Jeseni sem od male proizvajalke semen preko interneta kupil nekaj glavic domače, slovenske, avtohtone sorte česna in ga lepo posadil v gredico na domačem vrtičku. Prav včeraj pa mi je mama dala nekaj semen domače sorte fižola, da ga bom po Svetem Florjanu vrgel v zemljo.
Prodaja semena med kmeti in izmenjava semen med vrtičkarji se dogaja že od pradavnine. Ljudje so od zmeraj skrbeli za semena kulturnih rastlin, jih žlahtnili, prilagajali svojim rastnim pogojem in seveda svojemu okusu. Kar se je dobro obneslo so ohranjali in si med seboj izmenjevali.
Vse to, če bo sprejeta uredba EU o rastlinskem razmnoževalnem materialu, bo kmalu postalo protizakonito. Dovoljeno bo samo seme velikih proizvajalcev, ki si bodo lahko privoščili drage birokratske postopke certificiranja semena.
Zbogom raznolikost, dober dan uniformnost
Če bo osnutek regulative (v angleščini) postal veljaven, bodo mnoge stare, avtohtone in redke sorte sadja, zelenjave in žitaric izginile z naših miz. Še posebno bo to prizadelo male: male pridelovalce, ker si ne bodo smeli zakonito izmenjevati semena, mala semenska podjetja, ki ne bodo imela denarja za drage postopke, male države, ki velikih semenskih podjetij sploh nimajo.
Tako bodo postavljene nepremagljive birokratske ovire za malo ekološko kmetijstvo, ki prav posebej ceni raznolikost rastlinskih vrst, prilagojenih ekološkemu kmetijstvu. Trg semen se bo skoncentriral v rokah nekaj semenarskih korporacij, kar jim bo dalo še večjo moč. Posledično pa se bo s tem spodbudilo tudi velika kmetijska pridelovalna podjetja in že tako slaba samozadostnost Slovenije se bo še dodatno zmanjšala. Zlovešči krog se bo zavrtel še za nekaj obratov.
Brezplačna menjava semen med kmeti in celo med malimi vrtičkarji bo s to uredbo, kot opozarjajo v odprtem pismu komisarju Janezu Potočniku člani društva Varuhi semen, postalo ilegalno dejanje, kar je izjemno grob poseg v zasebnost posameznika. A ljudje se ne upirajo samo pri nas, pač pa po celi Evropi. V ta namen se podpisuje peticija za semensko raznolikost.
Vsi smo odvisniki … in to vedno večji
Velike, finančno močne korporacije so nas v želji za dobičkom začele stiskati prav tam, kjer smo najbolj ranljivi – na področju osnovnih človekovih potreb, kot je potreba po vodi in hrani. Včeraj nas je skrbelo za vire pitne vode na katere bi se lahko “usedle” velike korporacije, danes nas skrbi za semena v povezavi z lastno pridelavo hrane.
Že tako je sodobni, lahko bi mu rekli, nakupovalni človek na tako zelo osnovnem področju kot je hrana, odvisen od založenosti lokalnega supermarketa. A to še ni dovolj! Uničiti je treba še tistih nekaj malih lokalnih kmetij, ki so pri nas – to pa je naša posebnost – izjemno razdrobljene in s tem zelo ranljive. Uničiti je treba še tisto nekaj volje vrtičkarjev, ki svoje “flike” zemlje okoli hiš zasadijo namesto s travo, z zelenjavo.
Kot da bi bil namen evropske direktive povečati odvisnost ljudi od “velikih” na najbolj elementarnem področju. Kot da drugih odvisnosti – na primer od tobaka, alkohola, mamil, pa tudi od iger na srečo, interneta, … – še nimamo dovolj. Začenja se resna borba za obstoj…
Foto: Aleš Čerin
