Heinrich Heine je v svoji pesnitvi Almansor leta 1821 zapisal: »Dort wo man Bücher verbrennt, verbrennt man am Ende auch Menschen.« oz. »Tam, kjer sežigajo knjige, na koncu sežigajo tudi ljudi.« Več kot sto let po tem se je pesnikova prerokba uresničila najprej skozi nacistični sežig knjig 10. maja 1933 in nato s pogromom nad Judi in ostalimi nasprotniki nacizma. To neizrekljivo zlo in grozljiva tragična izkušnja je v zavest evropskega človeka vžgala moralno prepoved zažiganja knjig. Tega se po izkušnji holokavsta v evropski civilizacije ne dela in pika.
Javni sežig knjige Milan Kučan, prvi predsednik je zato barbarstvo, primitivizem in civilizacijski zdrs. Vseeno je, za koga gre: za Milana, Janeza, Zorana, Spomenko, Draga … kogar koli, tega se ne dela. Knjige so naše kulturno bogastvo, skozi knjigo se prenaša spomin človeštva in za Slovence je knjiga sveta, saj se je naš narod skozi knjigo konstituiral. V knjigah je zapisano marsikaj, res, tudi neumnosti, neresnice, norosti, papir vse prenese. A s knjigo se civiliziran svet sooča z argumentom, z razumom, s pisano besedo, ne pa z uničevanjem in sežigom. Danes javno knjige sežigajo ISIS in podobni nori režimi, tam je to normalno, in to je njihov civilizacijski nivo.
Kot se ne sežiga križev v imenu umetnosti in kot se javno ne obžaluje, da drugače misleči niso bili splavljeni, se tudi knjig ne sežiga.
Pri tem velja pritrditi avtorju knjige Božu Repetu, da se lahko tega dejanja na žalosten način lahko celo veseli, ker se je s tem uvrstil v vrsto slavnih avtorjev, katerih knjige so sežgali, pa čeprav je pri tem, žal, a pričakovano, pozabil navesti pesnika Balantiča, in tudi, da je bila med uničevalkami knjig tudi komunistična partija in ne le Cerkev in nacisti.
To je žalosten dan za kulturo, žalosten dan za Slovenijo.
