Sekularizacija, zaton krščanstva in vzpon duhovnosti izven cerkva

19

Kanadski filozof Charles Taylor je v intervjuju za L’Osservatore Romano (Družina, Slovenski čas št. 116/2019) opozoril na agresivno sekularizacijo v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni kot na težnjo po opuščanju vere oz. koncu religije. Vendar se to ni zgodilo, kajti »duhovnost ni izginila, kakor ni izginilo tudi hrepenenje po nečem večnem …, ampak je dobilo le nove izraze«.

Nesporno pa je, da je krščanstvo v razvitem zahodu v zatonu, da se cerkve praznijo, da je vedno manj duhovnikov, redovnikov in redovnic, da pada število sklenjenih krščanskih zakonov in podeljenih krstov ipd.

Taylor je še dejal, da so »pretirana obramba tradicije in fundamentalni tokovi krščanstva pregnali iz Cerkve veliko ljudi, ki so zaradi tega izgubili vero. Cerkev bi morala spoznati in sprejeti, da v duhovnosti obstaja pluralnost. Če je namreč za ene pot krščanstvo, za druge to ni«. Rešitev je v odprti identiteti, v določeni ponižnosti in v dopuščanju, da se lahko tudi kristjani zmotijo. Dejstvo, da danes v zahodnem svetu ljudje iščejo svojo osebno duhovno identiteto, še pravi Taylor, »je nekaj, kar je zelo blizu krščanskemu izročilu«. Prihaja torej duhovnost brez krščanstva, za katero še ne vemo, kakšna bo, kot tudi ne vemo, kakšen bo odnos med krščansko in novo duhovnostjo niti ali bo Cerkev znala sprejeti, podpreti ali celo zajeti novo duhovnost in kako.

Tudi katoliški misleci se sprašujejo, kakšen razvoj čaka Katoliško Cerkev zaradi vztrajanja pri dogmah in nekaterih pravilih

Med misleci, ki iščejo odgovor na ta vprašanja, je tudi mag. Vinko Ošlak, saj tudi on ob krizi v Cerkvi ostro kaže s prstom na problem cerkvenih dogem oz. neizpodbitnih resnic. Ob prebiranju Rebulovih kolumen v Družini je npr. zapisal (Reporter, 29. aprila 2017), da je

»vsaka druga kolumna izpod njegovega peresa genialna, prav tako pa je vsaka druga povsem mimo. Kadar ga zavedejo značilne zmote katolicizma, kakor kult Marije, svetnikov in angelov, prikazovanja, skratka okultizem (nauk o skrivnih neznanih silah, pr. avt.), prikrit v Katoliški Cerkvi, pade, celo zelo globoko. Ko pa piše o Kristusu, je kakor naš brat. Tu ne vidim kaj dosti razlik med svojimi in njegovimi pogledi. Tako on menda moli zame, da bi se vrnil Rimu, jaz pa molim zanj, da bi se obrnil v smer večnega Jeruzalema …«

Duhovnik in publicist Bogdan Vidmar pa priznava, da smo priče vedno ostrejšemu razhajanju tudi znotraj same Cerkve, to je »med t. i. konservativnimi in liberalnimi strujami. Vendar ta razhajanja niso nova … in Cerkev se je skozi zgodovino prenavljala in spreminjala svoja stališča, če npr. pomislimo na njen odnos do Judov, do vprašanja verske svobode, do pogreba samomorilcev, mrtvorojenih otrok idr.«. Pri tem pa se sprašuje, do kakšnega razvoja Katoliške Cerkve lahko pride v prihodnosti. Na njena vrata namreč trkajo nova in nova resna vprašanja, kot so »nerazvezljivost zakona, prepoved obhajanja ljudi, ki živijo v zunajzakonskih skupnostih, problem spolnosti pred poroko, odnos do istospolnih zvez«. K temu bi lahko dodali tudi vprašanje odprave celibata duhovnikov, žensko duhovništvo in še marsikaj drugega, kar so nekatere krščanske Cerkve že davno sprejele za normalno.

Marko Kremžar: »Katoliška cerkvena barka se ne bo potopila, dokler bo vsaj nekaj parov rok metalo vodo čez krov.«

Pred  kratkim preminuli dr. Marko Kremžar, politik, ekonomist, pisatelj in publicist ter ena osrednjih osebnosti slovenske diaspore v Argentini, je v intervjuju v zadnji številki Domovine v svoji neuničljivi veri v človeka in življenje dejal, da se katoliška cerkvena barka ne bo potopila, »dokler bo vsaj nekaj parov rok metalo vodo čez krov, pa četudi le s prgišči«.

