Renato Podbersič o simpoziju Škof Anton Mahnič ob stoletnici smrti

1
Simpozij škof Anton Mahnič ob stoletnici smrti

Pred stoletjem je umrl dr. Anton Mahnič, goriški duhovnik, škof na Krku, profesor, pesnik, pisatelj, kritik, urednik, vzgojitelj, božji služabnik in svetniški kandidat.

Anton Mahnič se je rodil 14. septembra 1850 v vasi Kobdilj, župnija Štanjel na Krasu, očetu Antonu in materi Jožefi, rojeni Jerič. Bil je prvi od devetih otrok. Osnovno šolo je obiskoval v Štanjelu.

Oktobra leta 1863 se je vpisal v prvi razred državne gimnazije v Gorici. Vedno je bil odličnjak. Že naslednje leto je skupaj s sošolci ustanovil literarni listič Vrt. To je bilo njegovo prvo srečanje s pisano besedo. Slovstveni in kulturni zgodovinarji kot glavni mejnik v njegovem delovanju omenjajo Dvanajst večerov, ki jih je objavljal v Slovencu leta 1884.

Že po tretjem letniku bogoslovja, 30. avgusta 1874, je bil posvečen v duhovnika. Še eno leto je ostal v goriškem semenišču, da je končal četrti letnik in bil kot prezbiter hkrati prefekt. Poleti 1875 je končal bogoslovne študije in še isto jesen ga je nadškof Andrej Gollmayr imenoval za prefekta v malem semenišču v Gorici. Tako se je začelo njegovo goriško obdobje, ki je bilo razpeto med vzgojno in izobraževalno delo v semenišču, pisanje in urednikovanje, vrsto javnih polemik in tudi nekatere posege v politično življenje. Hkrati je na dunajski univerzi pripravljal doktorat iz teologije. Leta 1880 je postal suplent bibličnih ved v goriškem bogoslovju, 11. maja 1881 pa je na dunajski univerzi uspešno branil dogmatično tezo o peklu.

Leto 1881 je postal redni profesor bibličnih ved v goriškem bogoslovju in urednik latinsko pisane škofijske revije Folium Periodicum. Leta 1888 je začel izdajati list Rimski katolik, ki naj »služi razodeti resnici«. Pri tej reviji je bil urednik, lastnik in glavni sodelavec. Z njo je spodbudil nastanek 1. slovenskega katoliškega shoda, s katerim se začenja slovensko katoliško gibanje.

Novembra 1896, ga je cesar Franc Jožef imenoval za krškega škofa. 3. decembra je papež Leon XIII. potrdil imenovanje, 7. februarja 1897 je bil dr. Anton Mahnič v goriški stolnici posvečen v škofa in 27. marca slovesno ustoličen na Krku.

Na Krku je ustanovil škofijsko tiskarno, kjer so tiskali številna dela škofa in njegovih sodelavcev, zlasti je v tem okviru nastala revija Hrvatska straža, ki ima podobne zasluge za nastanek hrvaškega katoliškega gibanja, kot Rimski katolik za slovensko. Leta 1903 je ustanovil Hrvaško akademsko društvo in začel svojo borbo, da bi dovolili hrvaščino kot učni jezik. Spodbujal je tudi k sodelovanju Slovencev in Hrvatov na kulturnem, cerkvenem in političnem področju. Med I. svetovno vojno je prosil duhovnike, naj vztrajajo pri svojih vernikih naj se žrtvujejo zanje.

