Sinceramento

38

Odstop Antona Stresa in Marjana Turnška

Janez XIII. je hotel aggiornamento, zdaj pa je za nas prišel čas streznitve, soočenja z resnico. 

Ko sem pred več kot četrt stoletja prišel v Evropo, me je naša mami opozorila na nekatere težave Cerkve v Zahodni Evropi (pomanjkanje duhovnikov, uporno ljudstvo, brezvestno prejemanje zakramentov, nevera, ipd.). V Sloveniji je bilo drugače. Cerkveno javno mnenje je bilo prepričano, da smo »boljši«. Pomanjkanje duhovnikov je bilo blago, tradicija močna, obisk nedeljskega bogoslužja nepojmljivo visok, obisk veroučne šole množičen, ljudstvo mirno in krotko, stanje klera brez večjih pretresov … Včasih se je zdelo, da so mnogi cerkveni ljudje prav zadovoljni s tiranijo titoizma, ker to prinaša Cerkvi pravzaprav velike koristi, da o družbenem ugledu niti ne govorimo. Pa je vsaka tiranija greh in stanje nesvobode krivično. Ko smo uspeli odpraviti titoizem, ko smo sneli z naših državnih simbolov rdečo zvezdo, ki predstavlja vse zlo, ki smo ga morali prenašati, ko smo postali ne le neodvisni, ampak predvsem svobodni, se je pokazalo, da smo sami sebe varali in si zatiskali oči nad tlečimi problemi, ki jih nismo reševali.

Cerkveno občestvo je živelo v modelu »župnik je bog in batina«. Tik pred osamosvojitvijo se je končalo obdobje »velike zidarske prenove«, ki je duhovnikom vzelo najboljša leta in moči. Potrebno delo pa je – priznajmo si – duhovnike spremenila v gradbene strokovnjake, vzdrževalce kulturne dediščine a nam vzela sloves dušnih pastirjev, strokovnjakov za človeško dušo in smerokazov na poti zveličanja. Na koncu pa so nam iz SV še pripravili kašo, ki nam je vzela tudi ugled »dobrih oskrbnikov«. Zdaj smo torej na dnu, brez glave, brez pastirjev, brez ugleda, brez moči, brez denarja, z dolgovi, brez množičnosti, ki je bila argument za mnoge naše cerkvene poteze. Dohitela nas je resničnost, ki je nismo hoteli videti in se nanjo nismo pripravljali. Čas je za streznitev, čas je za pogum, da priznamo svoje grehe, krivdo in slabosti. Nihče ni brez greha. Škofje, ki so imeli radi množične birme in hodili na pasje procesije. Duhovniki, ki so gledali bolj na kamne kakor na srca ljudi. Laiki, ki so se otresali vsake svoje skrbi za družbo v kateri živijo in se zatekali v intimo svojih družin. Vsi skupaj pa smo le govorili o Kristusu in premalo bili z njim. Zdaj smo neprostovoljno in po lastni krivdi pod križem. Ali bomo ostali in dovolili, da nas Kristus vzame nanj?

Prepričan sem, da bo Cerkev v Sloveniji tudi tokrat znala vzeti svoj križ in izpiti kelih trpljenja do dna. Kakor so naši bratje s svojo žrtvijo pred sedmimi desetletji tlakovali pot naše svobode in samostojnosti, ter tudi obstanka našega naroda, bomo mi danes s svojo pokoro in svojo žrtvijo, tlakovali pod prenove, ki jo bo Jezus naklonil svoji Cerkvi na Slovenskem. Iz križa prihaja odrešenje, iz smrti, iz ljubezni življenje.

Zato ne obupaj mlada čreda, ker si v Kristusovih rokah!

Foto: Reporter

 

38 KOMENTARJI

  1. Berem: ” … da bo Cerkev v Sloveniji tudi tokrat znala vzeti svoj križ in izpiti kelih trpljenja do dna.”

    Ali to pomeni, da naj bi mariborski škof rekel: “Vzemite vse premoženje škofije in smo kvit?” Kajti vse premoženje je zastavljeno za kredite, ki se jih ne izplačuje. Bodo Mariborčani hodili samo še v cerkve, ki so v lasti redov? Se bodo mariborski duhovniki spremenili v frančiškove brate, ki so zadovoljni brez osebnega premoženja?

