Avtor: Vanessa Čokl. Vir: Večer.
Prva vlada Janeza Janše vas je postavila za direktorja Muzeja novejše zgodovine, dva meseca ste zdaj direktor Arhiva Republike Slovenije. Imajo vlade pri nas svoje ljudi za državni arhiv? Ste vi Janšev človek za arhiv?
Poslanka Pozitivne Slovenije Melita Župevc je menda izjavila: “Zanimivo je, da se zamenjave dogajajo na začetku mandata vlade, ki je jasno in glasno – očitno pa tudi s figo v žepu – zatrjevala, da se z ideološkimi temami ne bo ukvarjala. Na mesto direktorja arhiva pa prihaja človek, ki mu nova vlada daje zahvalo za vse usluge iz zadnjih let.”
Gospodična Župevčeva meni, da sem bil nagrajen za zasluge. Seveda pa ne pove, za kakšne zasluge. Če bi sklepali, da sem bil po njenem nagrajen za nekaj slabega, potem bi bilo zelo prijazno, da pove, kje sem ga lomil. Če je na primer Pahorjeva vlada takoj po volitvah 2008 nakazala denar za nadaljevanje del v rovu Sv. Barbara v Hudi jami v Muzej novejše zgodovine Slovenije, da smo se marca 2009 lahko prebili do nesrečnih žrtev, ki so nagovorile svetovno javnost, ali je to moja zasluga, za katero me je treba nagraditi, ali sem ga po njenem polomil in bi me bilo treba kaznovati? Ali je dejstvo, da si je zgodovinarski kolega Božo Repe, ko je konec leta 2009 prišlo do odločitve Pahorjeve vlade, da bo še enkrat nakazala denar v Muzej novejše zgodovine, na vso moč prizadeval, da bi preprečil nadaljevanje raziskave v rovu Sv. Barbara, njegova zasluga ali pa ga je polomil, ker mu blokada ni uspela? Ali gospodična Župevčeva misli, da je zaslužno za zgodovinarja, da ne odkriva resnice, ampak jo nekomu na ljubo skriva? Potem seveda je kolega Repe zaslužni skrivač, jaz sem pa nesramni falot, ki se mu zdi potrebno raziskovati zločine, ki ne zastarajo, ki meni, da imajo svojci in druga javnost pravico vedeti, kje so pokopane žrtve medvojnih in povojnih izvensodnih pobojev. In seveda da je treba prikrita morišča in grobišča spodobno urediti.
Pod minulima dvema vladama ste vodili komisijo za prikrita grobišča. A je bila zadnja leta precej blokirana. Huda jama se je odprla in spet zaprla. Janševa vlada pa zdaj te komisije nima?
Komisija čaka na vladno odločitev o nadaljnjem delu. Za Hudo jamo smo predlagali, naj se nadaljujejo dela v rovu Sv. Barbara. V letu 2012 naj se opravijo dela po odločbi rudarske inšpekcije ter naj se pripravi projekt za prekop vseh žrtev. Rov sv. Barbare naj se razglasi za kulturni spomenik državnega pomena. Pričnejo naj se postopki za ureditev lastniških razmerij in priprave za odprtje spomenika za javnost v letu 2013. Prav tako naj se pripravijo variantne rešitve dokončnega mesta in načina pokopa žrtev.
Udba brez udbovcev
Na najmočnejšo vladno stranko se ni nalepila simpatična zgodba. To ste imeli kaj v mislih, ko ste šli vodit arhiv? Mislim na SDS-kompilacijo javno dostopnih arhivskih papirjev, ko je bila stranka v opoziciji, da bi predsednika republike obremenili s primerom Velikovec. Z jugoslovansko-slovenskim državnim terorizmom na avstrijskem Koroškem konec sedemdesetih.
Predsednikova izjava o manipuliranju z arhivi nenavadno spominja na njegovo izjavo o drugorazrednosti političnega manipuliranja v primeru zločina v rovu sv. Barbare. Menim, da so drugorazredno politično manipulirati začeli takoj po zločinu zločinci in njihovi nadrejeni. Grobovi so bili zakriti, žrtve zamolčane, njihovi svojci rasistično diskriminirani. V Poročilu 3 vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč od 2009 do 2011 se zavzemam za lustracijo od drugorazrednosti.
Ja?
