Sestre usmiljenke: Pričevanja ob stoletnici samostojne province

0
142

Sestre usmiljenke: Pričevanja ob stoletnici samostojne provinceSestre usmiljenke, uradno Hčere krščanske ljubezni, letos obhajajo stoletnico slovenske province, ki je bila uradno ustanovljena 5. aprila 1919. Praznovale so v soboto, 27. aprila, pri sv. Jožefu v Celju. Praznovanje so začele z molitveno uro pred Najsvetejšim, ki ji je sledila akademija, končale pa s slovesno sveto mašo; somaševanje, ki se ga je udeležilo kar nekaj slovenskih škofov in nadškofov, je vodil kardinal Franc Rode. V sklopu praznovanja so v sodelovanju s celjsko Mohorjevo izdale tudi knjigo Marijin dar, v kateri so zbrale pričevanja o uslišanjih na priprošnjo Brezmadežne s čudodelno  svetinjo. Svetinjo je Marija naročila kovati sestri Katarini Laboure, ko se ji je leta 1830 prikazala v samostanu na Rue du Bac v Parizu.

Knjiga Marijin dar v založbi celjske Mohorjeve

Predgovor h knjigi je napisal upokojeni stiški opat p. Anton Nadrah, kar po svoje izraža edinost slovenskih redovnikov in redovnic.

Knjiga je urejena tako, da so najprej razporejena pričevanja iz Francije, domovine sv. Katarine Laboure, nato sledijo pričevanja slovenskih sester, tako tistih iz Slovenije kot onih z območja nekdanje Jugoslavije, beremo pa lahko tudi pričevanja iz drugih delov sveta, tudi iz Afrike, Azije in obeh Amerik, in sicer si sledijo od novejših proti starejšim, na začetku pa sta vseeno pričevanji o prvih dveh spreobrnjenjih, imenovanih temeljna čudeža, ki sta se zgodila leta 1832 in 1843. Med pričevanji sester usmiljenk imajo pomembno mesto tudi tista o Marijinem varstvu po kipu Misijonske Marije, starem že sedemsto let, ki je v njihovi lasti od leta 1681. Uvrščena so tik pred konec knjige.

Na koncu knjige sta predstavljeni še Združenje čudodelne svetinje, Otroci Brezmadežne, ki je namenjeno vsem, »ki želijo častiti Brezmadežno, nositi njeno svetinjo, moliti vzklik ‘O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k Tebi zatekamo‘, in z deli ljubezni oznanjati Jezusa,«, ter združenje Marijanska vincencijanska mladina, ki pa je namenjeno predvsem mladim.

Skupni lastnosti vseh teh pričevanj sta močna vera in trdno zaupanje predvsem sester v čudodelnost svetinje, pravzaprav ne zaupanje v košček kovine, ampak v Marijino obljubo, da bo delila milosti tam, kjer bo ob svetinji našla vero in zaupanje. Sestre podarjajo svetinje ljudem, ki jih prosijo za molitev, velikokrat pa tudi takim, pri katerih same opazijo, da potrebujejo Božjo pomoč in Marijino priprošnjo. Zlasti veliko priložnosti za to imajo v bolnišnicah in drugih krajih trpljenja; in prav iz bolnišnic je veliko objavljenih pričevanj. Zanimivo je, da so sestre kakemu človeku dale svetinjico kar pod blazino na postelji ali kam drugam v posteljo, tako da človek za to niti ni vedel – in je prišlo do spreobrnjenja ali ozdravljenja ali pa se je oseba, ki je sicer zavračala vero, spreobrnila in z Bogom in bližnjimi spravljena umrla. Mogoče so to še večji čudeži kot pa ozdravljenja.

Zanimiva so pričevanja z območja nekdanje Jugoslavije; pri dogodkih iz pričevanj na drugih celinah pa so udeležene tako slovenske kot tuje usmiljenke.

Zlasti slovenska pričevanja pa ne pripovedujejo le o ozdravljenjih, ampak tudi o situacijah, ko bi po človeški nerodnosti ali nepazljivosti lahko prišlo do nesreče, pa je Marijina priprošnja udeležence obvarovala. Kot ilustracija naj bo pričevanje z Mirenskega Gradu, ki je v knjigi objavljeno na straneh 105–106 pod naslovom Primorska bo spoznala čudodelno svetinjo.

Lani (leta 1959) smo prvič začeli razdeljevati romarjem čudodelne svetinje. (Na kvatrnico smo jih razdelili približno tri tisoč.) Med temi romarji je bila tudi družina iz Goriških Brd, ki je prejela svetinje. Mati jih je otrokom obesila okoli vratu.

Štirinajst dni po kvatrnici je prišla ta družina zopet na Grad in želela videti duhovnika in sestro, ki je svetinje delila. In mati je vsa vesela in s solzami v očeh pripovedovala: »Prišli smo, da se zahvalimo Mariji, kajti, če ne bi imel naš ljubljeni najmanjši otrok svetinje okoli vratu, ga danes ne bi bilo več med živimi.«

Kaj se je zgodilo? Njihov štiriletni sinček se je sam igral na dvorišču, kjer je stal neki avto-taksi. Otrok je zlezel na zadnji del avta, to je na vrata prtljažnika. Voznik otroka ni opazil in je avto pognal. Ljudje v vasi so hitro videli, da sedi neki otrok na avtu in je velika nevarnost, da vsak trenutek pride do nesreče. Začeli so mahati in kričati, voznik pa ni vedel, za kaj gre, in je vozil naprej. Ko je prišel v drugo vas, ki je precej oddaljena in kjer je cesta zelo slaba, z ostrimi ovinki, so mimoidoči zopet začeli mahati in kričati. Končno je voznik le ustavil, ker se mu je zdelo, da mora vendar biti nekaj sumljivega. Ko je opazil otroka na avtu, je bil ves iz sebe. Otrok pa je mirno sedel in se smehljal. Vsi okoli stoječi so začudeno strmeli, kako je to mogoče, da se mu ni pripetilo nič hudega. Fantek pa je dejal, da se ni nič bal in da je bila vožnja kar prijetna. ‘Mi pa dobro vemo, kdo je obvaroval otroka pred nesrečo. To si ti, Brezmadežna Marija! Zopet ti moramo reči: Hvala, hvala ti! Tisočkrat hvala, da si svojo čudežno moč izkazala ljudstvu na Primorskem. Hvala ti tudi za milost, da so se usmiljenke zopet naselile na Primorskem, da lahko širijo tvojo čudodelno svetinjo. O da bi narod po čudodelni svetinji spoznal tebe, o Marija, in da bi se po tebi zopet oživila in poživila naša vera.’«

Prijava

Za komentiranje se prijavite