    • V Bibliji je kar nekaj Jezusovih citatov, v katerih govori zoper materializem in bogastvo in niti enega, ki govori v prid holdingom, telekomunikacijskim podjetjem ipd. Ne vem, kaj so ti ljudje v Vatikanu, katoliki zagotovo niso.

  2. Odličen članek, ki kaže na poglaviten vzrok slovenske cerkvene zablode: zapostavljeno duhovnost in povzdignjeno materialnost!

    Veseliti se je pootrebno tega spoznaja, ki nam daje potrebno duhovno moč, da bo duhovnost končno dobila častno mesto v cerkvenem, verskem in posvetnem življenju!

    Za ta podvig niso potrebna denarna sredstva in dovoljen ja na podlagi dolgih birokratskih postopkov.

    Potrebna je le naše iskreno pristno krščansko življenje, ki se napaja iz stvarstvenih duhovnih vrednot!

    • Berem: “… vzrok slovenske cerkvene zablode: zapostavljeno duhovnost in povzdignjeno materialnost!”

      Ne smemo pa pozabiti še dva greha, ki sta po mojem mmenju še večja od omenjenega: posvetna čast oziroma oblast in napuh. Če ne bi bilo napuha, bi odgovorni v mariborski škofiji prisluhnili opozorilom, razmislili in ne bi šli v nesrečo.

  3. »Pa je vsaka tiranija greh in stanje nesvobode krivično.«
    Se lahko samo strinjamo. Samo lepo bi bilo, če bi Poznič ali kdo drug, kdaj pojasnil, zakaj tiranije in stanja nesvobode, v diktaturah v Španiji, na Portugalskem, pod Mussolinijem, v Argentini in drugod po J. Ameriki cerkve in vernikov ni prav nič motilo. Nasprotno, z vsemi temi diktaturami je cerkev z Vatikanom na čelu, prav zgledno sodelovala in se počutila kot riba v vodi.

    • Tipično komunajzersko. Ko kdo kritizira komunizem, potem levaki vedno potegnete ven vse ostalo – lejte, saj drugi so bili tudi diktatorji.

      To ne opraviči komunizma.

  4. Tone. To ni res. Cerkev nikoli ni bila na strani tiranov. Poglej, če vzamemo kot primer Italijo, okrožnico “Non abbiamo bisogno”, ki jo je leta 1931 spisal Pij XI. v kateri obsoja pogansko malikovanje države,…kar, potem pa odvzami Italijo iz svojega spiska. Nato se izborazi še o drugih,…

  5. Pustite okrožnice, jaz govorim o praksi, o življenju. Tu pa je bila cerkev vedno na strani tiranov. Brez izjeme, razen kadar so jo diktatorji sami odrinili od sebe.

    V 80-ih so se v Sloveniji celo porajale ideje, naj bi tudi verniki lahko postali člani partije.

  6. Meni se pa zdi v tem članku zanimiv prvi odstavek, v katerem avtor govor i o tem, kako je bila v svinčenih časih pod komunizmom vernost ljudstva v vsem boljša kot na demokratičnem, nekomunističnem zahodu.
    Čudi me, da ga kateri od komentatorjev ne demantira, saj večinoma zatrjujejo in ob vsaki priliki ponavljajo, kako je pod komunizmom vera trpela, kako Slovenci še zdaj hodimo okoli z opranimi možgani.

    • Pod komunizmom je bila vera močnejša zaradi prisotnosti generacije, rojene in vzgojene pred vojno. Komunizem teh ljudi ni toliko prizadel (duhovno pogubil) kot tiste, ki so bili rojeni pozneje (po letu 1960). In ti “socialistični otroci” danes vodijo vse v Sloveniji, v Cerkvi pa se najbolj pozna primanjkljaj ravno teh (tistih, rojenih med 1960 in 1980) in njihovih otrok. Vpliv neke ideologije je pač dolgoročen in vedno z zamikom.

    • S tem razmišljanjem bi lahko soglašal. Po drugi strani pa se vendarle pri generacijah, rojenih po letu 60, tudi v Zahodni Evropi kažejo podobni, če ne kar enaki trendi. Seveda pa je na političnem področju razlika, saj se bolj desno profilirani politiki niso mogli razviti.