Sem za lustracijo zgodovinskega spomina od falzifikatov, pollaži, utvar titoističnega sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil, za lustracijo boljševistične revolucije, stalinizma, titoističnega totalitarizma, za lustracijo iluzije, da zmagovalcem ni mogoče soditi. Gre za to, da je drugorazrednost političnega manipuliranja titofilov in njihovih dedičev v obrambi tabujev titoizma resna patologija slovenske družbe. Da je njihova revizionistična, falzifikatorska slepila, njihovo hujskanje k rasizmu in sovraštvu treba lustrirati in jih zamenjati z zgodovinsko podobo, ki izhaja iz strokovnih in etičnih stališč demokratičnega izročila, človekovih pravic, pravne države. Zato bi bilo pravno preverjanje meja takšnega početja lustracijsko, osvetlitveno dejanje. Dejanje vzgoje, omike in olike. Pa ne gre za to, da bi bili zaradi svoje topoglavosti poškodovani samo titofili. Dolgoletno življenje v laži je poškodovalo tudi tiste, ki se z življenjem v laži niso strinjali, pa so se upognili pod nasiljem in propagando. Tudi njim naj lustracijski postopki omogočijo vrnitev k zdravi pameti in spoštovanju sebe in soljudi.
Kar so naredili v SDS, je bila politična uporaba, zloraba arhivskih dokumentov?
Slovenska tradicija uničevanja arhivov iz časa titoizma ni zajemala samo uničevanja arhivov tajne politične policije. Arhivsko barbarstvo, kot ga je imenoval ugledni arhivist, je dosegalo takšne razsežnosti, da so delavci kakega podjetja morali s pričami dokazovati, da so bili tam zaposleni. In o tem je treba čim več govoriti. Če je načelna opredelitev, da je javno arhivsko gradivo iz časa druge Jugoslavije dostopno, potem je razumno, da odgovornost za varovanje osebnih in tajnih podatkov prevzamejo uporabniki gradiva. Pa naj gre za medije, politične stranke, raziskovalce ali druge, ki s podatki iz arhiva javno nastopajo.
Kaj pa primer Meršol? Očitno se je v arhiv šel nekdo opremit z dokumenti, da so se pojavili v javni rabi? Sodelavec tajne politične policije v prejšnjem režimu je bil po arhivskih papirjih poslanec Pozitivne Slovenije. Bi bil moral odstopiti, ko se je to razkrilo in niti ni zanikal?
Bil sem dovolj globoko v titoističnem oblastnem sistemu, da se mi zdijo smešni vsi, ki pravijo, da si bil lahko na vodilnih položajih in se ti je vendarle lahko zdelo, da nisi odvisen od tajne politične policije. Vsakdo na kolikor toliko pomembnem položaju je bil odvisen od Komunistične partije/Zveze komunistov, s tem pa tudi od tajne politične policije, saj je partija svoj oblastni monopol gradila na represivnem mandatu, ki ga je podelila tajni politični policiji. In brez kolaboracije s tem sistemom pač ni bilo napredovanja.
Lingvist, kar je bilo tajno ime Mitje Meršola, naj bi bil leta v Londonu oprezal za politično emigracijo in poročal v domovino. Ko je to prišlo na dan, je pa izjavil, da je delal za domovino.
Proces detabuizacije titoističnih kršitev človekovih pravic in žalitev človekovega dostojanstva se nadaljuje z odkrivanjem tudi drugih uničojočih posledic izvajanja strašnih pooblastil, ki jih je partija zaupala tajni politični policiji v državljanski, razredni, verski in drugih vojnah predvsem proti državljanom lastne države, politični emigraciji, zamejskim Slovencem. Čeprav poročila govorijo o desettisočih profesionalnih, plačanih, prostovoljnih in v sodelovanje prisiljenih agentov, vohljačev, se nam tako kot pri zločinu brez zločincev pojavlja Udba brez udbovcev. Zdi se, da vsi obsojamo tajno politično policijo, obenem pa bi mnogi radi prepričali, da njen represivni mandat ni bil del totalitarne mašinerije, da je bil normalen, da je varoval domovino. Ta pristop je na moč podoben izjavi ‘še premalo smo jih pobili’.
Je bila napaka, da Slovenija v začetku devetdesetih ni šla v lustracijo?
Kot vsestransko vpleten v titoizem, skratka kolaborant totalitarizma, predlagam drugo pot. Kdor je bil vpleten v komunistični sistem, lahko svoje obžalovanje izrazi tako, da sočustvuje z žrtvami totalitarnega državnega terorizma, in opravi pokoro tako, da prispeva k razumevanju totalitarne destrukcije. Torej vabim vse svoje nekdanje partijske kolege, da se nam pridružijo pri našem ne prav lahkem uveljavljanju resnice o najhujšem zločinu po drugi svetovni vojni v Evropi, ki se je v dobršni meri zgodil pomladi 1945 prav na slovenskih tleh. Obenem pa bom vesel, če bomo v skupnem naporu ustrezno uredili dostop od ohranjenih dokumentov tajne politične policije in prispevali k temu, da bosta razumevanje in obsodba totalitarnega sistema spodbudila krepitev slovenske demokracije in pravne države.
Dovolj je ostalo v arhivu
Ve se, da so bili v titoizmu, kakor mu pravite, pospravljeni, načrtno uničeni metri esdevejevskih arhivov. Koliko je ostalo? O zasledovanih. O zasledovalcih. In: ali je verodostojno?
Arhivi tajne politične policije so bili uničevani skozi desetletja. Po nekaterih ocenah je ostala komaj desetina skrbno prečesanega arhiva. Vendar je tudi to, kar je ostalo, dovolj pričevalno in bo mogoče napisati mnogo močnih zgodb.
Kolikšna dopolnitev bi znali biti beograjski arhivi? Niso nam prav dostopni?
Beograjski arhivi hranijo izredno veliko za Slovenijo in slovensko zgodovino bistvenih fondov. Dostop do njih je v zadnjih letih oviran in upam, da bodo nadaljnja pogajanja stanje popravila.
Rekli ste, da je bil padli referendum o arhivih pod prejšnjo vlado poskus skrivanja arhivov. Motilo je prejšnjo oblast, da je gradivo nekdanje SDV pred majem 1990, kolikor ga je v Arhivu Repubilke Slovenije, v celoti dostopno?
Referendumsko dogajanje zasluži posebno raziskavo, ki nam bo odkrila zanimive medgeneracijske in politične povezave.
Kakšne povezave?
Akterji titoizma in njihovi dediči so zapleteni v nenavadne naveze. Ljudje, ki so navidez generacijsko in nazorsko daleč od totalitarizma, v določenih položajih, ki jih narekuje nezavedni diktat poraženega titoizma, začnejo uporabljati prav totalitarne miselne vzorce.
“Kličejo kaj iz političnih pisarn v državni arhiv, pritiskajo?”
Pravzaprav preživljam izredno mirne uradniške dni in se v božjem miru ukvarjam s projekti, ki so stalnica arhivskega vsakdana.
EPK na Dobravi
Hrvaški politični vrh se je za 15. maj napovedal na Tezno. Pokopališče pod pokopališčem je ta velika mariborska lokacija brezpravnih povojnih pobojev. Obljubljen je bil spominski park, pa ga kar ni. Kostnica na Dobravi tudi čaka. Niti sporazuma o vojnih grobiščih s Hrvaško nimamo?
Komisija vlade za reševanje vprašanj prikritih grobišč je tudi za leto 2012 sprejela sklep: ‘Prikrito morišče in grobišče v protitankovskem jarku na Teznem je delno urejeno kot spominski park. Slovenija kot del programa Evropske prestolnice kulture 2012 z iniciativo za internacionalizacijo problema prikritih morišč in grobišč povabi k sodelovanju predvsem Hrvate, Srbe, Črnogorce, Italijane, Avstrijce, Nemce in sotrpine iz nekdanjih satelitskih držav Sovjetske zveze.’ To bi bila imenitna nadgradnja dejstvu, da je Maribor s spravno piramido na pokopališču Dobrava leta 1990 postavil prvi slovenski spravni spomenik.
Vaši predhodniki so imeli plane za arhivsko palačo na ljubljanski Roški. Pa za e-arhiv. To vse zdaj ustavlja varčevanje?
V predloženih načrtih slovenske kulture sta bila v letih 2011-2015 za arhiv namenjena dva velika zalogaja: novogradnja na Roški in e-arhiv. Preverjamo, kako ju spustiti na realna tla. Sta pa oba temeljna razvojna projekta in ju velja nadgraditi.
