Šeherezadin in Marijin dan žena

Islam kaže na nezadovoljstvo z evropsko pravno ureditvijo, ki temelji na nepopolnih človeških zakonih in jo hočejo izpopolniti s popolnimi Alahovimi zakoni vsebovanimi v šeriatu. To tudi pomeni, da delujejo islamski vodje na evropskih tleh z zahtevami proti integraciji muslimanov v zahodni pravni in vrednostni sistem.

Človek bi pričakoval, da so samooklicane varuhinje človekovih pravic vendarle kolikor toliko seznanjene s položajem žensk v … v islamu. Še zlasti je takšno pričakovanje upravičeno, če je to Tanja Fajon, dobro plačana EU poslanka in zagovornica imigracij, ali doc. dr. Barbara Rajgelj, pravnica, asistentka na FDV, aktivistka LGBTUVZŽITD … Vendar sta ob odprtju džamije v Ljubljani v začetku tega meseca dali vedeti, da se jima niti sanja ne, kje je mesto Šeherezadam zunaj tisoč in ene noči. Obregnili sta se namreč ob dejstvo, da so vodilni možje Islamske skupnosti – »ljudi« v njihovem jeziku – za to slovesnost ženskam zaloputnili vrata pred nosom s sporočilo:

»S obzirom, da se očekuje veliki broj ljudi, nije predviđeno da žene prisustvuju džuma-namazu.«

Kamenjanje

Prav verjetno ni, da tako razgledane in angažirane ženske ne bi vedele, kaj je Osman Đogić, predhodnik sedanjega muftija Grabusa, odgovoril novinarki Ranki Ivelja na vprašanje: »Je pravično in človeško žensko, ki je zanosila z zunajzakonskim partnerjem, kamenjati do smrti?« Res je, da so prvega muftija Islamske skupnosti v Sloveniji kasneje odstavili predpostavljeni iz Sarajeva, a ne zaradi njegovih (za naša ušesa nenavadnih) stališč, marveč ker je hotel od Sarajeva neodvisno muslimansko skupnost v RS in jo tudi ustanovil. No, leta 2003 je Đogić odgovoril:

»Na to vprašanje vam ne bom odgovoril, kajti ne živim v sistemu, kjer je uzakonjena takšna kazen, denimo v Alžiriji, kjer so se ljudje za uvedbo šeriatskega prava odločili na referendumu. To je stvar tamkajšnjega sodnika in sistema. Ni pomembno, ali je to zame grozno ali ne. Tako kot ni pomembno, ali je glasba Beatlesov zame umetnost ali ničvreden hrup. Brez zamere, ampak vaše vprašanje izžareva evropocentričnost.«

Tako, novinarka ne vidi čez evropski plot, ki ga je, to moramo priznati, postavil Jezus iz Nazareta pred 2000 leti, ko je vzel v bran prešuštnico in preprečil, da bi jo samooklicani čistuni kamenjali.

Hudud – telesne kazni

Podobno kot nekdanji mufti je razmišljal izredno popularni propagator političnega islama in avtor številnih tovrstnih knjig, privrženec organizacije Muslimanskih bratov, Tariq Ramadan, ki je bil deležen neomajne podpore evropske levice. Njegov vpliv je bil tolikšen, da se je na televiziji soočil s francoskim notranjim ministrom Nicolasom Sarkozyjem, kasnejšim predsednikom Francije. Ramadan ni v pogovoru zavrnil pretepanja in kamenjanja žensk, ampak je razložil, da bi ju bilo dobro začasno zamrzniti, ker imajo Evropejci zaradi njiju slabo mnenje o islamu. Razložil je še, da hududa, tj. telesnih kaznih (sekanje rok, kamenjanje, bičanje ipd.), ni mogoče odpraviti.

»Osebno sem proti smrtni kazni ne le v islamskih deželah, marveč tudi v ZDA. A če hočeš, da te v islamskih deželah poslušajo, ko govoriš o islamskih rečeh, ne moreš kar reči, da je treba s tem prenehati. O teh zadevah moraš razpravljati znotraj islamskega okvira. V to so vključeni tudi sveti spisi. Sam ne nagovarjam le muslimanov v Evropi, ampak se ukvarjam z izvajanjem hududa povsod: v Indoneziji, Pakistanu in na Srednjem vzhodu. Ko govorim muslimanom, jim govorim v njihovem svetu, iz njega, kajti govorjenje od drugod bi imelo nasprotne učinke.«

Nihče nima rad, da mu drugi solijo pamet in je taktično modro izhajati iz situacije ljudi, ki jih nagovarjaš. Vendar Ramadanova poanta ni v tem, marveč je strateško delal na tem, da svojo verzijo političnega islama zapakira tako, da bi jo Evropejci kupili. Skratka, Evropejcem je poskušal pokloniti trojanskega – islamističnega – konja. Zakaj govorim o Ramadanu v preteklem času? Ali tega ne počne več? Ne, ker je v zaporu zaradi vrste posilstev. Po pričevanju žensk pred sodiščem je bil zelo nasilen in kričal: »Voilée ou violée!« (Zakrita ali posiljena!).