Ob koncu prve svetovne vojne jeseni 1918 je italijanska vojska zasedla Krk in vzpostavila vojaško zasedbeno oblast. Napori in bolezen so primorali škofa Mahniča, da je leta 1919 zaprosil za dovoljenje, da bi se šel zdravit v Zagreb, a so ga italijanske oblasti s prevaro odpeljale v Rim. V revščini je živel v Frascatiju pri Rimu, od 4. aprila 1919 do 10. marca 1920. Veliko je molil. Na Krk se je vrnil hudo bolan. Že 1. julija 1920 je šel v Zagreb, da bi se zdravil v Varaždinskih Toplicah, vendar mu je za zdravljenje zmanjkalo denarja. Hotel se je vrniti na Krk, da bi morebiti prodal nekaj premoženja in lahko nadaljeval z zdravljenjem. Zagrebški nadškof Antun Bauer pa ga je povabil v svojo hišo, kjer je 14. decembra 1920 umrl. Pokopali so ga v cerkvi sv. Frančiška Ksaverija v Zagrebu.

Zemeljski ostanke škofa dr. Antona Mahniča so leta 2002 prenesli na otok Krk. V stolnici Marijinega vnebovzetja v Krku je krški škof Valter Župan 14. decembra 2013 začel postopek njegove beatifikacije za božjega služabnika.

Škof Anton Mahnič je nekoč izjavil: »Človek se mora držati načela. Pot načela je sicer ozka in težavna, pot načela je dolga, toda častna in zmagovita.«

POVZETKI PREDAVANJ

mr.sc. Saša Ilijić, postulator: SLUGA BOŽJI BISKUP ANTUN MAHIĆ, NA PUTU ZA OLTAR

Krčka biskupija pastoralnu je godinu 2019./2020. posvetila 100. obljetnici rođenja za nebo (obljetnica smrti) sluge Božjega biskupa Antuna Mahnića. Postulatura sluge Božjega koja vodi postupak za njegovu beatifikaciju i kanonizaciju odlučila se ovo obilježavanje Mahnićeve smrti nazvati: rođenje za nebo (Dies natalis). Naime, život Sluge Božjega otkriva nam čvrstu usmjerenost ka vječnosti kojoj je kroz svoj neumorni svećenički i biskupski život usmjeravao vjernike Slovenije i Hrvatske, posebno mlade.

Predstavljamo svetački život i korake do oltara sluge Božjega. Već je nakon smrti sluge Božjega biskupa Antuna Mahnića, o. Ignacije Radić, Mahnićev ispovijednik i suradnik govorio o njegovoj svetosti i spremao materijale ne bi li isti išli upravo prema otvaranju postupka za proglašenje svetim. U svojoj će knjizi: Biskup Mahnić 1940. godine Radić poticati i svoju subraću a posebno Mahnićeve mlade da mole Blaženu Djevicu Mariju ne bi li ona kod svoga Sina Isusa isprosila da Sveta i nepogrješiva Crkva savije oko glave Tvojega Oca (Mahnića), Učitelja i Vođe aureolu svetačke slave. I Mahnićevi nasljednici na tronu krčkih biskupa: biskup Srebrnić. Zazonović, Bozanić, Župan, Petanjak (aktulani biskup) trudili su se i trude da svijetli i svetački lik sluge Božjega bude dan Crkvi kao primjer i zagovornik.

Od smrti Sluge Božjega (1920.) pa sve do danas jasna je Mahnićeva svetačka prisutnost koja je došla do ponovnog jako izražaja 2002. godine kada je mons. Valter Župan, danas biskup u miru i spremnost franjevaca Trećoredaca sa Ksavera, vratio u Krčku katedralu tijelo Mahnićevo. Tako počinje put definitivnog određenja prema pokretanju biskupijskog postupka, a kao potvrda svemu, na grobu su sluge Božjega osvanule pločice zahvale i uslišanja kao i mnogi tihi molitelji.

Nakon što je dobivena suglasnost zagrebačkog nadbiskupa da se proces otvori u Krku, a ne u Zagrebu mjestu Mahnićeve smrti, proces je otvoren svečanom sjednicom u krčkoj katedrali, 14. prosinca 2013. godine i još je u tijeku.

prof. Tomaž Simčič: MAHNIČEVA LOČITEV DUHOV TER NJENA UMESTITEV V ČAS IN PROSTOR

Prispevek želi prikazati duhovno, kulturno in politično vsebino procesa, ki ga je pod izrazom »ločitev duhov« promoviral Anton Mahnič v zadnjih dveh desetletjih 19. stoletja. Ta proces želi umestiti v čas in prostor, v katerem se je dejansko odvijal. Avtorjeva temeljna teza je, da sodi »ločitev duhov«, tako kot jo je koncipiral Anton Mahnič, v okvir modernizacije in z njo povezanega svetovnonazorskega razslojevanja slovenske in na splošno zahodnoevropske družbe v drugi polovici 19. stoletja, to se pravi v čas postopnega vključevanja čedalje širših ljudskih mas v javno življenje in posledične družbene demokratizacije, ne pa v okvir konceptov in procesov, vezanih na krizo demokracije, ki je evropsko družbo zajela v 20. stoletju, to se pravi v obdobju vzpona totalitarizmov. V tem smislu je temeljna paradigma, v kateri se je odvijala Mahničeva »ločitev duhov«, po avtorjevem mnenju t. i. kulturni boj (Kulturkampf), ki je zajel nemške, pa tudi avstrijske in – v manjši meri – tudi slovenske dežele v obdobju vzpona nemškega liberalizma na eni strani ter prevlade nespravljivega katolicizma nad liberalnim na drugi, zlasti v letih po izidu t.i. Syllabusa Pija IX. – seznama modernih zmot leta 1864 ter proglasitvi dogme o papeževi nezmotljivosti ob koncu I. Vatikanskega koncila leta 1870. Na koncu se avtor s problemskim pristopom dotika tudi vprašanja morebitnega nadčasovnega pomena Mahničeve »ločitve duhov« ter njene zlorabe, pri čemer gre za nevarnost, ki je v slovenskem javnem diskurzu še vedno navzoča.

dr. Stane Granda: MAHNIČ IN NACIONALNO VPRAŠANJE

Pri obravnavi  Antona Mahniča in njegovi vlogi v slovenski politiki, gre za podoben pojav kot pri  Janezu Bleiweisu. Nihče ne more zanikati njegovih nazorov, vprašanje pa je, ali so ti res imeli tak vpliv v družbi, da je onemogočal Prešerna. Ni! Tudi nazorov in estetskih kriterijev  Antona Mahniča, celo njihovo nesprejemljivost v primeru Simona Gregorčiča, ne moremo zanikati. Vprašanje pa je, ali mu je resnično lahko škodil? kakšna je bila oblast in moč kasnejšega krškega škofa v takratni slovenski kulturi?

Tako kot pri Bleiweisu, tudi pri Mahniču ne gre za obravnavo zgodovinske osebnosti v času in prostoru, ampak sodobnost, ki zgodovino razume kot politiko za nazaj.Velik del politične kritike, očitke krivde za konec slogaštva, je v bistvu ideološki boj zoper večstrankarsko politiko, obračunavanje z katoliško cerkvijo, katere pripadniki imajo že v genih izdajalsko naravo in sovraštvo do svobode slovenskega naroda. Gre za varianto, ki se izraža v simbolu Prešernovega Ajdovskega Gradca, ki ga v zadnjih časih nekateri zgodovinarji širijo z grditvijo filonacizma še na Antona Korošca.

