Cinikom je nedavno končani obisk njenega veličanstva na večjem, republikanskem delu zelenega otoka po svoje upravičeno izvabil ničkoliko smehljajev. Že po naravi so pač skeptični do takšnih ali drugačnih simboličnih stiskov rok, do takšnih ali drugačnih dogodkov, do katerih prihaja po stotih, dvestotih ali petstotih letih. In še bolj jih zabava lahkotnost, s katero menda povsem obubožana država razmetava dragocene evre za zagotovitev varnosti majhni petinosemdesetletni starki.
Morda pa je vendarle vredno
In vse to samo za nekaj besed o obžalovanju in spravi in za poklon nekaj ljudem, ki v očeh večinskega javnega mnenja v državi gostiteljici veljajo za mučence za pravo stvar. Ampak ni videti, da bi se komaj dobro ustoličeni vladi Republike Irske in večini njenega prebivalstva stroški zdeli neupravičeni ali nenamenski. Zadošča jim precejšnja razlika med vzdušjem, v katerem je potekal obisk dedka sedanje navdušeno sprejete gostje pred stotimi leti, in današnjo starkino plahostjo. Seveda se vmes mešajo še občutki osamljenosti v času hude ujme, ki je prizadela državo, in mogočna roka velike sosede pride zdaj bolj prav kot še pred nekaj leti.
Verjetno se Ircem zdi, da je Elizabeta II. – četudi nujno samo simbolično – storila tisto, česar ni storil ne njen dedek Jurij V. ne kak drug britanski (in irski) monarh pred njim. Da jim je končno priznala zmožnost za obstoj po njihovih lastnih željah in ob upoštevanju njihovih posebnosti.
Nepojmljiv prezir
Morda se bo v bližnji prihodnosti, če – in ko – bodo zmagoviti škotski nacionalisti sprožali neprijetna vprašanja o obstoju Velike Britanije, veliko razpravljalo o podobnostih med Škotsko in Irsko. Navsezadnje lahko opazovalec, ki ne ve za dolgo zgodovino angleško-irskega konflikta, ob obisku Irske celo meni, da bi življenje tam težko potekalo bolj po angleško ali vsaj britansko. Vendar Irska ni bila Škotska in tudi Škotska ne more biti Irska. Kajti odnosov med Irci in Angleži niso bistveno obremenile sicer nezanemarljive, a na tragičnem zemljevidu 19. in 20. stoletja kljub vsemu v običajne mere uokvirjene smrtne žrtve, marveč nepojmljiv prezir, ki je določal razmerje vodilnih slojev Angležev in protestantov do Ircev in katoličanov.
Tako ni bilo niti za trenutek misliti, da bi se lahko Irec, ki bi negoval irska izročila, integriral v britansko družbo, kot je to brez težav in od vsega začetka uspevalo Škotom. Seveda so ljudje iz Irske naredili sijajne kariere. Naj omenim samo znamenitega vojvodo Wellingtona ali briljantnega Oscarja Wildea, ki spravlja svoje rojake z zelenega otoka še danes v zadrego. S prijateljem si denimo lani poleti nisva mogla ogledati njegove rojstne hiše, ene redkih dublinskih točk, ki sploh ohranja spomin nanj, saj naju je vratar najbrž ocenil kot topla bratca, ki se želita pokloniti svojemu patronu. Toda če se je kdo namenil uspeti med elito Združenega kraljestva, je moral vsaj v določenem smislu prenehal biti Irec. Tudi zato sodi irsko poglavje med bolj mračna iz zgodovine Britanskega imperija.
Potrditev uspeha?
Na Severnem Irskem po letu 1921 se je takšno stanje v malem nadaljevalo vse do velikega poka v sedemdesetih. V nekoliko nezgodovinskih kategorijah bi bilo spričo tega moč reči, da so Irci navsezadnje vsaj na simbolni ravni zmagali. Konservativni britanski vladi so slednjič vsilili sporazum, s katero jim je podelila nekaj vpliva na dogajanje na severu, kamor je do danes seglo kar nekaj posebnosti ureditve na jugu. Poklon britanske kraljice junakom vstaje proti vladi njenega kraljevskega prednika je nekaka krona tega uspeha. Seveda ne more za nazaj popraviti enkrat za vselej zamujene priložnosti in kakor koli povezati današnje Irske s svojo krono, a hkrati še tako glasni rogovileži, ki so zavohali eno zadnjih priložnosti, da se še pojavijo na velikem odru, ne morejo zakriti dejstva, da je današnje irsko življenje v veliki meri preprosto – britansko.
Foto: Wikipedia
