavkajo na sredini šolskega oziroma študijskega leta ali v času mature oziroma izpitnega obdobja, med poletnimi počitnicami pa so tako preobremenjeni s pripravami, da je neetično in nemogoče stavkati. Bom pa seveda z velikim zadovoljstvom spremljal, ko bodo svizci, tako kot veleva zakon, stavkali na delovnem mestu, in to za čas polne delovne obremenitve. Kar pomeni, da jih bom verjetno prvič videli celih osem ur sedeti v šoli. To bodo seveda morali, sicer bodo imeli težave z delovno inšpekcijo (dopust doma namreč ni enako stavki).
Ne nazadnje sindikati in svizci, proti čemu v resnici stavkate? Proti dejstvu, da sredstev za financiranje javnega sektorja ni več, da sredstev za plače za zadnje mesece leta ni več in da nam nihče več noče posojati denarja za te plače po normalnih pogojih. Če da, potem stavkate proti realnosti in v tem primeru vam predlagam, da stavkate tudi proti dejstvu, da je zemlja okrogla, da Triglav ni najvišji vrh Evrope, da je Kurt Cobain mrtev …
In, ne nazadnje, o herojih pravičnosti!
Kot je že vsem v tej državi znano, so sindikati edini borci za pravice državljanov in državljank. Ampak vseeno si dovolimo dvomiti o tem samoniklem sindikalnem mitu in razmislimo o nekaj dejstvih. Ali je bilo pravično, da so sindikati molčali v primeru goljufanja in brutaliziranja delavcev v Vegradu? So bili pravični tihi dogovori med sindikati in upravo Gorenja na račun zaposlenih? So bili delavci Mure v zmoti, ko so s spontanim protestom zlili bes na pravičnika Semoliča? Je morda pravično, da se sindikati z vlado in delodajalci dogovarjajo v imenu tistih, ki nismo njihovi člani? Je pravično, da se ne predstavljajo v imenu svojih članov, ampak kar vseh? Je koncept pravičnosti kolektivna uravnilovka, ki nam jo vsiljujejo sindikati (in jo nekako ljubi vsaka vlada) in po kateri moramo biti plačani glede na birokratsko administriran plačni razred, ne pa glede na to, kaj počnemo, kako dobro to počnemo in koliko dela opravimo? Je morda pravično s poceni populizmi lagati v javnosti in razlagati, da kruta realnost ne zahteva vsaj premisleka, kaj šele racionalnega ukrepanja? Je pravično predlagati, da se proračunski odhodki prestrukturirajo tako, da se z davčnim ožemanjem podjetij ter vseh državljanov in državljank povečuje prihodkovna stran proračuna? Je pravično nikoli ne pojasniti, kolikšne so plače največjih sindikalnih pravičnikov, ne dati v javnost sindikalne bilance ali dokončno razjasniti, kako je potekala privatizacija sindikalnega premoženja (poslovnih nepremičnin, stanovanj in počitniških objektov) pred 20 leti? In, ne nazadnje, ali je pravično razlagati, da si prizadevajo za socialni dialog, čeprav ga ves čas minirajo s pripravami na stavko? Če kdo, potem ima mandat nad pravičnostjo in moralo samo predsednik države Danilo Türk, lik, ki mu je uspelo samo za pot na sindikalni izlet v Sarajevo zapraviti moje skorajda štiri letne (!) bruto plače.
Epilog bo uničenje države
Tretja ustavitev reform ne more pomeniti nič drugega kot vnovično preložitev posledic. Toda tokrat bo ta preložitev krajša, kot domnevajo vrhovni svizci, in posledice bodo veliko hujše, kot si lahko sploh zamišljajo in kot smo jih izkusili v prvih dveh primerih. Bojkot relativno nizke redukcije (ne odprave!) proračunskega primanjkljaja od 0,8 do milijarde evrov ob dejstvu, da bomo letos samo za obresti na dolg plačali 0,6 milijarde evrov (torej večji delež varčevanja), ter ob dejstvu, da se o odplačevanju dolga sploh še ne pogovarjamo, pomeni nepovraten konec. Ali je to cilj sindikalnih hijen in svizcev, ne vem, vem pa, da potem svojega akviziterstva ne bodo mogli ne vem kako uspešno izvajati, saj brezposelni in bankrotirane družine niso ravno tržna niša za plačevanje sindikalnih članarin.
