Sestavljanje nove slovenske vlade, 13. po vrsti

dr. Stane Granda / Arhiv Reporter
Fili Dei miserere nobis. Exaudi nos Christe!
Veterani, R i P!

Slovenija postaja na eni strani država oligarhije, na drugi pa večinske relativne revščine, kakršne ni bilo nikoli v zgodovini na tem prostoru. Iz tega logično izhaja, kaj mora biti naloga resnične slovenske vlade, četudi 13. po vrsti.

Sestavljanje nove slovenske vlade, bila naj bi 13. po vrsti, kar jo po človeškem praznoverju vnaprej postavlja pod vprašaj, zaposluje velik del slovenske javnosti. Ne toliko zaradi možnega novega (kratkotrajnega) mandatarja, kot strahu, kaj nam pravzaprav pripravljajo. Slovenija, kot kaže evropski odnos do arbitražnega akta, v mednarodnem svetu ne pomeni nič, navznotraj zgublja vse atribute države. Postaja pusta in prazna. Spominja me na stavek nekdanjega zveznega podpredsednika Živka Preglja glede prihodnosti »Juge«: »Kar je bilo, je bilo. Kar je, je. In kar bo, bo!«

Državljanom je Slovenija vse bolj odtujena in bati se je, da se ne bo znova razširila krilatica iz zadnjih let nekdanje Jugoslavije, da moramo dati mednarodni razpis za najbolj ugodnega okupatorja.

Nekdo je glede sodobne Slovenije duhovito zapisal, da imamo vojsko, enega simbolov države, ki je zmožna samo postavljanja častnih straž in obeleževanja državnih pogrebov. Tragično stanje Slovenije zaposluje tako odgovorne politologe kot sociologe. Razkorak med velikimi pričakovanji ob osamosvojitvi in realnostjo se poglablja in nihče ga ne zna več zadovoljivo pojasniti. Kaj bodo v prihodnosti glede nje pisali politični zgodovinarji, si ne znam predstavljati.

Razburjanje glede »novih obrazov«, ki naj bi krojili slovensko sedanjost in prihodnost, v resnici ni tako novo. Dejansko se je začelo že z dr. Janezom Drnovškom. O njem nismo ne samo pred volitvami, ampak celo na dan volitev, vedeli malo več kot nič. Spominjam se, da smo slovenski zgodovinarji tisti dan odkrivali spominsko ploščo akad. prof. dr. Franu Zwittru na njegovi rojstni hiši  v Beli cerkvi na Dolenjskem. Oblast je zastopala Lidija Šentjurc, ki je po partijski liniji bdela nad slovenskim zgodovinopisjem. Čeprav se je običajno okoli nje vse trlo lizunov raznih vrst, je bila tistega dne sama in osamljena, kot bi bila kužna. Vsi smo vedeli, da se glede preteklosti nekaj, ne pa kaj, prelamlja. Kot organizator sem ji tako moral delati družbo.

Sprehajala sva se po vasi in nastala je prilika, da sem jo neposredno vprašal, kdo je ta Drnovšek. «Osebno ga ne poznam. Dala pa sem ga preveriti in zvedela, da je ”naš” človek.» Več se nisem upal vprašati.

Slovenska zgodovina vse od tedaj dalje poteka v smeri boja za oblast med «našimi» in «ne našimi». Vladavina Janeza Drnovška, pa naj bo kot predsednika vlade ali države, ni potekala povsem v skladu z pričakovanji «naših». Gotovo pa jih ni razočaral. Povsem neženirano jim je omogočil največjo krajo v slovenski zgodovini, kar je bil njihov temeljni cilj.

Za pojasnjevanje slovenskega stanja obstajajo tako notranje- kot zunanjepolitični razlogi. Ne smemo se slepiti pred dejstvom, da je jugoslovanska demokracija že leta 1929 bila odpravljena, da se je njeno uničevanje po letu 1945 samo še stopnjevalo. Slovenci skoraj nimamo državljanov, ki bi imeli izkušenj z njo. Ni slučaj, da sta bila tako Jože Pučnik kot France Tomšič ter še številni drugi povratniki z »začasnega dela« v tujini, da je bila vrsta prodornih osamosvojiteljev, zlasti na teoretični ravni, bolj povezana z demokratičnim zahodom kot vzhodnoevropskim in še posebno jugoslovanskim bizantinizmom. Pred leti so zlasti v krogih jugoslovanske obveščevalne službe in vojske zelo poudarjali tudi vlogo ZDA pri razgradnji Jugoslavije, ki naj bi načrtno izobraževala vrsto nekdanjih jugoslovanskih politikov, med njimi tudi dr. Franceta Bučarja.

Ne glede na vse, pa tudi omenjeni veliki možje slovenske osamosvojitve, manjkajo seveda Janša, Bavčar, Oman; Peterle in številni drugi, zlasti operativci na tako imenovani nižji ravni, ki to v resnici ni, na primer Krkovič, Kmetič ter drugi, ne bi uspeli, če slovenski narod ne bi kot tak dozorel in si neustavljivo zaželel biti v svoji državi kot vsi normalni evropski narodi. Zato slovenska osamosvojitev tudi ni bila uperjena zoper nikogar, tudi ne zoper jugoslovanske narode, ampak sta bila njen cilj demokracija kot temeljni predpogoj in mednarodno priznana neodvisnost. Zgodila se je v zadnjem možnem trenutku, ker smo bili tik pred tem, da utonemo v jugoslovanstvu.  Trditev enega vodilnih slovenskih zgodovinarjev, da smo Slovenci dobili svojo državo, če smo jo hoteli ali ne, je izraz jugoslovenarstva in nerazumevanja slovenske zgodovine.

Zaslug Kučanove suite ni mogoče povsem zanikati. Toda oni so v prvi vrsti reševali sebe, zlasti po tistem, ko jih je dokončno prestrašil Miloševič. Še bolj jih je prestrašil kot umor Ceausesca v Bukarešti. Zavedali so se, kaj lahko pričakujejo od »naših«. Zato oni navajajo kot vzrok le takratne jugoslovanske razmere, zamolčujejo pa samoslovenskost in mednarodno demokratizacijo, brez katere samostojne Slovenije ne bi bilo. V tem primeru je izjemno ilustrativen odlomek Kučanovega govora v Tacnu, ki ga je nedavno objavil Dimitrij Rupel. Iz njega je razvidno, da Kučan slovenske zgodovine ne samo ne pozna, ampak še manj razume. V objavljenih besedah je eden virov za pojasnitev trajnega razkola v slovenski družbi, ki ga, kot kaže zadnja ljubljanska prireditev borčevske organizacije, ki je te misli posvojila, še ne bo kmalu ali pa celo nikoli konca. Z lažmi in polresnicami zastrupljajo že otroke. Ti so neprimerno manj spravni kot pa resnični borci, ki hote ali ne, poznajo resnico.

Čeprav imajo v novejši slovenski zgodovini »novi obrazi« svojo predzgodovino, njen zgodnejši del je nedvomno tudi Karel Erjavec, pa vendar ni mogoče zanikati dejstva, da so ti predvsem pojav sedanjosti. Njihovo prištevanje k populistom na obeh političnih polih, širšega evropskega okvira, ki naj bi bili posledica zavračanja »tradicionalnih strank, političnega establišmenta, odtujenih in distanciranih političnih elit in neoliberalnega modela«, zahtevam po »participatorni namesto predstavniški demokraciji«, ima v sebi gotovo zrno resnice, spregleduje pa vprašanje politične tranzicije, ki v Sloveniji ni bila izpeljana.

Še več. Priča smo svojevrstni  protidemokratični kontrarevoluciji, priznam skrajno zlorabljenem in izpraznjenem pojmu, ki pa ga kljub vsemu ni mogoče zanikati. Njen cilj je vzpostavitev sistema, ki bo eliti omogočal stalno krajo rezultatov dela večine prebivalstva. Je popolnoma neskrupulozna, nemoralna, brezobzirna kot nekdanji partijski politični komisarji: enkrat banke, drugič zdravstvo, tretjič stanovanja upokojencev, ki jih zaradi nizkih pokojnin ne morejo več vzdrževati … Njenega leninističnega sorodstva ni mogoče prezreti.

Obramba oblasti in privilegijev dovoljuje vse sredstva: od psihičnega in fizičnega zastraševanja do nasilja, z diskretizacijami in likvidacijami kot je svoje čase v Novo Gorici Bavčarju napovedal Kučan Ima številne pojavne oblike in skrajno neodgovorno jih je spregledovati in zanikati. Ena izmed njih se pripravlja v zvezi z petdesetletnico TO. Njeno najmočnejše orožje sta v skladu s staro leninistično prakso nasprotnikom očitana laž in nestrpnost, sredstvo  pa upravičeno poudarjanje nedoseganja ciljev slovenske osamosvojitve. Temu se v zadnjem času zaradi zamegljevanja in znanega odnosa Slovencev do »tujcev« priključuje še v veliki meri upravičena kritika zapitega Bruslja.

Slovenija postaja, kljub mednarodnim vplivom in vzorom in predvsem zaradi notranjepolitičnih razmer, na eni strani država oligarhije, na drugi pa večinske relativne revščine, kakršne ni bilo nikoli v zgodovini na tem prostoru. Iz tega logično izhaja, kaj mora biti naloga resnične slovenske vlade, četudi 13. po vrsti