      V tem vidim glavni problem slovenske politike, da nima dovolj izkušenih. Zato je desnico lahko prevzel Janša, ki bi se na levi strani bolje počutil, da ga niso izvrgli. Zagotovo ne zaradi nazorsko desnih stališč. Ne pozabimo, da je od Pučnika prevzel izrazito levo usmerjeno Socialdemokratsko stranko nemškega tipa, ki jo spremenil v desničarsko. Pučnik se zagotovo obrača v grobu.

      • Komunajzerji po potrebi Pučnika pljuvate, po potrebi ga pa zlorabljate za napadanje na politika, ki vam gre v nos.

        Tebi bi seveda ustrezalo, da bi imeli v Sloveniji samo leve stranke, ker bi tako enostavno vladali s pomočjo nadzora nad kapitalom. Največja grožnja vam pa je, ekonomska alternativa.

    • Dejstvo je, da imaš še danes oprane možgane, zato pa ves čas išče razloge, da bi pokazal, kako je bil komunizem fajn.

        • “Meni se pa zdi v tem članku zanimiv prvi odstavek, v katerem avtor govor i o tem, kako je bila v svinčenih časih pod komunizmom vernost ljudstva v vsem boljša kot na demokratičnem, nekomunističnem zahodu.”

          Tole.

  7. Potrebno je naliti čistega vina! Z diktatorji so bili vedno povezani izdajalci Cerkve. Tako je tudi danes. Med predstavniki Cerkve najdeš tudi ljudi, ki so v cerkvi podtaknjeni kakor kukavičja jajca: sodelavci sovražnikov Cerkve. S tem problemom se srečujemo tudi v Sloveniji. Udba je med duhovniki iskala sodelavce in jih tudi našla. Iz tega gre sklepati, da so imeli podobna razmerja do cerkve tudi ostale tiranije oziroma diktatorski sistemi. Vedno sovražnega. Cerkev se je proti komunizmu , fašizmu in nacizmu jasno opredeljevala. Problem so bili tisti njeni člani, ki so v njenih vrstahpopiščali večinoma na nacionalni osnovi. V Italiji je bil pritisk fašizma na kler izredno močan, vendar je bilo kljub temu marsikje čutiti naklonjenost slovenskemu življu tudi s strani italijanskega klera.
    Zanimivi pa so podatki, kako so zamejskim Slovencem pri politiki raznarodovanja škodovali posegi komunizma, ki so bili usmerjeni celo direktno v škodo vitalnemu delu slovenske manjšine v zamejstvu, bodisi v Italiji, bodi si v Avstriji in tudi na Madžarskem. Najbolj čvrsto jim je v oporo stala Slovenska katoliška Cerkev s svojim pastoralnim in tudi pomembnim kulturno in narodno zavedno buditeljskim delovanjem.

    • Nekaj me tukaj bega.
      Praviš sa so z diktatorji bili vedno povezani izdajalci Cerkve. Kdo je pa z njimi podpisal (oziroma pooblastil) te razne izdajalske pogodbe?

      • S komunajzerji so sodelovali nekateri duhovniki. To je znano.

        Celo tako daleč so šli, da so noter podtaknili celo ljudi, ki so šli od začetka študija, da so dobro naštudirali vse skupaj, da so lahko tudi od znotraj rušili Cerkev.

      • Uboga cerkev. Vesoljna je, njen ustanovitelj je tvorec vesolja, torej nekaj najmočnejšega, kar si lahko zamislimo, rušijijo pa jo lahko neki komunajzarji.

  8. Lepota in tragika zaljubljenosti je v odsotnosti vsakršne samorefleksije in kritičnosti. Ljubljena oseba nas ljubi, je čista in plemenita in svojo ljubezen bi nam tudi pokazala, če je ne bi zapeljevali razni pokvarjenci. Kako je vse to, kar piše Boštjan, znano nam, ki smo že malo starejši in se spomnimo, brezmadežne ideje socializma, ki jo onemogočajo notranji in zunanji sovražniki ter infiltrirani agenti kapitala in Vatikana.
    Ko berem take naivne pamflete, mi gre kas na bruhanje.

  9. Kar izbruhaj se, Tone. Ja, res se spomnimo. Jaz vsaj danes vem, da to ni ista ljubezen kot navaja Boštjan.

    In ja, Tone, Bog nas pač ljubi, pa če ti to verjameš ali ne. Socializem pa nas je prevaral, pa če ti to še tako zakrivaš ali ne.

Comments are closed.