Sergij Pahor: Sprava je osvobajanje …

2
Foto: Novi glas.
Foto: Novi glas.

“Etos: to je širina, strpnost, gosposkost. Ta suverenost je na razpolago tudi Slovencu …”
S tem geslom bo letošnja Draga že 49. in bo potekala od petka, 29., do nedelje, 31. avgusta. Zadnji dan Študijskih dni, ki bodo v parku Finžgarjevega doma na Opčinah, bo namreč kot vedno ob 9. uri sveta maša, ki jo bo daroval tržaški škof, nadškof Giampaolo Crepaldi.

Pred začetkom Drage smo se pogovorili s Sergijem Pahorjem, predsednikom Društva slovenskih izobražencev, prirediteljem debatnega foruma.

Letošnja novost Drage je – kot sami pišete v biltenu – vstop mladih v programski koncept Študijskih dni. Kaj pravzaprav to pomeni?

Celo vrsto let je Drago spremljala tako imenovana Draga mladih. Bila je samostojen izraz mladih, ki so delovali v Slovenski prosveti in so v sodelovanju s sorodnimi organizacijami v Sloveniji imeli pred tradicionalno Drago svoja srečanja z raznimi pobudami, ki so večkrat tudi dopolnjevale tako vsebinsko kot po načinu vodenja naše Študijske dneve. Letos so nam predlagali, da bi prevzeli v lastne roke prvi dan naše prireditve. Po eni strani to pomeni organizacijsko razbremenitev za mlade, ker se vključujejo v nekaj že utečenega, po drugi pa Draga dobiva dragocene sodelavce, ki bodo jamstvo, da se bodo Študijski dnevi nadaljevali, tudi ko bo prišlo do generacijske zamenjave, ki je naravna nuja. “Stari” smo ta predlog pozdravili in se ga resnično veselimo.

Tematika prvega, petkovega predavanja, ki ga bodo oblikovali Alenka Stanič, Valentin Inzko in David Bandelj, bo obravnavala vprašanje odhajanja mladih v svet, kjer naj bi si iskali študijske in zaposlitvene možnosti. “Kako odhajati v svet z možgani in se vračati z dušo in razumom”? – se sprašujete. Ali ste v sebi našli odgovor na to vprašanje?

Globalizacija je postala že izguljena fraza, a je vendarle potrebna, če hočemo razložiti nove procese, ki povsod naglo spreminjajo skoraj brez izjeme sedanji družbeni ustroj. V nekem smislu so selitve zaradi trajne lakote, gospodarskih kriz ali nasilja krojile našo družbo tudi v preteklosti. Toda takrat je odselitev pomenila trajen odhod, saj so po večini odhajali revnejši sloji. Danes odhajajo mladi, ki doma ne najdejo možnosti ne toliko za preživetje, kolikor v iskanju najboljših priložnosti. Ta ambicija je upravičena. V globaliziranem svetu in posebej v Evropski uniji je mogoče zaustaviti ta pojav samo, če mladim nudimo podobne pogoje doma. Tudi vračanje domov je možno in prav to mora zasledovati umna in razsodna politika, ki mora misliti tudi na dolgoročne posledice odseljevanja mladih.

V soboto bo Fabjan Hafner razmišljal o 22 letih slovenske državnosti. Kako menite, da se sprotna družbenopolitična vprašanja, ki so prisotna in globoko delijo našo matično domovino, ponavljajo tudi v zamejskem prostoru?

Svet politike doživlja težke preizkušnje povsod, še najbolj pa v državah, ki najhuje občutijo sedanjo ekonomsko krizo. Nihče nima recepta, kako iz nje, nihče pa si ne upa povedati resnice, da lahkega izhoda ni ter da bo vrnitev v nekdanje blagostanje stvar ne prav bližnje prihodnosti.

V Sloveniji je kriza gospodarstva dobila izrazitejše politične obrise, rekel bi ideološke, ki so bili vsekakor prisotni od osamosvojitve dalje, v tleči obliki pa ves čas po drugi svetovni vojni, ko je totalitarna država preprečevala demokratično življenje in kakršenkoli dialog in seveda toliko bolj onemogočila razčiščevanje odprtih vprašanj zaradi medvojnih in povojnih pobojev. Tudi slovenska manjšina v Italiji je bila, skoraj bi rekel ne glede na razmere v domovini, ideološko sprta in ta ugotovitev velja še za današnji dan. Tudi levica je bila sprta. Mislim, da so ideologije igrale med nami premočno vlogo in so trajno in usodno ošibile sposobnost manjšine za skupno zasledovanje njenih življenjskih interesov. To je bilo vedno očitno. Levica je deklarativno vedno podpirala manjšino, toda prednost so vedno uživale koristi stranke. Zaščitni zakon je zgleden primer.

Kako se bo po vašem mnenju družba v matični domovini in v našem prostoru znala soočati s prihodnjimi izzivi glede na že omenjene delitve, ki jih danes še kako zaznamujejo? V nedeljskem predavanju bosta svoj vidik na Dragi predstavila Marta Verginella in Urban Vehovar, prosili bi vas še za vaš pogled.

V skoraj polstoletni zgodovini Drage smo velikokrat govorili o spravi. Nekateri menijo, da smo celo bili prvi, ki smo sprožili to idejo, vsekakor pa je o tem na Dragi 2000 govoril takratni profesor na teološki fakulteti v Ljubljani in sedanji pomožni škof Tone Jamnik. Svojemu govoru je dal naslov Sprava – proces osvobajanja in znamenje poguma. Sprava mora torej biti proces, ki ni enkratno dejanje kot na primer stisk roke po osebni žalitvi. Sprava je osvobajanje, ker pomeni – če jo prav razumemo – rešitev more, ki je že predolgo tlačila narod. In končno je sprava tudi stvar poguma, ker moraš premagati strah, ki te je desetletja pogojeval, a prav tako tudi zamere in željo po maščevanju.

Draga se je od vsega začetka opredelila za svobodo in demokracijo ter je redkim disidentom doma dala možnost, da so držali prižgano luč teh vrednot tudi v slovenskem družbenem okolju. Ta naloga ji je uspela, kar se tiče sprave pa, moram priznati, nismo bili tako uspešni. Zato smo se odločili, da pred 70-letnico zmage nad nacifašizmom skušamo sprožiti skupno razmišljanje o tej kočljivi temi, ki smo jo doslej obravnavali vsak zase na vzporednih tirih, ki se nikoli ne srečajo.

Nedeljsko predavanje, ki ga bo oblikoval Tadej Bajd, predsednik SAZU, se vsebinsko navezuje na tematiko prvega, petkovega srečanja. V biltenu pišete, da bo “smiselna uporaba materinega jezika in angleščine pripomogla k internacionalizaciji slovenskih univerz ter tako privabila več tujih študentov in zmanjšala odhajanje mladih na študij v tujino”. Z jezikovnimi vprašanji, zaradi naše nameščenosti v italijanskem okolju, se manjšinci soočamo vsak dan. Ali vidite v tem vprašanju določene sorodnosti s položajem slovenskega jezika pri nas v zamejstvu?

Pravih sorodnosti glede jezikovnih vprašanj med matico in manjšino ni. V Sloveniji in Italiji se ukvarjajo skoraj z enakim problemom, kako neboleče uvesti angleščino na univerze, se pravi povečati njih učinkovitost in privlačnost. Nihče jim tega ne ukazuje ali določa, odločitve so stvar avtonomnih izbir Rima ali Ljubljane. Težko je napovedovati prihodnost. Vsaj v Evropi in razvitem svetu demokracija mineva. Skoraj 15 let po zaščitnem zakonu počasi, po kapljicah dobivamo nekaj več vidne dvojezičnosti. Veliko vprašanje pa je še vedno dopisovanje z javnimi ustanovami v slovenščini in prav tako ustno komuniciranje.

Na lanski Dragi ste se prireditelji oddolžili jubilantu Borisu Pahorju, letos je na vrsti devetdesetletnik Alojz Rebula. Oba sta s svojim življenjem zasledovala smer, kateri so od samega začetka šli naproti tudi Študijski dnevi: to so demokracija, krščanstvo in slovenstvo. Kakšna prihodnost se piše tem trem vrlinam?

Težko je napovedovati prihodnost: demokracija ni v nevarnosti v Evropi in razvitem svetu, ker se navsezadnje vsem splača živeti v svobodi in demokraciji. Krščanstvo bo ostalo vrednota, drugo vprašanje pa je, koliko bo krščanstvo dejanski model življenja za množice ljudi, katerim je edini zveličavni cilj materialno blagostanje. Seveda ni vse tako črno, kot se zdi, in nobena slika ni dokončna. Papež Frančišek je s svojim obnašanjem in svojimi izzivalnimi besedami že pretresel tradicionalno krščanstvo…

Še največ skepse mi vzbuja seveda usoda slovenstva. Nihče ne more jamčiti prihodnosti dvomilijonskega naroda, ki je kot večina evropskih narodov izgubil svojo biološko moč, a ne samo to, izgubil je tudi samozavest in samozaupanje. To se pozna v politiki, v cerkvi, v kulturi …

Prosili bi vas še za odgovor, ki zadeva Rebulovo življenje in delo: kateri zapis šempolajskega pisatelja – roman, esej… – je v vas zapustil najglobljo sled?

Poleg nekaterih zgodnjih del bi rekel, da sta me najbolj očarala romana V Sibilinem vetru in Jutri čez Jordan. To je velika literatura, v katero je Rebula zlil vse svoje poznanje antike in svoje podoživljanje človeka, njegovih vzponov in padcev.

Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom, objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


2 KOMENTARJI

  1. Velik del slovenskega naroda še živi v suženjstvu.

    V suženjstvu, ker se ne noče ali ne zna rešiti spon sovraštva in maščevalnosti.

    Pomagajmo jim, da se rešijo težkega bremena suženjstva!

    To suženjstvo je mnogo hujše kot tisto v starem veku, ker pohabi dušo in srce človeka.

Comments are closed.