Sem mrtva ali živa riba?

3

orada ribaKo me ljudje prepričujejo, da se v zvezi z nastalimi problemi ne da nič narediti, da je vse zaman, da so vsi resursi izčrpani, da je najbolje pustiti, da gredo stvari po svoje …, se s takim razmišljanjem ne morem strinjati in pomislim: »Dokler sem živ, lahko še kaj naredim. Samo živa riba lahko plava proti toku, mrtvo pa tok odnaša.«

Med nami je, žal, preveč »mrtvih rib«, ki jih družbeni tok odnaša. In to me vznemirja. Kdo so te mrtve ribe? To so apatični, brezvoljni in pasivni ljudje, ki čakajo, da se bodo razmere v državi same od sebe spremenile, da bodo ljudje, ki imajo v rokah »škarje in platno«, kar naenkrat »spregledali« in postali dobri, da ne bo več korupcije, laži, sprenevedanj in zavajanj …

Žal pa tako ne gre! Samo od sebe se nič ne spremeni! Zato kličem: »Odprite oči, dobri ljudje! Čas za spanje in sanje je minil! Napočil je čas za zdravo pamet in trezno glavo, čas, da »zravnamo onemogle roke in klecava kolena«, čas da si končno natočimo čistega vina. Da, imate prav, čas je za akcijo!« Katero akcijo? Kje je kakšna akcija?

Z akcijo vedno najprej začnemo pri sebi. Najprej »pometamo pred lastnim pragom«, potem gremo pa naprej.

Tudi tokrat želim spregovoriti o družini, saj me skrbi stanje v naših družinah. Namenoma pa danes ne mislim govoriti o spremembah družinskega zakonika in iskati nove argumente proti, saj mi je jasno, da zagovorniki sprememb logičnih in zdravih argumentov niso sposobni razumeti, še manj sprejeti.

Rad pa bi spregovoril o trdosrčnosti, ki je marsikdaj vzrok za smrt družine. Ko spremljam statistične podatke o razvezah (Ta plitek in plehek »uradni izraz«, ki brezskrbno prikriva dejanske bolečine, ki se pojavijo ob smrti družine, me zelo moti; kot bi hoteli reči, da je ločitev podobna nebolečemu »razvezovanju« vezalk na obuvalu.), o nasilju v družinah, o tem, kako se danes skoraj 60% otrok rodi v enostarševskih družinah oziroma v okolju, kjer ni enega od staršev, me, prav gotovo zaradi moje osebne zgodbe otroka brez očeta, še vedno boli.

Poznam veliko zakonov, kjer mož misli, da stvari doma dobro tečejo, da ima družina normalen standard, da nikomur nič ne manjka, saj si vsak član družne lahko privošči, kar si želi, da imajo pozimi denar za smučanje, poleti pa za morje … Ko pa vprašate ženo, kako je zadovoljna, marsikdaj slišite popolnoma drugačno zgodb. Pove, da je komunikacija med njima – če je sploh kdaj bila – že zdavnaj zamrla, da se pogovarjata le še o obveznostih, kdo bo katerega otroka kam prepeljal, da se mož ukvarja s svojimi hobiji, ali ko pride iz službe, obsedi pred televizijo, ona pa se sama ukvarja z otroki …, pove še, da že dolgo nista sama kam šla ali si kaj privoščila … Žena o svojih občutkih možu ne upa odprto pripovedovati, saj je to že večkrat brezuspešno poskušala, pa je ni poslušal, še manj razumel in je zakopala upanje, da bo še kdaj razumljena in slišana, da bo njen mož opazil njeno bolečino in osamljenost … Ve, da je najbolje, če daje videz, kot da je vse v redu.

In na žalost mnoge naše družine zares tako funkcionirajo. Dajejo videz, kot da je vse v redu. Hiše in njihova okolica je lepo urejena, pred garažo je dober avto, če pridemo na obisk »vse štima« …, kaj pa se dogaja v odnosu med možem in ženo, nam ostane prikrito. In ko slišimo, da sta šla dva soseda ali znanca narazen, se čudimo, kako je to mogoče, saj sta vendar bila krasen par …

In kdo je zdaj tu trdosrčen? Lahko bi rekli oba, saj ima vsaka »’špaga’ dva konca«, vendar tokrat želim večjo odgovornost namenoma »obesiti« na moškega. Pri tem se ne želim niti najmanj »prilizovati« ženskam oziroma ženam, niti nimam namena zmanjševati njihov delež odgovornosti, pač pa želim opozoriti na nedoraslost, pomehkuženost in razvajenost sodobnega moškega, ki misli, da ima pravico do počitka in prostega časa, medtem ko se žena preganja za otroki, pravico do tekme po TV, pravico do piva s prijatelji, pravico do kritiziranja ženinega dela … Od kod mu vse te »pravice«, se vprašam. Kdo mu jih je dal? Je potem čudno, če želijo žene iz takega odnosa pobegniti, če se čutijo zapostavljene in izkoriščane …?

Zato vas prosim, gospodje, vzemimo si k srcu in ozavestimo današnji trenutek, ki od nas zahteva pokončnost in zrelost. Dober odnos v zakonu (in v zunajzakonski skupnosti) ni za nedorasle in pomehkužene dedce. Dober in zdrav odnos v zakonu je trdo delo, ki od nas večkrat zahteva pripravljenost na odpoved in žrtev, pripravljenost, da stopimo ven iz cone lastnega udobja, zavihamo rokave, premagamo samega sebe, svoje predstave, interpretacije in predsodke, ki jih v naš razum vsak dan spretno vnaša javno mnenje.

Nekdo je rekel: »To, kar danes smo, je posledica naših preteklih odločitev in to, kar bomo jutri, bo posledica naših današnjih odločitev.« Kako resnično. Zato vas vabim, dragi gospodje, da se danes odločite in naredite kaj konkretnega za vajin odnos. Naj bo vaša žena (partnerka) presenečena in naj se sprašuje, kaj se vam je pripetilo …

Vsem obiskovalcem portala Časnik.si želim vesele velikonočne praznike.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


3 KOMENTARJI

  1. Fajn, duhovito napisano. Le avtorju se je “prikradla” neumnost ali politična korektnost, ko v oklepaju dodaja (in v zunajzakonski skupnosti) ali (partnerko).
    A to je posledica dolgotrajnega mentalnega izkrivljanja v naši družbi, ki ne prizanaša nikomur. Angleški izraz je “mental bending”. Ne vem, morda bi psihologi lahko našli slovenski prevod.
    Da bi le kdo opazil, da “zunajzakonsko” imate lahko kvečjemu ljubico, ne pa “skupnost”.

  2. Da ne bomo samo možje na tapeti:
    Sodobne žene so tako sposobne, da same najbolje vedo kako je treba v zvezi z družino in otroci vse opraviti. Ko se mož navadi biti izrinjen in si najde svoje opravke, pa jamrajo.
    Kaj šele, da bi sprejele tisto: “mož je glava družine”.

    Malo karikiram 🙂

  3. [Del izbrisan op. admin.]

    Sicer pa – svet se začne spreminjati pri samemu sebi, pri družini, na lokalni ravni. Potrebno je biti pogumen odločen in se upreti lažnim prerokom časa. Niso pa ti časi prav nič lahki, logično – terjajo trdnega in klenega človeka.

Comments are closed.