Šeriatske pravice

Težko je verjeti, da ne bi Fajonova in Rajgeljeva s somišljenicami poznale Kairske deklaracije človekovih pravic v islamu (5. 8. 1990). To promovira 57 držav Organizacije islamskega sodelovanja, v kateri je skoraj dve milijardi ljudi. Deklaracija temelji v celoti na šeriatu in zato skladno z njim dopušča umor (npr. izstop iz islama, žensko prešuštvo) ali mučenje (bičanje, pohabljenje ipd.):

Člen 2: (a) Življenje je Alahov dar in vsakemu človeku je zagotovljeno, da živi. Dolžnost posameznikov, družb in držav je, da ščitijo to pravico proti slehernemu kršenju. Prepovedano je vzeti življenje, razen iz razloga, ki ga predpisuje šeriat.

(d) Zaščita pred mučenjem je zagotovljena pravica. Dolžnost države je, da to spoštuje, in to je prepovedano prelomiti, če tako ne predpisuje šeriat.

Člen 25: Islamski šeriat je edini referenčni vir za razlaganje in pojasnjevanje katerega koli člena te Deklaracije.

Organizacija je objavila tudi Zavezo o pravicah otroka v islamu (2004). Uresničitev njenih ciljev je odvisna od »spoštovanja šeriatskih predpisov in zakonodaje držav članic Organizacije islamskega sodelovanja« (čl. 1) in od »izvajanja kulturnih in civilizacijskih stalnic islamske ume (skupnosti)« (čl. 5). Šeriat je torej pravno obzorje in temelj vseh 57 članic Organizacije islamskega sodelovanja. Pri tem ne gre pozabiti, da je Katar, ki je financiral džamijo v Ljubljani, član te organizacije, BIH pa opazovalka.

Šeriat proti integraciji

Gotovo, tako Đogić in Ramadan govorita resnico, ko pravita, da zahodne demokratične države ne izvajajo šeriata. Res pa je tudi, da ga izvajajo v marsikateri islamski skupnosti v Evropi, kot je razvidno iz medijev, predvsem dokumentarcev, ki smo jih videli tudi pri nas. Še več, na evropske zakonodajalce se bolj ali manj izvajajo pritiski, da bi se vsaj v osebnem pravu (zakonska skupnost, dedovanje, prehrana ipd.) uvedel šeriat. Takšne zahteve je ne nazadnje postavljal dr. Mustafa Cerić, takrat sarajevski reis-ul-ulema, vodja bošnjaških muslimanov, v svoji v svoji Deklaraciji evropskih muslimanov (2006).

To kaže na nezadovoljstvo z evropsko pravno ureditvijo, ki temelji na nepopolnih človeških zakonih in jo hočejo izpopolniti s popolnimi Alahovimi zakoni vsebovanimi v šeriatu. To tudi pomeni, da delujejo islamski vodje na evropskih tleh s temi zahtevami proti integraciji muslimanov v zahodni pravni in vrednostni sistem. Če bi poslušali multikulturaliste, bi v Evropi kmalu imeli več enakovrednih zakonodaj, ki bi veljale za posamezne skupnosti in bi bil posameznik prepuščen samovolji voditeljem takšnih skupnosti. Exit, pravna država!

Zastavlja se tudi vprašanje, kaj bi se zgodilo, če med muslimani v Evropi prevladajo islamisti, salafi, vahabi in džihadisti, ki vse bolj privlačijo muslimane povsod po svetu, tudi na Balkanu. Ne nazadnje so tovrstni muslimani tudi v Sloveniji. Povsod so njihova prva tarča tako imenovani zmerni muslimani, ker jih imajo skrajneži za mlačne, slabe muslimane ali celo odpadnike. Med zmernimi se zato porajajo dvomi, če so res dobri muslimani in poskušajo določene prakse in odnose bolj uskladiti z glasnim skrajnim islamom. Prva žrtev tega zaostrovanja pa so muslimanke: tako ali drugače jih zakrijejo, odrinejo iz javnosti, izvajajo izrezovanje spolovil ipd.