dr. Ivo Kerže: MAHNIČ IN NEOTOMIZEM

Katoliška filozofska in teološka misel je od okrožnice Leona XIII. Aeterni Patris (1879) dalje jasno zasnovana kot povratek k tomizmu, v luči katerega so katoliški misleci kritizirali temeljne predpostavke novoveške filozofije. Ta leoninski in še prej od italijanske jezuitske revije Civilta’ cattolica spodbujeni neotomizem, je bil tista miselna smer, ki je našla v Antonu Mahniču svojega odličnega pa tudi najbolj vplivnega predstavnika na Slovenskem in kasneje tudi na Hrvaškem. Kot sem pokazal v svoji monografiji, iz te miselne smeri dosledno klije celotna Mahničeva dejavnost na spoznavoslovnem, estetskem in literarno kritičnem področju. Vprašanje pa je, ali in v koliki meri tudi Mahničeva politična stališča dosledno izhajajo iz te iste miselne podlage, glede na to, da je ravno na tem področju Mahničevo naziranje doživelo izrazit preobrat, ko se je leta 1918 iz avstrijskega legitimista, ki je glasno zavračal načelo samoodločbe narodov, preobrazil v glasnega zagovornika Jugoslavije. Pri tem se zastavlja globlje vprašanje, v koliki meri je samo Mahničevo razumevanje neotomistične filozofije in teologije vsebovalo nedorečenosti, ki so dopuščale njegov preobrat na politični ravni.

ddr. Igor Grdina: MAHNIČ – INTEGRALIST?

Anton Mahnič je obveljal v historiografiji ne samo za prvega slovenskega modernega ideologa, temveč tudi za integralista. Ti dve oznaki pa sta v kontekstu katoliške politike poznega 19. in prve polovice 20. stoletja kontradiktorni. Integralizem v tem okviru pač ni nič modernega.

Vendar ne samo logični premisleki, temveč tudi analiza Mahničevih del izkazuje, da oznaka integralista ni ustrezna. Mahnič je zmerom ne samo ločeval, temveč tudi poudarjal ločenost cerkvene in posvetne oblasti. To pa pomeni, da v temelju ni integralist. Mahniču so politični nasprotniki ob koncu 19. stoletja začeli pripisovati integralizem – zlasti sugestiven je bil v tem Ivan Tavčar v distopičnem satiričnem romanu 4000, kjer je bila Slovenija razglašena za »papeževo provincijo številka LII« –, vendar njegovi spisi tega ne potrjujejo. Zavzemanje za uveljavitev katoliških načel v najrazličnejših življenjskih položajih sama po sebi pač ne pomeni težnje po integralizmu, saj ne vodi v ukinjanje svobodne volje. To so najbolj nazorno pokazala razhajanja v literaturi slovenskih katoličanov, kjer so bili tudi zagovorniki Mahničevih nazorov – kakor Ivan Pregelj – deležni obtožb o izstopanju iz katoliškega okvira. Treba pa je tudi upoštevati, da so Mahničevi nazori imeli največji učinek v Ušeničnikovi redakciji (knjiga Več luči!), kjer so bili predstavljeni na sistematičen način. Ušeničnikova redakcija, ki jih Mahnič ni nasprotoval, je tudi poudarjala razliko med načelno oziroma idealno ravnjo in nivojem praktičnega delovanja, med katerima je že od Platonove dobe zaznavna razlika. Tudi geslo Mahnič in še korak naprej, ki se je pojavilo pred drugo svetovno vojno, potrjuje, da ni šlo za integralizem, saj koraka naprej preprosto ne bi bilo mogoče narediti.

Čisto gotovo je Mahnič dovolj poseben v slovenskem kontekstu, vendar pa je v širšem prostoru mogoče najti vrsto mislecev, ki so se zavzemali za podobne nazore. V reprezentativnem slovenskem zgodovinopisju se je Mahničeva podoba spreminjala: sprva je bila kritična (Ivan Prijatelj), pozneje pa ideološka, blizu Tavčarjevi karikaturi iz distopije 4000.

dr. Matic Batič: »V RIMU IN ZA RIM ŽIVETI BILA JE NJEGOVA EDINA ŽELJA.« POLOŽAJ ANTONA MAHNIČA V KATOLIŠKI TEOLOŠKO-POLITIČNI MISLI 19. STOLETJA

