Simptom pomanjkanja perspektive je pomanjkanje identitete

0


Vedno bolj je akutna bolezen naše dobe: pomanjkanje perspektive. Pandemične razmere jo še stopnjujejo. Zdi se mi, da mnogi ne vedo, kaj zares hočejo. Kopni število stvari, v katere bi zlasti mladi verjeli. Simptom te bolezni je pomanjkanje identitete. Vedno več ljudi srečujem, ki ne znajo odgovoriti na vprašanje: kdo sem?

Preden se podamo na delo obnove, se moramo najti, razumeti, kdo smo in kaj želimo biti

Današnjo Božjo besedo dojemam tudi v tem smislu. Nehemijev odlomek berem kot opis poti ljudstva, ki išče izgubljeno identiteto. Izraelci so se vrnili iz izgnanstva. Doživljajo tragičen trenutek, ko so se znašli pred ruševinami svojega mesta, a tudi pred uničenjem celotne zgodovine. Ni več temeljnih krajev, kot je tempelj, v katerih bi lahko odkrili svojo identiteto, ni več institucij, ki so bile prej hrbtenica družbe. V tem položaju nastopita Ezdra in Nehemija, ki sta ogromno pripomogla k ponovni vzpostavitvi identitete Izraela. Ta obnova se je pričela s ponovno postavitvijo templja. Iz tega razbiram, da mora biti točka začetka vsake pristne obnove odnos z Bogom. Naslednji korak je opisan v današnjem besedilu: ponovno odkritje in vrnitev daru postave. Ta pomeni kriterij, s pomočjo katerega se lahko zopet odkrijemo kot skupnost. Tretji korak pa bo obnovitev obzidja. To pa lahko pomeni ponovno določitev mej identitete.

Tudi danes se iz različnih razlogov znajdemo pred ruševinami in smo lahko obupani. A še preden se podamo na delo obnove, se moramo najti, razumeti, kdo smo in kaj želimo biti. Izraelska pot obnove se pričenja s spominom na to, kar je Bog storil zanje. Prav ta spomin osvetli zavedanje, kdo sem. Ker ta temelj manjka, se mnogo terapevtskih ali alternativnih obnovitvenih procesov, ki se danes kar množijo, izjalovi.

Ljudje večkrat kar v tri dni izgovarjamo pomembne besede

Tudi Jezus zelo osebno odgovarja na vprašanje: »Kdo sem? Kašen tip odrešenika želim biti?«

Evangeljski odlomek je začetek homilije ali komentiranja Izaijevega odlomka, ki ga je Jezus sam prebral, kot je bil vsak Izraelec povabljen narediti. Jezus uporabi to priložnost za programski govor, saj dejansko začenja svoje poslanstvo. Že pred tem je Jezus s svojimi izbirami nakazoval, kakšen odrešenik želi biti. Jezus v puščavi zavrne spremenitev kamnov v kruh, čeprav je bil po štiridesetih dneh posta lačen. Ta zavrnitev je pokazala, da svoje božje in človeške moči ne bo uporabljal v svoj prid, marveč v korist drugih. V puščavi Jezus ni pokleknil pred hudičevo logiko, ki mu je ponujala vsa kraljestva sveta, kjer bi lahko uresničil vse svoje projekte, a po hudičevi logiki. Končno Jezus zavrne, da bi skočil s stolpa, in se upre hudičevemu laskanju, ki ga vabi, naj se okoristi s svojo zvezo z Očetom. A Jezus nima potrebe, preverjati Očetove ljubezni do sebe. Njegov stil je: svoje moči, sposobnosti, svojih vez in poznanstev ne uporabljati za svojo promocijo in svoje koristi, marveč za dobro drugih.

Jezus pa je svoj program uresničil in ga še uresničuje: vzemimo ga resno

Jezusov programski (lahko bereš tudi predvolilni) govor ne ostane prazna marnja. Na žalost smo navajeni slišati besede, ki ostanejo samo razglasi, ne le v javnem življenju, ampak tudi v privatnih odnosih: mnogokrat se »ljubim te« ali »nikoli te ne pozabim« ali »name lahko računaš« … na koncu izkažejo le za čvekanje. Jezusova beseda pa je nasprotno resnična, ker se zgodi: je resnična v trenutku, ko je izgovorjena. Jezusov pogum je tudi v tem, da programske besede izgovori med domačimi, ki mislijo, da ga predobro poznajo, da bi ga vzeli zares.

In danes smo morda prav mi Jezusovi domači, ki ga nismo več pripravljeni poslušati. Morda mislimo, da ga že poznamo, da se mu ne pustimo več presenetiti, morda nismo več pripravljeni verjeti, da se njegova beseda, da prinaša »blagovest ubogim«, da »oznani jetnikom prostost« in da »slepi spregledajo«, lahko uresniči tudi za nas.

Premišljujem, ali mi je jasno, kakšen tip osebe želim biti. In ali so moje izbire, moja dejanja v skladu z mojimi besedami.

Pa še tole: pridružimo se Jezusovi molitvi, »da bi bili vsi eno«, saj smo v tednu molitve za edinost med kristjani.