Dr. Aleksander Erniša, predstojnik evangeličanske Cerkve v Sloveniji, tudi priznava (Novi glas, 7. novembra 2019), da je Cerkev v stiski, in to predvsem zaradi tega, »ker se je v preteklosti oddaljila od karitativnosti, svojega prvobitnega poslanstva«, se usmerila k premoženju in si s tem zapravila zaupanje; pot nazaj bo mučna in dolgotrajna.

Na to, končno, neprestano opozarja tudi papež Frančišek. Ne nazadnje visi nad krščanstvom poleg navedenih problemov in dilem tudi grožnja terorizma. Lani je bilo npr. po podatkih medijev napadenih okrog deset tisoč krščanskih cerkva, največ s strani džihadistov, tudi v Evropi, s poudarkom na Franciji. Tudi sicer vse več islamskih klerikov napoveduje propad krščanske civilizacije in ni videti, da bi kristjane to pretirano skrbelo.

Britanski zgodovinar, književnik in publicist Keith Miles opozarja, da se je civilizacija, kakršno poznamo v Evropi, v veliki meri razvila iz krščanstva in se razširila po celem svetu, a je zadnje čase ob grožnjah in terorju džihadistov tudi pod silovitim pritiskom ateistov in sekularistov, zato bi se moral Zahod bolj osredotočiti »na ta napad na evropsko dediščino«.

Frančišek, Hribar in Kocjančič o Bogu in o tem, kdo je lahko kristjan

Papež Frančišek je ob neki priložnosti dejal, »da ni nujno verjeti v Boga, da bi bil dober človek. Tradicionalno verovanje v Boga je tudi malo zastarelo. Za mnoge je lahko cerkev tudi narava … Nekateri najboljši ljudje v zgodovini niso verjeli v Boga, medtem ko so mnogi, ki so verjeli, delali najhujše stvari v njegovem imenu«. Misli, ki so več kot dokaz, da se lahko tudi Katoliška Cerkev spreminja, saj bi ga v času inkvizicije zaradi teh besed verjetno dali na grmado.

Dr. Tine Hribar, ki javno priznava, da ne verjame v Boga, pa hkrati trdi (Reporter, 15. januarja 2018), da ga ne zanika. Meni, »da smo dediči velike ontološke naivnosti razsvetljenske tradicije, ki resnico reduciramo na tisto, kar je mogoče dokazati v naravoslovnih vedah«. Vendar so stvari, ki vodijo naše življenje, vendar jih ne moremo dokazati, kot znanstveniki dokazujejo svoje naravoslovne domneve. Zato »danes, ko koncept Boga regulira toliko življenj, tudi na Zahodu, ko se v njegovem imenu bije toliko bitk, je težko reči, da ne obstaja«.

Filozof, pesnik in prevajalec Gorazd Kocijančič pa je v nekem intervjuju za Sobotno prilogo Dela dejal, »da se je v Evropi zgodila ena najhujših možnih tragedij, in sicer izguba Boga … Kajti o Bogu v tem v dir pognanem času razmišlja le še malokdo in z izginjanjem etike in usihajočim odnosom do vrednot se družba siromaši«.

Evropa je ustvarila človeka, ki je Boga našel v sebi in z njim neposredno komunicira

Ob neki predstavitvi moje avtobiografske knjige Stati v areni je bilo tudi meni postavljenih nekaj zelo osebnih vprašanj o moji vernosti, odnosu do Boga idr. Prisotne sem spomnil na neko izjavo dr. Andreja Capudra, da je namreč Evropa v zadnjih dveh stoletjih ustvarila človeka, ki je našel Boga v samem sebi ter ureja stvari z njim brez posrednikov in Cerkve, pa da takih ljudi ne moreš kar tako razglašati za brezbožce in da Cerkev to premalo upošteva. Dejal sem, da tam nekje vidim tudi sebe.

Boga sem našel v svojem notranjem glasu, ki mi govori, kaj smem delati in česa ne, pa tudi kaj moram storiti in česa ne smem opustiti, ker je tudi to lahko greh, kot tudi v vesti, ki me kaznuje, če storim kaj hudega. In tudi to se mi je že zgodilo v življenju ter sem bil zato težko kaznovan. Doživel sem pravi pekel že na zemlji in mi ni bilo treba niti umreti.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.

