Sestavljanje nove slovenske vlade, 13. po vrsti

12
1614
dr. Stane Granda / Arhiv Reporter
Fili Dei miserere nobis. Exaudi nos Christe!
Veterani, R i P!

Slovenija postaja na eni strani država oligarhije, na drugi pa večinske relativne revščine, kakršne ni bilo nikoli v zgodovini na tem prostoru. Iz tega logično izhaja, kaj mora biti naloga resnične slovenske vlade, četudi 13. po vrsti.

Sestavljanje nove slovenske vlade, bila naj bi 13. po vrsti, kar jo po človeškem praznoverju vnaprej postavlja pod vprašaj, zaposluje velik del slovenske javnosti. Ne toliko zaradi možnega novega (kratkotrajnega) mandatarja, kot strahu, kaj nam pravzaprav pripravljajo. Slovenija, kot kaže evropski odnos do arbitražnega akta, v mednarodnem svetu ne pomeni nič, navznotraj zgublja vse atribute države. Postaja pusta in prazna. Spominja me na stavek nekdanjega zveznega podpredsednika Živka Preglja glede prihodnosti »Juge«: »Kar je bilo, je bilo. Kar je, je. In kar bo, bo!«

Državljanom je Slovenija vse bolj odtujena in bati se je, da se ne bo znova razširila krilatica iz zadnjih let nekdanje Jugoslavije, da moramo dati mednarodni razpis za najbolj ugodnega okupatorja.

Nekdo je glede sodobne Slovenije duhovito zapisal, da imamo vojsko, enega simbolov države, ki je zmožna samo postavljanja častnih straž in obeleževanja državnih pogrebov. Tragično stanje Slovenije zaposluje tako odgovorne politologe kot sociologe. Razkorak med velikimi pričakovanji ob osamosvojitvi in realnostjo se poglablja in nihče ga ne zna več zadovoljivo pojasniti. Kaj bodo v prihodnosti glede nje pisali politični zgodovinarji, si ne znam predstavljati.

Razburjanje glede »novih obrazov«, ki naj bi krojili slovensko sedanjost in prihodnost, v resnici ni tako novo. Dejansko se je začelo že z dr. Janezom Drnovškom. O njem nismo ne samo pred volitvami, ampak celo na dan volitev, vedeli malo več kot nič. Spominjam se, da smo slovenski zgodovinarji tisti dan odkrivali spominsko ploščo akad. prof. dr. Franu Zwittru na njegovi rojstni hiši  v Beli cerkvi na Dolenjskem. Oblast je zastopala Lidija Šentjurc, ki je po partijski liniji bdela nad slovenskim zgodovinopisjem. Čeprav se je običajno okoli nje vse trlo lizunov raznih vrst, je bila tistega dne sama in osamljena, kot bi bila kužna. Vsi smo vedeli, da se glede preteklosti nekaj, ne pa kaj, prelamlja. Kot organizator sem ji tako moral delati družbo.

Sprehajala sva se po vasi in nastala je prilika, da sem jo neposredno vprašal, kdo je ta Drnovšek. «Osebno ga ne poznam. Dala pa sem ga preveriti in zvedela, da je ”naš” človek.» Več se nisem upal vprašati.

Slovenska zgodovina vse od tedaj dalje poteka v smeri boja za oblast med «našimi» in «ne našimi». Vladavina Janeza Drnovška, pa naj bo kot predsednika vlade ali države, ni potekala povsem v skladu z pričakovanji «naših». Gotovo pa jih ni razočaral. Povsem neženirano jim je omogočil največjo krajo v slovenski zgodovini, kar je bil njihov temeljni cilj.

Za pojasnjevanje slovenskega stanja obstajajo tako notranje- kot zunanjepolitični razlogi. Ne smemo se slepiti pred dejstvom, da je jugoslovanska demokracija že leta 1929 bila odpravljena, da se je njeno uničevanje po letu 1945 samo še stopnjevalo. Slovenci skoraj nimamo državljanov, ki bi imeli izkušenj z njo. Ni slučaj, da sta bila tako Jože Pučnik kot France Tomšič ter še številni drugi povratniki z »začasnega dela« v tujini, da je bila vrsta prodornih osamosvojiteljev, zlasti na teoretični ravni, bolj povezana z demokratičnim zahodom kot vzhodnoevropskim in še posebno jugoslovanskim bizantinizmom. Pred leti so zlasti v krogih jugoslovanske obveščevalne službe in vojske zelo poudarjali tudi vlogo ZDA pri razgradnji Jugoslavije, ki naj bi načrtno izobraževala vrsto nekdanjih jugoslovanskih politikov, med njimi tudi dr. Franceta Bučarja.

Ne glede na vse, pa tudi omenjeni veliki možje slovenske osamosvojitve, manjkajo seveda Janša, Bavčar, Oman; Peterle in številni drugi, zlasti operativci na tako imenovani nižji ravni, ki to v resnici ni, na primer Krkovič, Kmetič ter drugi, ne bi uspeli, če slovenski narod ne bi kot tak dozorel in si neustavljivo zaželel biti v svoji državi kot vsi normalni evropski narodi. Zato slovenska osamosvojitev tudi ni bila uperjena zoper nikogar, tudi ne zoper jugoslovanske narode, ampak sta bila njen cilj demokracija kot temeljni predpogoj in mednarodno priznana neodvisnost. Zgodila se je v zadnjem možnem trenutku, ker smo bili tik pred tem, da utonemo v jugoslovanstvu.  Trditev enega vodilnih slovenskih zgodovinarjev, da smo Slovenci dobili svojo državo, če smo jo hoteli ali ne, je izraz jugoslovenarstva in nerazumevanja slovenske zgodovine.

Zaslug Kučanove suite ni mogoče povsem zanikati. Toda oni so v prvi vrsti reševali sebe, zlasti po tistem, ko jih je dokončno prestrašil Miloševič. Še bolj jih je prestrašil kot umor Ceausesca v Bukarešti. Zavedali so se, kaj lahko pričakujejo od »naših«. Zato oni navajajo kot vzrok le takratne jugoslovanske razmere, zamolčujejo pa samoslovenskost in mednarodno demokratizacijo, brez katere samostojne Slovenije ne bi bilo. V tem primeru je izjemno ilustrativen odlomek Kučanovega govora v Tacnu, ki ga je nedavno objavil Dimitrij Rupel. Iz njega je razvidno, da Kučan slovenske zgodovine ne samo ne pozna, ampak še manj razume. V objavljenih besedah je eden virov za pojasnitev trajnega razkola v slovenski družbi, ki ga, kot kaže zadnja ljubljanska prireditev borčevske organizacije, ki je te misli posvojila, še ne bo kmalu ali pa celo nikoli konca. Z lažmi in polresnicami zastrupljajo že otroke. Ti so neprimerno manj spravni kot pa resnični borci, ki hote ali ne, poznajo resnico.

Čeprav imajo v novejši slovenski zgodovini »novi obrazi« svojo predzgodovino, njen zgodnejši del je nedvomno tudi Karel Erjavec, pa vendar ni mogoče zanikati dejstva, da so ti predvsem pojav sedanjosti. Njihovo prištevanje k populistom na obeh političnih polih, širšega evropskega okvira, ki naj bi bili posledica zavračanja »tradicionalnih strank, političnega establišmenta, odtujenih in distanciranih političnih elit in neoliberalnega modela«, zahtevam po »participatorni namesto predstavniški demokraciji«, ima v sebi gotovo zrno resnice, spregleduje pa vprašanje politične tranzicije, ki v Sloveniji ni bila izpeljana.

Še več. Priča smo svojevrstni  protidemokratični kontrarevoluciji, priznam skrajno zlorabljenem in izpraznjenem pojmu, ki pa ga kljub vsemu ni mogoče zanikati. Njen cilj je vzpostavitev sistema, ki bo eliti omogočal stalno krajo rezultatov dela večine prebivalstva. Je popolnoma neskrupulozna, nemoralna, brezobzirna kot nekdanji partijski politični komisarji: enkrat banke, drugič zdravstvo, tretjič stanovanja upokojencev, ki jih zaradi nizkih pokojnin ne morejo več vzdrževati … Njenega leninističnega sorodstva ni mogoče prezreti.

Obramba oblasti in privilegijev dovoljuje vse sredstva: od psihičnega in fizičnega zastraševanja do nasilja, z diskretizacijami in likvidacijami kot je svoje čase v Novo Gorici Bavčarju napovedal Kučan Ima številne pojavne oblike in skrajno neodgovorno jih je spregledovati in zanikati. Ena izmed njih se pripravlja v zvezi z petdesetletnico TO. Njeno najmočnejše orožje sta v skladu s staro leninistično prakso nasprotnikom očitana laž in nestrpnost, sredstvo  pa upravičeno poudarjanje nedoseganja ciljev slovenske osamosvojitve. Temu se v zadnjem času zaradi zamegljevanja in znanega odnosa Slovencev do »tujcev« priključuje še v veliki meri upravičena kritika zapitega Bruslja.

Slovenija postaja, kljub mednarodnim vplivom in vzorom in predvsem zaradi notranjepolitičnih razmer, na eni strani država oligarhije, na drugi pa večinske relativne revščine, kakršne ni bilo nikoli v zgodovini na tem prostoru. Iz tega logično izhaja, kaj mora biti naloga resnične slovenske vlade, četudi 13. po vrsti

12 KOMENTARJI

  1. Hm. Ne vem, če je res tako mizerno stanje v Sloveniji. Bojim se, da ne bi postali Slovenci še bolj apatični in ne bi videli nobene rešitve in bi se vdali v usodo.

    Vsekakor pa so rešitve za področja, ki so resnično bolna:
    – zdravstvo, politika, mediji, sistemske rešitve, da se iztrebi mafija…

    • Bi kar verjela temu.
      Na misel so mi prišle besede nekega mojega znanca, ko sva se že pred časom pogovarjala o teh problemih, “boš videla, vse bodo razsul, u nulo bodo vse razsul”…
      Nisem mogla verjet da bi bilo to možno, takrat.

  2. Na prvem mestu bi bilo treba iztrebiti politično in gospodarsko mafijo, ki izničuje slovensko vrednotno tradicijo, vrednotno prepoznavnost dom in v svetu ter vrednotno razvojno usmeritev.

    • Ja svitase,ampak gospodarske mafiji se ne motes upreti s policaji,vojaki in geografi ali veterinarji,ampak z managerji finančnikibn poslovneži. Teh pa v trenutni desnici ni, ker se takšni ne podrejajo vojaškemu način vodenja! Slovenija rabi desno stranko intelektualcev, kar nista ne SDS in ne NSi. In tudi to stranko bodo vodili novi sodobni voditelji in v njej ne bo mesta ne za Tonina ne za Krivca, Breznika, Mahniča in Irglco. Sloveniji lahko reši le nova sredinska stranka. Vse dotlej pa Rinke je z glavo v zid ne bo prineslo izboljšav, izboljšave bodo prinesli le novi ljudje svetovljansko izobrazbo in mednarodnimi izkušnjami. Teh pa v strankah, med poslanci desnice in levice žal ni!

      • demokracija 4.0: ” Sloveniji lahko reši le nova sredinska stranka. ”
        ======================

        Torej, po 73 letih, ko je v teh prostorih za 45 let zavladal najbolj “napreden” političen režim, in po tem, ko je 92% vsega tega obdobja vladala levica, od tega 45 let absolutistično, je potrebno Slovenijo reševati. In omenjena demokracija 4.0 išče vzrok v slovenski desnici, ki naj ne bi imela intelektualcev. Janša je v svojih dveh vladah postavil za ministra za finance Bajuka in Šušteršiča, Drnovšek pa komunističnega otroka Gasparija, Pahor pa udbovca Isajloviča. Razlika je očitna, ampak vsegliharji tipa 4.0 iščejo vzroke pri desnici.

        Čas je, da se iz demokracija 4.0 preimenujete v demokracija 0.0

  3. Zanimivo, a morda le malo preveč pesimistično! Vsekakor si Slovenci ne zaslužimo takega stanja, ki terjajo tak pesimizem in v tem vidim sam velik problem! Na koncu koncev imamo slovenski volivci vse v svojih rokah, izvolimo pa pač kar izvolimo. Vsak kekec, ki nima kaj drugega počet, se gre politiko. Zakaj? Zato ker lahko, ker ga volivci nagradijo z nekaj glasovi, nekatere pa celo z izdatno količino glasov. In potem se gredo take združbe politiko in to zelo vehementno! Mene najbolj čudi, kako to, da Slovenci tako volimo? Kako to, da smo tako zelo neresni? Kako to, da svojo lastno državo jemljemo tako otročje? Kako ne moremo doumeti, da je država resna zadeva in preresna, da bi jo dajali v roke kljukcem? Kako to, da ne prepoznamo resnih in kolikor toliko sposobnih politikov, ljudi, ki lahko primerno vodijo to državo? Kako to, da, ko spoznamo, da je neka združba v preteklih 4 letih zafurala skoraj vse kar se da, potem pa jih spet nagradimo tako, da lahko zopet vladajo? Kdo tukaj ne razume dogajanja? Sprašujem se tudi, ali je slovesnki volivec res tako pod vplivom “FAKE MEDIJEV” da ga ti lahko plajbajo na milost in nemilost? Kaj se mora zgoditi, da bo večina začeli razmišljat resno in zavedno, predvsem pa v dobro svoje lastne domovine?

  4. Tudi jaz sem najprej pomislil na pesimizem dr. Grande, kar mi je zvenelo zelo nenavadno, vendar je pisanje tako pronicljivo, da ga sam razumem povsem drugače. Že dolgo nisem bral tako sproščenega in hkrati globokega članka, kjer se avtor sprehodi med slovenskimi lažmi, ki jih državljani goltamo vsak dan, in jih sproti razkrinkava v maniri ne samo odličnega zgodovinarja, ampak tudi psihologa. Marsikdo ima na demokratični strani zadržke pri kritiki Drnovška. Granda brez težav ugotovlja, da je bil “preverjen” človek. S tem je v bistvu povedal, da imamo v Slovenije opravka s komunistično pošastjo, ki ima tisoč obrazov, med njimi so tudi lepi, zmerni, razumni ipd., vendar je vse to prevara. V resnici gre za navezo, ali bolje zavezo, ki obvladuje naše duše in telesa. Saj bi v to zavezo vključil še vse mostograditelje na demokratični strani, ki niso nobeni dobrodušni naivneži, ampak gre za obraze zaveze. Granda res pronicljivo pokaže na Zid, ki stoji na poti normalnosti.

    • Samo za mostograditelje imam en pomislek, da za del njih ali kar za večino njih velja svetopisemski izrek “… Bog odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo” !

      • Ja, se strinjam, da za mnoge lahko prosimo: “Bog odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo!” So pa tudi taki, ki so sklenili pogodbo s Satanom. In teh je ravno prav, da so kolo Slovenija ne vrti v pravo smer.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite