Šestdeset let (1952 – 2012) od zažiga ljubljanskega škofa Antona Vovka

Množični poboji nasprotnikov komunizma brez sodbe so bili poleti 1945 že izvršeni. Glavni notranji sovražnik je tako postala Cerkev.

Partija je ustanovila Ciril – Metodijsko društvo (CMD) slovenskih duhovnikov, nekakšno združbo, katere člani so imeli za tiste čase veliko privilegijev (socialno zavarovanje, mesečne prejemke denarja, namesto da bi oni plačevali članarino, lahko so tiskali veroučne učbenike in revije, vendar pod strogim partijskim nadzorom itd.). CMD naj bi v slovenski Cerkvi, pa tudi v odnosu do Vatikana igral nekakšnega »trojanskega konja«, ki naj bi od znotraj sesul Cerkev.

Sledila so znana množična zasliševanja, preganjanja in zapiranja duhovnikov, izključitev Teološke fakultete iz Univerze v Ljubljani, nacionalizacija, Rožmanov in Stepinčev proces, ukinitev verouka v šolah, prepovedano je bilo zvonjenje in izdajanje katoliškega tiska in potovanje duhovnikov v Rim. Vsemu temu je kmalu sledila prekinitev diplomatskih odnosov Jugoslavije z Vatikanom, višek pa je bil zažig ljubljanskega škofa 20. januarja 1952 v Novem mestu.

Neposredni dogodki pred zažigom škofa

V župniji Stopiče pri Novem mestu so farani sredi januarja 1952 dokončali obnovo dotrajanih orgel. Takratni župnik se je s škofom Vovkom dogovoril, da bo v nedeljo, 20. januarja 1952 slovesna pontifikalna maša z blagoslovom novih orgel, ki so jih postavili brez dovoljenja komunističnih oblasti. Iz Ljubljane do Stopič je bilo možno priti najprej z vlakom do Novega mesta, potem pa s kočijo do Stopič. Škofa so spremljali kanonik Kimovec, župnik Čampa in novomeščan bogoslovec Peter Plaper. Že v predoru pred Mirno pečjo, ki je zgrajen pod Sv. Ano, (vagoni takrat še niso bili osvetljeni) je v temi cerkvene dostojanstvenike nekdo polil z neznano tekočino. Na železniški postaji v Novem mestu pa je na peronu škofa čakala velika množica nahujskanih ljudi – demonstrantov!

Kako so škofa zažgali?

Po prihodu na peron je škof s svojim spremstvom trčil na »spontano« zbrano množico, ki cerkvenega dostojanstvenika pod nobenim pogojem ni hotela spustiti, da bi na cesti sedel na kočijo, ki je že čakala nanj. Nasprotno, porinili so ga v bližnjo čakalnico, kjer je moral stopiti na mizo. Potem so ga med podivjanim vpitjem grobo žalili, pljuvali in se iz njega grdo norčevali. Milica, ki je bila ves čas poleg, ni ukrepala.

Čez kakšno uro »šikaniranja« so škofa zrinili nazaj v vlak, ki pa je po voznem redu v Ljubljano odpeljal šele čez nekaj ur. Zmeda je bila popolna, policija pa je iz varne razdalje vse samo mirno opazovala. Potem se je zgodilo. Eden od demonstrantov je ponorel in škofa dvakrat polil z bencinom. Potem je škof hipoma zagorel. V bližini je stal miličnik Ivan Tavčar in škofu je takoj pomagal sleči plašč in pogasiti ogenj. Pri tem se je tudi on lažje poškodoval. V vagonu je bilo precej dima, kljub temu je ogenj napravil svoje: zaradi celuloidnega kolarja (duhovniški ovratnik) je škof dobil močne opekline po vratu. Miličniki so poklicali dežurnega zdravnika, ki pa je škofa smel samo obvezati, v bolnišnico pa drhal škofu ni pustila oditi.

Čez nekaj ur se je ranjeni škof vrnil z vlakom nazaj v Ljubljano, podivjana množica pa se še ni razšla. Z glasnim rjovenjem je odšla v mesto, na Kapitelj. Pred novomeško proštijo, katero so vikar Marko Mihelič, kanonik Janez Frančič in prošt Alojzij Štukelj že predhodno zaklenili močna vrata, so hoteli obračunati tudi z njimi! K sreči jim to ni uspelo. Pozno popoldan so se demonstranti nezadovoljni počasi razšli.

Foto: Wikipedia