19 KOMENTARJI

  1. Priimek Gorazda Kocjančiča je zapisan napačno. Kocijančič. Njegov oče je bil Janez Kocijančič.

  2. V prvih štirih stoletjih sta obstajali dve osnovni obliki krščanstva: introvertirana in ekstrovertirana oblika. V četrtem stoletju je prevladala ekstrovertirana oblika, introvertirana pa je bila razglašena za herezijo. Toda vse, kar ima ime in obliko, je omejeno in začasno. Tako tudi ekstrovertirana oblika izgublja sapo. Očitno je svoje v glavnem opravila. Znova se prebuja introvertirana oblika, ki je v svojem bistvu univerzalna. Ta ne potrebuje verskih naukov, cerkva in cerkvenih oblasti.

    • Tine,
      razumem pomen izrazov introvertiran in ekstrovertiran, kadar gre za opise človeškega značaja, vaše teze o dveh oblikah krščanstva, o introvertirani in ekstrovertirani, pa ne razumem. Kaj naj bi ti dve obliki pomenili in v čem naj bi se razlikovali?

      • Tinček se je malo zaplezal. Če je “introvertirana oblika” smer v krščanstvu, je smešno hkrati trditi, da ne potrebuje cerkve in njene oblasti. Kajti potem je dobro čisto vse, kar vidimo v današnjem razcvetu raznih new-ageovskih obsesij, magije in psevdomedicine.

      • Vanja, bistvena, ne pa edina razlika med introvertirano in ekstravertirano obliko krščanstva je v tem, da pri prvi obliki Bog in nekje zunaj sebe, temveč v največji globini lastnega bitja. Tako pravi tudi Jezus Kristus: “Božje kraljestvo je v vas” (Lk.17:21). (Toda ne v sedanjem katoliškem prevodu Nove zaveze.)

        • Tine,
          hvala za odgovor, vendar še vedno ne razumem, na kaj mislite, ki govorite o Bogu “zunaj sebe”.

          Kot kristjan namreč Boga dojemam kot vseprisotnega. Bog biva vsepovsod: zunaj mene, v celotnem Njegovem stvarstvu in znotraj mene, kakor tudi znotraj vsakega človeka.

          Vašega razlikovanja med dvema vrstama krščanstva še vedno ne razumem.

          • Vanja, Bog je seveda vseprisoten, toda v introvertiranem krščanstvu se stik z njim išče in doživi v svoji notranjosti. Neposredno, brez človeških posrednikov.

            Obe obliki krščanske religije obravnavata Boga, Kristusa, zlo in smisel življenja, a na povsem drugačen način in na povsem drugi ravni.

  3. “takih ljudi ne moreš kar tako razglašati za brezbožce”

    Bejšte, bejšte. Kaj kdo verjame ali veruje, je pri vsem tem popolnoma nepomembno. Vernik, ateist ali karkoli vmesnega je danes postalo nalepka, diskvalifikacija, psovka, kar nima nobene zeze s človekovim verovanjem ali moralo, ampak samo označuje pripadnost nekomu ali neki skupini. Je le izgovor za nasilje, osvajalske težnje, terorizem, diktaturo. Tipično je, da danes podpornike stranke SDS zmerjajo z “Janševimi verniki”, v zadnjem času celo v Reporterju, ki je bil nekoč relativno spodoben časnik.

    Druga plat tega fenomena je pa dejstvo, da iz osebnega (ne)verovanja nikakor ne moremo sklepati na človekov odnos do družbe, morale itd. Z drugimi besedami, vera ali nevera v Boga ne vpliva na nič, torej je o tem brez pomena govoriti.

  4. Avtor članka dokazuje, da ni katolik. Isto tako je dokazal za ”Papeža Frančiška” za katerega pravilno ugotavlja, da bi mu morala soditi sv. inkvizicija. Katoliška Cerkev pa obstaja zato, da ohranja in oznanja Resnico, torej dogme, saj brez dogem pač ni katoliškega nauka. Sam članek torej tudi dokazuje, da ti, ki danes vladajo cerkvi, ne morejo predstavljati Katoliške Cerkve, ker so zašli od Resnice.