Psica umazana!

Še slabše kot Šeherezadam se godi Marijam oziroma krščanskim ženam v islamskem svetu. Te dni je pri Celjski Mohorjevi izšla knjiga Končno svobodna!, izpoved pakistanske kristjanke Asie Bibi. Njena kalvarija je vrh ledene gore, ki razodeva, kako gledajo na kristjane v islamskem svetu, še zlasti kako nič ne velja kristjanka. In kaj je Bibi zagrešila, da jo je doletela smrtna obsodba?

»Mene, Asio Bibi, so obsodili na smrt zaradi žeje. Lep kos življenja sem zapravila, ker sem pri 40 oC pila iz iste skodelice kot muslimanke; ker sem kot kristjanka pri nekaj neumnih sodelavkah veljala za nečisto. (…) V zaporu sem preživela natanko devet let; devet let so me poniževali in mučili, ker je nekdo trdil, da sem zagrešila bogokletje.«

Ko jo je paznik peljal po zaporniškem hodniku, so jetnice kričale: »Na smrt! Na gavge! Smrt bogokletnici!«

»Jezik za zobe,« se zadere paznik. »Držite gobce, ženske!«

Vse utihnejo.

Iz mene bruhne molk. Paznik mi z nemarnim robcem odklene ovratnico in pri tem zelo pazi, da ne bi prišel v stik z mojo kožo in lasmi. Skremžim se od bolečine, povesim oči, potem pa se z roko primem za vrat, poln modric.

Z izrazom gnusa me nadere:

»Še prašič ni tako nemaren! Umazati se bom moral s tabo, se dotikati takega gnoja; ampak ne bo dolgo trajalo, Allahu Akbar!« (…)

»Smrt si zaslužiš! Ja, smrt, ker si razžalila našega Preroka! Kdo pa misliš, da si, psica umazana!«

»Si slišala kolegice? Ko prihodnjič pridem odpret ta vrata, bo to zato, da greš na štrik, inšalah

Bibi o svoji izkušnji z islamističnimi skrajneži

»Tudi muslimani se jih bojijo in se morajo v svojem vedenju strogo držati Korana. Islamisti niso značilni predstavniki Pakistana in jih človek tudi ne srečuje na vsakem koraku, ampak parlamentu narekujejo svojo voljo; strašen vpliv imajo, ker se jih vsi bojijo – celo ministri in predsedniki. Nihče jim nič ne more, ker so zmožni podtikati bombe in se povezovati s talibani, da v Alahovem imenu ubijejo sebe in druge. Tudi sodniki v Nankani in na višjem sodišču so se jih morali bati, če so me obsodili na smrt. Ponosna sem, da sem katoličanka. Skupaj s protestanti nas je v Pakistanu menda manj kot 2 % prebivalstva. Ne veljamo za grožnjo, a tudi za spoštovanja vredne ljudi ne. Bolje rečeno, ne zaupajo nam, ker ne verujemo v njihovega boga Alaha.«

Kulturne in civilizacijske stalnice islamske ume

Ko postavimo dogajanje ob odprtju džamije v Ljubljani v širši kontekst »kulturnih in civilizacijskih stalnic islamske ume (skupnosti)«, kot pravi Zaveza otrokovih pravic, je povsem razumljivo, zakaj »nije predviđeno da žene prisustvuju džuma-namazu«.

Vsako zgražanje nad tem je po eni strani zgolj samopromocija, ko gre za političarke in aktivistke, v smislu, poglejte, kako smo me dobre, po drugi strani pa poenostavljeno gledanje na tako kompleksen religijsko-civilizacijski sistem, kot je islam. Če poenostavimo, tako kot denimo nogomet in ragbi nista (povsem) kompatibilna, tako tudi nista islam in zahodna civilizacija. Našo prežema, naj to priznava ali ne, krščanstvo, po katerem je Bog sam postal človek in s tem človeka opolnomočil, da si postavo piše sam. Za njeno prvo in zadnje načelo – poslednja sodba – pa mu je določil (edino določilo krščanskega Boga!) ljubezen po Kristusovi meri. V tem duhu je Asie Bibi vsak dan molila v ječi molitev, ki jo je naučila stara mama:

»Oče, hvala ti, da si nas varoval to noč. Hvala ti za ta novi dan in za zdravje, ki nam ga daješ. Gospod, ostani z nami ves dan, pri delu, pri jedi, pri igri. Napolni nas s svojo ljubeznijo, kakor tudi vse ljudi okoli nas. Amen.«