Simeonu ni bilo vseeno

1

Nad v zadnjih letih razvpiti pojav  »veselega decembra« vsaj sam načeloma ne planem z visoko dvignjenim pravičniškim prstom. Ne zato, ker itak ne bi nič pomagalo, pač pa bolj iz preprostega razloga, ker se še predobro spominjam časov, ko je bilo do 26. decembra v tej deželi strogo prepovedano kje javno pokazati, da kdo kaj praznuje. Do novega leta uradno ni bilo nikjer nobenega praznika in nobenih daril. Vse tiste, ki bi jih zdaj popadla nujna želja, da ob pričujoči navedbi popridigajo o tem, kako so pravzaprav Cerkvi manj naklonjeni časi in režimi omogočali pristnejše versko doživljanje, prosim, naj mi s svojo pripombo prizanesejo. Zaradi nje ne bi spremenil svojega mnenja, bi se pa pošteno razjezil. Za to, da se mora tudi Dedek Mraz v novih razmerah, če naj ostane konkurenčen, primajati s Pohorja vsaj že v drugem tednu decembra in ne šele na štefanovo ali še kak dan kasneje, sem z veseljem pripravljen plačati svoj droben davek tolikokrat demonizirani kulturi potrošništva.

Se pa v tem in takem »veselem decembru« zadnja leta med osebami božične zgodbe posebej pozorno spominjam starčka Simeona. Ta svojega Zdaj odpuščaš z osvobojenim srcem ni izrekel v kaj prida časih. Ko je zagledal  jokavega dojenčka v Marijinem naročju, ni bilo po zemeljskih merilih čisto nič jasno. Njegovo ljudstvo je še dolgo potem vzdihovalo pod jarmom krivičnih in vse bolj tujih oblastnikov, Simeon pa je bil hkrati dovolj star, da se je spomnil stranpoti domačih Makabejcev na vrhu države. »Luč v razsvetljenje poganov in v slavo Izraela« je v njegovo dušo in v svet očitno posvetila na neki drugi ravni in vnesla v razburkani, nič kaj prijazni posvetni trenutek toliko veselja, da je starček kljub vsem zunanjim pretresom lahko zapustil svet pomirjen.

Božič nas lahko skupaj s starčkom Simeonom med drugim posvari, da rešitve ne le v našem položaju, marveč tudi sicer ne gre pričakovati od nekakšnih zemeljskih, tostranskih »maziljencev«. V tem je veliko večja skušnjava krščanstva, morda še posebej slovanskega krščanstva, kot smo pripravljeni priznati. Če bi se iskreno ozrli na vse, v katerih so bili kristjani samo v 20. stoletju pripravljeni gledati mesije ali sodelovati v njihovih »mesijanskih projektih«, bi nas moralo postati pošteno sram.

Toda Simeonovi podobna zavest o nezadostnosti zemeljskih rešitev in reševalcev sočasno ne more biti alibi za izgovarjanje, da so vse zemeljske izbire enako slabe in da se lahko kristjan z vsemi enako sprijazni. Odmaknjenost adventa in božiča od »luči velemest« v svetopisemskem kontekstu ni slepa za razliko med prinašalcem zlata, kadila ali mire pravemu judovskemu kralju in med tistim, ki misli, da lahko svojo oblast utrjuje s pobijanjem novorojencev. Odpoved tuzemskemu mesijanizmu potemtakem ni sopomenka v družbi vse bolj razširjenega vseenizma. Tudi Simeon je v tempelj prišel zato, ker mu ni bilo vseeno.

1 komentar

  1. S konstruktom “veselega decembra” so grdo sprevrgli tradicionalno vsebino adventa. Delno gre za potrebo konzumizma. Ampak potrosnistvo je na krilih tudi recimo v Avstriji, Nemciji ali na Hrvaskem. Pa so ohranili v javni zavesti advent in vsaj kancek njegove umirjene poduhovljene podobe. Pri nas je gotovo tu v ozadju antitradicinalizem in anti

Comments are closed.