  5. Za rast v veri in duhovnosti clovek potrebuje Cerkev in duhovnika podobno kot za skrb za svoje zdravje in bolezen rabi zdravnika in bolnico. Vcasih gre pri nekaterih nekaj časa morda brez. Načelno pa samozaverovanost na dolgi rok ne pije vode. Kot pri covid19 epidemiji. Na koncu gre pri slednjem za dilemo, ali ob vseh lastnih kriticno-razumskih razmislekih zaupaš stroki, ali pa greš na pot lunatika. Cerkev in obcestvenost znotraj nje sta nenadomestljivi za obstoj civilizacije in civiliziranosti. V vseh kulturah je tako, če se prekinejo korenine, drevo shira.

    • Gospod I.F.,
      se vam ne zdi, da zamenjujete “dobro-zlo” s “stroko-lunatikom”? Sicer se pa strinjam z napisanim.

  6. Se strinjam z vsemi in to v bojazni, da ne bi kdo omenjal osebne greh nas laikov ter grehe proti Svetemu duhu klerikov. Samo to ne!

  7. Kot odgovor na avtorjeve navedbe in vse komentarje mi prihaja naslednje Petrovo vprašanje in Jezusov odgovor nanj iz zaključka Evangelija po Janezu: “Gospod, kaj pa ta? Jezus mu je dejal: Če hočem, da ostane dokler ne pridem, kaj ti mar? Ti hodi za menoj!”
    Ateisti, drugoverci, agnostiki ali antiteisti ga bodo seveda imeli za irelevantnega, a zato nič manj veljaven.

  8. Lep glas in smisel za glasbo imamo v sebi. Kljub temu pa rabimo strokovnjake, ki nam pomagajo lepšati glas in petje ter muzicirati.

    Zato so tudi na duhovnem področju potrebni duhovniki, ki pa se morajo dokazovati v visoki duhovnosti, ki nam pomaga, da smo v ravnovesju s stvarstvom, z Bogom in da tako lažje uresničujemo stvarstvene zakonitosti in vrednote.

  9. Nadutost in prevzetnost ter razvajenost človeka je neizmerna.

    On hoče postati Bog, ki ne pozna nobene hvaležnosti za vse kar mu je dano v življenju in za življenje.

  10. Avtor (ki ga sicer kot komentatorja cenim) gre premalo v globino. Preveč se zanaša na trendovska mnenja sekularnega sveta. Zato pisanje o “nujnosti” (ki to v resnici ni) poročenih duhovnikov, nekakšnih “duhovnic”, sprejemanju homoseksualnosti (pravilen izraz je sodomija), razporečenosti itd.
    To vodi v cerkveni propad kot pri nemških in švedskih luteranih, ameriških protestantih, angleških anglikancih, pa tudi nemških katolikih (!). Materiala je dovolj.
    Slovenci duhovno preveč gledamo v nemške dežele. Od kar je Ren tekel v Tibero, so šle zadeve navzdol. Rahner, Kung, ki ga je hvalil Grmič, to je pot v pogubo.
    Vrnimo se k bogatemu katoliškemu izročilu od katerega je veliko lastnega nam Slovencem. Ne samo Rožni venec, tudi litanije, pobožnosti, procesije predvsem pa čaščenje Presvetega zakramenta je prava pot.
    Namesto duhovnic pozivam duhovnike – dajte nase talarje, pokažite kdo ste. Namesto protestantskega slavljenja spodbudimo mlade naj kleče po cerkvah molijo rožni venec. Namesto “osebnega” “duhovnega” “povezovanja” z Jezusom, obudimo stare in večne molitve ter družinske pobožnosti.
    Sem mlad katolik in želim da v tem poganskem svetu pokažemo da smo KATOLIKI, ne nekakšni splošni “kristjani” ali Bognedaj, protestanti. Čas je za nas mlade, da Cerkev na Slovenskem zopet naredimo katoliško.

    • !!!

      Vredno branja in iti po nakazani poti. Naj jo copy&paste:

      Vrnimo se k bogatemu katoliškemu izročilu od katerega je veliko lastnega nam Slovencem. Ne samo Rožni venec, tudi litanije, pobožnosti, procesije predvsem pa čaščenje Presvetega zakramenta je prava pot.
      Namesto duhovnic pozivam duhovnike – dajte nase talarje, pokažite kdo ste. Namesto protestantskega slavljenja spodbudimo mlade naj kleče po cerkvah molijo rožni venec. Namesto “osebnega” “duhovnega” “povezovanja” z Jezusom, obudimo stare in večne molitve ter družinske pobožnosti.

Comments are closed.