Zgodovinski konsenz ugotavlja, da predstavlja javni nastop Antona Mahniča vse od njegovih podlistkov s skupnim naslovom Dvanajst večerov, ki jih je leta 1884 objavljal v časopisu Slovenec, enega najpomembnejših korakov v procesu idejno-politične diferenciacije na Slovenskem. Skladno s tem je bilo Mahničevo delovanje že deležno številnih zgodovinopisnih in literarno-zgodovinskih obravnav. Ne glede na dobro poznavanje posameznih vidikov njegovega ustvarjanja pa so dosedanji poskusi uvrstitve Mahniča v zgodovinski kontekst ostali omejeni na rekonstrukcijo politično-kulturnih razmer v času njegovega javnega nastopa, tj. v drugi polovici 19. stoletja, zanemarjen pa je ostal širši teološko-politični in ekleziološki kontekst. V prispevku bom zato Mahniča in njegove ideje umestil v širši razvoj Katoliške cerkve v 19. stoletju, ki ga je zaznamovalo predvsem zavračanje katoliško-razsvetljenskih idej prevladujočih v drugi polovici 18. stoletja. Kot zavestno in neposredno zavračanje katoliškega razsvetljenstva se je razvilo ultramontanistično gibanje, ki pa se je na Slovenskem v primerjavi z zahodnimi deželami uveljavljalo s precejšnjo zamudo. Upoštevanje tega vidika nam odpira nujno potrebno ozadje za celovito razumevanje Mahničeve misli.

dr. Aleš Maver: V SENCI JOŽEFINSKIH DEMONOV: ANTON MAHNIČ O RAZMERJU MED CERKVI IN DRŽAVO

Pojmovanje Antona Mahniča kot nekoga, ki je bil vsaj do zadnjih let prve svetovne vojne izrazit legitimist, je velikokrat zastrlo pogled na njegovo precej kompleksno, a kljub vsemu jasno razumevanje razmerja med Cerkvijo in državo. V prispevku bom zagovarjal tezo, da sta na njegove poglede najbolj vplivala izkušnja avstrijskega državnega cerkvenstva in njegovo nasprotovanje temu modelu. Mahnič je namreč pravilno uvidel, da je glavna določnica sicer sorazmerno ugodnega položaja Katoliške cerkve v Avstriji še vedno jožefinska misel o tesnem prepletu med državo in Cerkvijo, ki pa ne glede na premike v obdobju Franca I. in še bolj v obdobju Franca Jožefa I. v praksi pomeni podrejenost katoliške hierarhije državi. Tu je bil poznejši krški škof do skrajnosti dosleden in je brez miselnih zavor izpeljal posledice takšnih nastavkov, ki bi lahko pripeljali do položaja, ko bi o cerkvenih zadevah odločali Cerkvi povsem sovražni ljudje.

V tej luči je potrebno brati njegovo odobravanje revolucije 1848, ki je po njegovem mnenju razrahljala jožefinski obroč okrog cerkvenega vratu. Mahnič je na nižji ravni kot zdravilo predlagal močno samostojno politično organiziranje katoličanov, na višji pa odmik od ozkih nacionalnih okvirov, ki bi lahko najbolj postali gojišče podobnih modelov razmerja med Cerkvijo in državo, ter naslonitev na papeško avtoriteto kot izvor katoliške enotnosti.

S tem je škof in filozof močno odstopil od temeljnih izhodišč večine slovenske katoliške hierarhije, ki je vsaj od časov katoliške obnove vse v pozno 20. stoletje v glavnem stavila na naslonitev na nosilce družbene moči. Po drugi strani je njegova misel aktualna še danes, ko se zdi, da je predvsem za zahodnoevropsko katolištvo značilen nekakšen novi val jožefinizma. Seveda pa bi bilo potrebno natančneje ovrednotiti tudi Mahničevo praktično udejanjanje opisanih idejnih izhodišč v času njegovega škofovanja.

dr. Renato Podbersič: MAHNIČ IN ANTISEMITIZEM

Rasni antisemitizem se je spajal s tradicijo evropskega katoliškega antisemitizma, tako značilnega za slovensko narodno ozemlje iz druge polovice 19. in prve polovice 20. stoletja. Zasledimo ga tudi v delih profesorja dr. Antona Mahniča. Sekularizacija ob koncu 19. stoletja in na začetku 20. stoletja naj bi nujno vodila v anarhijo in revolucijo, zato so bili idejni in politični nasprotniki katolicizma diskvalificirani s poudarjanjem zarot tajnih združb razsvetljencev, liberalcev, prostozidarjev – in seveda Judov. Za zgodnji meščanski antisemitizem so bili Judje preveč partikularni, da bi tvorili skupnost, v drugi fazi nacionalizma pa preveč kozmopolitski, da bi lahko bili del narodne skupnosti. Izraze antisemitizma najdemo tudi pri ključnih ideologih slovenskega krščansko-socialnega gibanja (A. Mahnič, J. E. Krek, A. Ušeničnik), ki so se napajali iz avstrijskega prostora.

Tudi goriška slovenska duhovščina je pogosto izražala negativen odnos do Judov. Dr. Mahnič je v svoji reviji Rimski katolik zapisal, da sta tako judovstvo kot poganski liberalizem kriva za stisko kmečkih množic in da je »ljudstvo /…/ treba otreti židovskih in liberalnih pijavk«. Menil je tudi, da te težave lahko reši le Kristusova Cerkev, napoveduje jima »vojsko na življenje in smrt«. Pri Mahniču je šlo za radikalen antisemitizem, ki stoji na začetku t. i. ločitve duhov med katoličani in liberalci. Prav tako pogosto zasledimo obsodbe nacionalizma, ki je bil po mnenju Mahniča plod »judovsko-liberalne« zarote.

prof. Andrej Vončina: ANTON MAHNIČ, DESNA ROKA GORIŠKEGA NADŠKOFA

Tema želi ovrednotiti delovanje Antona Mahniča v vrhu goriške nadškofije, zlasti v času pastirovanja Alojzija Matije Zorna, a tudi že v času nadškofa Gollmayra, čigar ime je nosila ustanova malega semenišča ‘Andreanum’, pomembno tudi za Mahniča. Na podlagi dokumentov in virov bomo pogledali, kako je bilo v goriški Cerkvi, posredno pa tudi malo širše v metropoliji po revolucionarnem letu 1848. Najbolj nas bo zanimala zadnja četrtina 19. stoletja, še posebej čas nadškofovanja Zorna, a tudi že malo prej. Nekoliko bomo seveda pogled usmerili tudi še naprej po letu 1896, čeprav je tistega leta Mahnič odšel na Krk za tamkajšnjega škofa, potem pa svoje delo nadaljeval v hrvaškem prostoru.  Pogledali bomo misel obeh omenjenih goriških nadškofov v oziru na nauk Cerkve tistega časa, ki se mu splošno pravi “pijevski nauk”, zlasti pa seveda glede na nauk vladajočega papeža Leona XIII. (pp. 1878-1903). Zanimalo nas bo, kje se je Mahničeva misel skladala in kje razhajala s tisto nadškofa, pa tudi drugih (najbolj Antona Gregorčiča), ko govorimo o bolj cerkvenem in teološkem področju, ne bo nam pa tuje niti narodnostno, politično in še katero, ki je tedaj bilo aktualno. Publicističnega in političnega področja se bomo dotaknili bolj v povezavi z življenjem goriške Cerkve.

Organizatorji simpozija:

  • Goriška Mohorjeva družba
  • Kulturni center Lojze Bratuž, Gorica
  • Društvo slovenskih katoliških izobražencev, Ljubljana
  • Društvo slovenskih izobražencev, Trst

1 komentar

Comments are closed.