Sila vzgona

3
282

krstNekoč so krščevali tako, da človeka niso samo oblili z vodo, temveč so se ljudje v vodo potopili. Veliko pomembne simbolike je v tem. Veliko človeškega.

Preden so se dali krstiti, so ljudje potonili, težki od svojih grehov in krivd in napak, ki so jih naredili. Težki od dogodkov, od srečanj, od porazov. Težki od svoje človeškosti. Kajti človek res z vsakim dnem tone globlje. Vsak dan so njegova pleča težja, vsak dan nosi težji križ. Pa ne, ker bi mu življenje nalagalo težje stvari, ampak ker je tako, da si človek, težji kot je, na svoja pleča nalaga še več in več stvari. Še več grehov, še več krivde, še več slabosti. Tudi tistih, ki niso resnične.

Ko je človek na dnu, ga lahko iz teh globin privede samo ena stvar, samo nekaj ga lahko vzdigne in oživi: da se prepusti, da ga tisto, kar je že od nekdaj zapisano vanj, samo od sebe dvigne navzgor. Da neha poslušati to, kar ga je naučil svet, in začne verjeti glasu, ki ga kliče na površje. V življenje.

Tik preden je človeštvo storilo samomor, preden se je utopilo, ga je namreč nekdo prijel za roko, ga potegnil iz globin in mu rekel: »Ti si moj ljubljeni Sin in vesel sem te!«

Toda ljudje se tega glasu ne veselimo. Res ne. Ker mu ne verjamemo. Temu glasu je namreč težko verjeti, ker … ker se poznamo, ker se zavedamo, kakšni smo in ker smo se naučili, da smo ljubljeni, ko si to zaslužimo, ne pa da smo ljubljeni vedno, v vsakem trenutku in položaju. Zato ta glas tako težko slišimo in težko sprejmemo, ker je pred njim toliko glasov, ki nas prepričujejo, da to ni res. Da ne moremo biti ljubljeni, ker smo grdi in slabi in zanič, ker smo naredili to in ono.

A resnica, da sem sin, je za Boga večja in bolj pomembna kot tista, da sem grešnik.

Zato si ta glas, ki me je poklical v življenje, zaradi katerega sploh živim, ne bo premislil nikoli. Nikoli, pa naj naredim še tako slabe stvari.

Kako drugače bi živeli, če bi mu začeli verjeti …

Pripis uredništva: besedilo je homilija na praznik Jezusovega krsta. Marko Rijavec je duhovni asistent v Dijaškem domu Škofijske gimnazije Vipava in piše blog Besede za srce.

3 KOMENTARJI

  1. Zanimiva razlaga. Krst s potopitvijo se ponavadi tolmači tako, da simbolizira pokop starega človeka in vstajenje novega, torej novo rojstvo – preporod v Kristusu.

  2. Hvala za tolažeče nedeljsko veselo Evangeljsko oznanilo. Tolažeče še posebno zato,ker prihajam od nedeljske maše,kjer me je namesto takšnega oznanila ali razlage Besede zadela očitajoča pridigarjeva beseda o tem,kako,da smo neodgovorni in nemarni, ker ne dajemo več vseh -ali vsaj mnogo,mnogo manj otrok kot nekdaj-krstiti,kar je starševska dolžnost.Če pa so že krščeni,pa velikokrat menda ljudje ne prejemajo drugih zakramentov. Statistika najbrž drži-ampak:je mar res primerno goste ob Evharistični mizi masirati z očitki? Mar samo zato,ker smo ravno tam? Tisti,ki niso krščeni, namreč praviloma ne prihajajo k maši…če pa bi kdo tja že zašel iščoč glas,ki kliče v življenje,bi ga ti očitki še bolj prizadeli kot mene in ga odgnali.

  3. MI smo krst izredno zakomplicirali. Samo spomnimo se, kako je Filip krsti dvorjana etiopske kraljice:

    Filip in etiopski evnuh
    Gospodov angel je govoril Filipu z besedami: »Vstani in odpotuj proti jugu, kk cesti, ki pelje iz Jeruzalema v Gazo!« Ta cesta je zapuščena. Filip je vstal in odpotoval. In glej, etiopski evnuh, dvorjan etiopske kraljice kandáke, ki je upravljal vso njeno zakladnico, se je vračal iz Jeruzalema, kamor je šel molit. Sedèl je na vozu in glasno bral preroka Izaija. Duh je rekel Filipu: »Pohíti in pridruži se temu vozu!« Filip je pritekel in slišal evnuha, da bere preroka Izaija. Vprašal ga je: »Ali razumeš, kaj bereš?« Ta je odgovoril: »Kako naj bi razumel, ko me pa nihče ne pouči?«
    Povabil je Filipa, naj stopi na voz in prisede. Odlomek iz Pisma, ki ga je bral, se je glasil takole:
    Kakor jagnje so ga gnali v zakol,
    in kakor ovca ne dá glasu pred tistim, ki jo striže,
    tako on ni odprl svojih ust.
    Ker se je ponižal, je bila sodba nad njim razveljavljena.
    Kdo bi mogel prešteti njegovo potomstvo?
    Zakaj njegovo življenje je vzeto z zemlje …
    Evnuh je ogovoril Filipa in rekel: »Prosim te, o kom govori tu prerok? O sebi ali o kom drugem?« Filip je spregovoril; izhajal je iz tega mesta v Pismu, nato pa je besedo navezal na evangelij o Jezusu. Ko sta potovala naprej, sta prišla do neke vode in evnuh je rekel: »Glej, voda! Kaj mi brani, da ne bi bil krščen?« Vêlel je ustaviti voz, oba, Filip in evnuh, sta stopila v vodo in Filip ga je krstil. Ko pa sta stopila iz vode, je Gospodov Duh vzel Filipa. Evnuh ga ni več videl; šel je veselo naprej po svoji poti. Filip pa se je znašel v Ašdódu in spotoma je v vsa mesta prinašal veselo oznanilo, dokler ni prišel v Cezarejo.
    (Apd 8, 26-40)

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite