Andrej. M. Poznič: Ne izgubljam upanja, da se nam bodo »vremena zjasnila«

Andrej. M. Poznič: Ne izgubljam upanja, da se nam bodo »vremena zjasnila«Država imenujemo civilno tvorbo, ki učinkovito izvaja oblast na svojem ozemlju. Naši smo dali strukturo demokratične republikanske ureditve z delitvijo oblasti na tri veje, ki je danes najbolj primerna in naši kulturi in mentaliteti najbližja. Temelj naše države pa je slovenski narod, kakor pravi 3. člen ustave. Država je torej orodje nekega naroda, ki mu omogoča urejene odnose z drugimi narodi.

Naši vladarji pozabili, da morajo vladati

Bistven element države je tudi meja. Vedeti se mora, do kam sega oblast nekoga. Meja mora biti sprejeta na obeh straneh, sicer se rodi spor, ki zlahka pripelje do vojne. Slovenija ima urejene meje, razen s Hrvaško, kjer nemočno opazujemo početje, ki ga občutimo kot agresivnost sosedov in malomarnost naših politikov, da bi uveljavili naše pravice. Imeti urejene meje je prvi pogoj za dobre odnose s sosedi.

Žal pa se dogaja, da so naši vladarji pozabili, da morajo vladati, tj. uporabljati oblast v skladu z ustavo in zakoni, da bi na našem teritoriju uveljavili red in mir, ki sta potrebna za mirno življenje državljanov – najprej domačinov, potem tujcev. Domačin pa pomeni Slovenec. Od tujca premalo zahteva, kar je upravičeno, da spoštuje šege in navade, torej integracijo, ki se najprej pokaže v učenju domačega jezika, predvsem pa v spoštovanju zakonodaje. Dokler ti pogoji niso izpolnjeni, država ne sme podeliti pravice do sodelovanja v upravljanju/ vladanju, ki se imenuje državljanstvo.

Ne izgubljam upanja, da se nam bodo »vremena zjasnila«

Slovenci smo kmalu po veličastni osvoboditvi izpod totalitarizma, osamosvojitvi in zanikanju revolucionarnih ideologij narobe volili. Na volitvah smo vladanje zaupali tistim, ki so prisegali prav na vse tri zablode. Skriti pod retoriko strpnosti, postopnosti in naprednosti so nas peljali nazaj, da imamo danes velike težave s svobodo, z demokratičnimi vrednotami, s spoštovanjem različnosti. Smo pod velikim udarom novih totalitarnih ideologij, ki se imenujejo teorija spola in LGBT agenda. Za uspeh teh novih ideologij nam uničujejo nekatere stvarnosti, ki so jim v napoto: zakon, družino in narod. In to troje napadajo v Sloveniji tisti, ki so na oblasti in bi morali prav te tri stvarnosti podpirati in jim omogočiti razcvet. Volitve izražajo znova in znova stanje duha v naši domovini in naše hude bolezni, ki izhajajo iz zmage revolucije nad Slovenijo. Namesto vedno bolj pluralnega in svobodnega smo, zaradi napačnih odločitev na voliščih, vedno bolj mračnega in totalitarnega duha.

Težave, ki jih imamo sami s seboj, s svojo teroristično-komunistično dediščino, s svojo že patetično in shizofrenično zvestobo totalitarizmu, jugonostalgijo in priseganjem na vse, kar nas samouničuje, so velike. Kdo bi jih tajil!? Vendar prav vsak spomin na tisti čas, ko se je prebudila pobita in zamolčana, zanikana in zatajevana Slovenija in nam podarila, kar imamo, državo, ki je predvsem možnost, da obstanemo, se razvijamo in rastemo, obuja upanje, da ni vse izgubljeno. Res je, sami bomo morali skozi dolgo in trnjevo pot katarze od rdeče preteklosti. Res je, vedno znova dodajamo nove in nove grehe, zmote in zablode, vendar še ostaja upanje, da nam bo uspelo; kakor nam je uspelo preživeti zlo komunizma, nam lahko uspe preživeti tudi zlo novih totalitarizmov. Zato hočem prispevati svoj kamenček k mozaiku slovenstva. In z vso vero, ki me uči upati proti upanju, vedno znova kličem: Bog te živi, Slovenija!