Semolič: »Če je družba oprostila kazen, še ni pozabila dejanja, ki ga je storil«

2
139

Avtor: Ivan Puc. Viktor Blažič in Dušan Semolič. V Arhivu Republike Slovenije hranijo dokument zapisa pogovora – potekal je 24. januarja v prostori RK SZDL – med Semoličem, takrat »strokovno-političnem delavcem« SZDL, in Blažičem, ki po vrnitvi iz zapora ni mogel najti rednega dela.

»Viktorja Blažiča sem opozoril na realnost, da za nekatera delovna mesta ne more uspešno konkurirati, ker se zanje zahtevajo ustrezne družbenopolitične kvalitete. Rekel sem mu, da je že res, da je bila amnestija, vendar je madež še ostal, saj sam ni do sedaj še nič storil, da bi ta madež opral.« S temi besedami je Dušan Semolič, strokovno-politični delavec na Republiški konferenci Socialistične zveze delovnega ljudstva, opisal začetek pogovora, ki ga je imel 24. januarja leta 1978 z izpuščenim političnim zapornikom. Na željo Blažiča sta se pogovarjala ob prisotnosti Semoličevega sodelavca iz SZDL Primoža Hainza.

Dokument zapisa pogovora med zdaj že dobri dve desetletji predsednikom svobodnih sindikatov Dušanom Semoličem in Viktorjem Blažičem smo našli v Arhivu Republike Slovenije – fondu Centralnega komiteja ZKS. Predsednik SZDL Mitja Ribičič je zapis poslal v vednost Francu Šetincu, sekretarju Izvršnega komiteja CK ZKS, prejela pa sta jo tudi predsednik borcev Janez Vipotnik in Janez Zemljarič, republiški sekretar za notranje zadeve, v času aretacije Blažiča in sodnika Franca Miklavčiča leta 1976 pa šefu Udbe.

Semolič: »Če je družba oprostila kazen, še ni pozabila dejanja, ki ga je storil«

Že na začetku pogovora se je Blažič vprašal, ali mora biti kaznjenec na prostosti. Odkar je pred dvema mesecema prišel iz zapora, si zaman prizadeva za redno zaposlitev. Niso ga hoteli zaposliti pri Delu, kjer je delal kot novinar. Odzval se je na več razpisov; na Zavodu za družbeno planiranje, denimo, se je pogovarjal z Tomažem Banovcem o mestu svetovalca za založništvo. Ta je povprašal »odgovorne«, odgovor pa je bil »negativen, češ da gre na tem delovnem mestu za redakcijsko delo«. Blažič je po tem pogovoru sklepal, da je prišel odgovor »iz nekega foruma, ki ga morajo vsi poslušati. Prav zato se je obrnil na RK SZD, kot enega izmed forumov.« V republiškem svetu za preventivo in vzgojo v cestnem prometu so ga zavrnili, ker ga je »neka tovarišica obvestila, da gre za delo, pri katerem prihaja do čestih koordinacij z družbenopolitičnimi organizacijami.«

Semolič ga je poučil: »Če je družba oprostila kazen, še ni pozabila dejanja, ki ga je storil. Poudaril pa sem, da ima sam vrsto možnosti, da pokaže tej družbi, seveda če to iskreno želi, da se je njegov pogled na družbo spremenil. Če pa si je izbral še naprej pot mučeništva, pot, v kateri bo marioneta v rokah drugih, si mora vse posledica pripisati samemu sebi.« Spomnil ga je, da ni nobena izjema, zato »ne sme zahtevati neke posebne skrbi te družbe«, saj se »velika večina kaznjencev po vrnitvi na prostost srečuje s problemi ponovnega vključevanjem v delovne sredine«. Blažiča je tudi opogumljal in ga opozoril, da je več delovnih mest, kjer lahko uspešno konkurira, na nekatere pa »za sedaj ne more računati. V interesu nikogar v republiki ni, da bi delali iz njega mučenika, nihče ne bo imel nič proti, če se bo kot vsak občan normalno vključil v naše življenje.«

Kaj je moralnopolitična neoporečnost?

Blažič je nato Semoliča vprašal, kaj se razume pod moralnopolitična neoporečnost in dobil pojasnilo, da si v besedah kot v dejanjih za socializem, za samoupravljanje, za bratstvo in enotnost naših narodov in za neuvrščeno zunanjo politiko. Proti koncu pogovora mu je zagotovil, da nima nobenih političnih ambicij, le delal bi rad v miru. »Ne rečem pa, da ne bom več pisal o kulturnih zadevah.« Omenil je tudi prijatelja Borisa Pahorja, o katerem je slišal, da je dal izjavo o njem. »Vprašal bi se, zakaj je Pahor jezen? Pahor ni le kdorkoli, on je le neko ime. In ima tehtne razloge, da je jezen. Meni je sicer žal, da je dal tako izjavo, mi pa na misel nas pride, da bi to obsojal.« Zakaj je šlo, ne vemo, ena od možnosti je, da so skušali vpletene v znani intervju Edvarda Kocbeka v Zalivu, spreti. Na koncu je Blažič resignirano dejal: »Najbolje je, da pustim vse to pri miru, ker je že preveč nesporazumov.« Po odločitvi Predsedstva SFRJ (sklep o pomilostitvi pred praznikom 29. novembra) sta Blažič in Miklavčič 25. novembra 1977 zapustila zapor. Blažič je glede na zapisano dobro vedel, zakaj je zaprt in zakaj je zdaj zunaj. »V nekem trenutku se je potrebovalo, da smo zaprti, sedaj se potrebuje, da sva ´zunaj´, pa sva ´zunaj´.« Izrabil je priliko in dal še dandanes aktualen poduk: »Vodilni ljudje, partija, bi morali po tridesetih letih napraviti v mentaliteti preobrat tako, da ne bi več gledali na javne zadeve skozi ozke strankarske, režimske koristi, pač pa bolj s stališča interesov naše družbe, naroda kot celote.«

»Berufsverbot«

Po vrnitvi iz zapora je Blažič ostal brez sredstev za preživljanje. Kot novinar si je nakopal trajni »Berufsverbot«. Kaznovan je bil še z brezposelnostjo, je zapisal v knjigi Svinčena leta. Politični obsojenec postane pravi kaznjenec šele na svobodi. Začela se je kazen na prostosti. Ker je predsednik Russllovega mednarodnega sodišča Vladimir Dedijer tožil ZR Nemčijo zaradi zakona, s katerim je pripadnikom skrajnih desničarskih in levičarskih strank prepovedano zaposlovanje v državnih službah (t. i. Berufsverbot), se je Blažič s pismom obrnil nanj in se mu predstavil kot primer in dokaz, da je tak ukrep uveden tudi v Jugoslaviji. Dedijer mu ni niti odgovoril.

Brez javnega opravičila

Obsodba Viktorja Blažiča je bila razveljavljena leta 1999. Pokazal jo je takratnemu odgovornemu uredniku Titu Doberšku. Ta je uredniškemu kolegiju predlagal, da se mu v uvodniku javno opraviči. »Povedal mi je, da so bili brez izjeme vsi uredniki proti,« je pred tremi leti v intervjuju za Reporter povedal Blažič.

Vir: Reporter


2 KOMENTARJI

  1. Spadam med tiste ki so se v začetku šestdesetih zavedli da je z tedanjo državo vse narobe in se prizadevali da se je pošlje čim prej na smetišče zgodovine. V dogodkih vezanih z letom 1971 sem bil zaprt z obtožnico ki je vsebovala trikratno možnost obsodbe na smrt po tedaj veljavni zakonodaji! Brez veljavnih dokazov na sodišču kljub željah tožnikov uspeli so me obsoditi le na dve leti zapora. Kakor v primeru ki ga opišete najhuje se je godilo po izhodu iz zapora. Stigma je veljala ves čas in velja tudi danes! Dejanje ki je botrovalo ustavi iz 1974. Torej ključen dejavnik poznejše osamosvojitve ki ga je upoštevala slovita komisija (Badinter),ni bil vreden da mi ZUJF ne odvzame 60 Evrov dodatka ki mi ga je dodelila komisija za popravilo krivic storjenih v bivšem režimu! Nobenega opravičila kaj šele priznanja,po vrhu pa še žalitev z dodelitvijo slednjega udbovcu Ertlu! To je država v kateri mi živimo in kaj od nje naj pričakujemo?!

  2. Jugoslovanski totalitarizem je povzročil mnogo hudega gorja na slovenskem ozemlju.

    Vendar je še danes mnogo takšnih, ki tega niso obsodili ali se vsaj distancirali. To je spričevalo naše civilizacije in demokracije.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite