Marjan Šarec jadikuje, da s trinajstimi poslanci in brez podpore Levice ne more postoriti vsega, kar od njega pričakujejo ljudje. Leto in pol, da se zave osnovnih dejstev parlamentarne aritmetike, je dolga doba celo za neizkušenega politika. Tisti, ki jih je Šarčev odstop presenetil, govorijo o nedokončanih projektih, ki naj bi jih neka nova koalicija izpeljala. Izpeljala? S kom? Kako?
Stranke »protijanševskih« koalicij v zadnjih sedmih letih nimajo kaj pokazati
Zdravstveni sistem počasi, a zanesljivo razpada. Iz ukinjanja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja so naredili ideološko vprašanje. Pozabili pa so, da nihče, ki mu je mar za stabilnost slovenskih javnih financ, ne bo privolil v to, da bi bilo financiranje zdravstvenih storitev odvisno izključno od prispevkov iz dohodkov in državnega proračuna.
V tem času država ni zgradila niti enega doma za starejše, zasebnikom, ki bi to lahko storili, pa ni omogočila stabilnega poslovnega okolja, da bi v ta namen tvegali svoj denar: Kozmetične spremembe davčnih stopenj zgolj vnašajo negotovost med investitorje, niso pa niti pocenile dela, niti naredile Slovenije bolj konkurenčne za investiranje.
Privatizacijo bank, v katero so bili prisiljeni, ker so morali banke reševati pred propadom z državnimi pomočmi, so izvedli tako, da so v enem primeru pritegnili samo enega kupca, ki je, ker ni imel konkurence, kupil banko za majhen denar, v drugem primeru pa so se s prodajo na borzi odpovedali prevzemni premiji in največji banki zagotovili nadaljevanje korporativnega upravljanja po slovensko.
Volivce so zavedli v večinsko podporo arbitražnemu sporazumu, imenovali arbitra, ki je poskušal goljufati, potem pa blodili po evropski diplomatski sceni in sodiščih. V tujini niso vzpostavili omembe vrednih zavezništev, neuspešni so pri pridobivanju evropskih sredstev, pa še teh, ki jih dobijo, ne uspejo pravočasno porabiti, ker ne znajo v razumnih rokih izpeljati zahtevnejših javnih naročil.
Šestinštirideset poslancev za drugačen način dela
Politiki s tako doto so nezanesljiv in nekoristen koalicijski partner, če volitve letos spomladi bodo ali pa jih ne bo. Morda se najde v državnem zboru 46 poslancev, ki so pripravljeni podpreti drugačen način dela, a to ni dovolj. Morajo si toliko zaupati med seboj, da skupaj zdržijo dve leti in pol. Ali polna štiri leta, če dobimo novo vlado šele po volitvah. Kdor razpihuje medsebojno nezaupanje, si želi, da bi nam tudi v prihodnje vladali tako kot doslej.
Vir: Družina št.9, str.13
