Sedmi tabu: tajna stvarnost revizorstva in ocenjevalstva

revizorSkratka: kako to, da se liberalno-ekonomska javnost ne poglobi v tajno stvarnost računovodstva (revizorstva) in ocenjevalstva v tej državi?

Liberalna oziroma svobodna ekonomija

Naj ponovimo. Pot analize anomalij te države trka ob poznane nedopustne dogodke, ki vsem na očeh silovito obremenjujejo mehanizme delovanja države. Tudi ekonomijo, ki jo v rdeči niti opazujemo. Dogodki so ideološko občutljivi tabu zlasti v t. i. »mašeči sredini« volilnega prostora, saj se jih tam ne sme kritično obravnavati. Obravnava pa je pokazala, da je okvarjen vhodni parameter kakršnekoli analize (šesti tabu). Dogodki so namreč prizadeli splošne mehanizme delovanja te države – demokracijo, pravno državo in delitev oblasti ter varstvo svobodnega človeka.

Šele ob ugotovitvi te anomalije je mogoča nadaljnja analiza, na primer mehanizma liberalne oziroma svobodne ekonomije, ki je okvirno naveden v 1. odstavku 74. člena (podjetništvo) Ustave – »Gospodarska pobuda je svobodna.«

De-monopolizem in liberalizem

Pre-izkušeni narodi so, zaradi neugodne izkušnje monopola določenih oblasti v obdobju druge svetovne vojne, v Univerzalni deklaraciji o človekovih pravicah (možnih je več prevodov izvirnika naslova) uveljavili več mehanizmov demokracije, med katerimi lahko primeroma izluščimo naslednja: de-monopolizacijo oblasti in liberalizem ljudi. Beseda monopol ima lahko svoj izvor v zvezi grških besed monos polein (prodaja en sam). Beseda liberalno pa v latinski libertas (svoboda).

Tedaj so bili pre-izkušenim narodom neugodni učinki monopola slovenskih oblasti še globoko poskriti. Kljub temu pa sta mehanizma de-monopolizacija oblasti in liberalizacija ljudi neugodna za intimno jedro katerekoli (monopolne) oblasti. Morda se je zaradi slednjega pretekla država, skupaj s »svojo Sovjetsko zvezo«, končnega glasovanja o Univerzalni deklaraciji vzdržala. Univerzalna deklaracija pa je bila na 183. plenarnem zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov 10. decembra 1948 izglasovana s 44. glasovi – in 8. vzdržanimi glasovi (tu, stran 933).

Šele v sodobni slovenski državi sta mehanizma (ustavno) uspešno izglasovana, in sicer zaradi izkušnje neugodnih učinkov monopola oblasti pretekle države. »Temeljni cilj« Ustave Republike Slovenije je namreč preprečiti vsakršen poskus ponovne vzpostavitve monopolne oblasti – »preprečiti vsakršen poskus ponovne vzpostavitve totalitarnega sistema [saj so bili] pripravljeni uveljavljati svojo oblast tudi z nasiljem, z zlorabami prava v kazenskih postopkih in s sistemskostrukturnim grobim kršenjem človekovih pravic« (cit. po točki 17 obrazložitve ustavne odločbe U-I-109/10-11, tu).

Anomalija države

V tej državi se s 1. mehanizmom oblast de-monopolizira po »načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno« (cit. po 2. odstavku 3. člena Ustave). Po treh vejah oblasti pa se jo nato poraz-deljuje naprej s podelitvijo javnih pooblastil. Javno pooblastilo se po-deli z zakonom ali na njegovi podlagi (primerjaj 121. člen Ustave, zadnjič noveliran tu, 1. člen). In tako naprej – vse do nikoli povsem ugotovljive dimenzije »nosilcev javnih pooblastil«.

Z 2. mehanizmom, to je liberalizacijo ljudi, pa se v pravni državi varuje svobodo ljudi. Za najvišjo kontrolo delovanja pravne države skrbi sodstvo, justica. V jedru njene skrbi je (znotraj-sodna) kontrola poštenja in resnice konkretnih dogodkov. Z vidika ekonomskih dogodkov pa gre tudi za (zunaj-sodne) pod-mehanizme, med katerimi sta zlasti pomembna računovodstvo (revizorstvo) in ocenjevalstvo. Tu se po-deli javno pooblastilo za (zunaj-sodno) kontrolo poštene in resnične vrednosti ekonomskih dogodkov.

Toda v praksi anomalija mehanizmov delovanja države vodi v delovanje obratnih mehanizmov. Na primer (znotraj-sodno) anomalija justice onemogoči delovanje pravne države, omogoči pa ne-poštenost in ne-resnico. Okvara raz-delitve oblasti vodi v ponovno vzpostavitev monopolne oblasti in v neugodne učinke monopola pretekle oblasti.

Pri okvari računovodstva (revizorstva) in ocenjevalstva pa lahko zunaj-sodna kontrola poštenja in resnice ekonomskih dogodkov v tej državi – usahne.

Praksa revizorstva oziroma računovodstva – posplošeno: katastrofa

Posplošeno lahko z vpogledom v IMD-jev mednarodni kazalnik Revizorske in računovodske prakse (International Institute for Management Development, World Competitiveness Center – IMD WCC; Auditing and accounting practices) ugotovimo, da Slovenija:
– za leto 2010 zaseda 58 mesto (med 58. (!) ocenjevanimi svetovnimi ekonomijami),
– za leto 2011 zaseda 59. mesto (med 59.),
– za leto 2012 zaseda 59. mesto (med 59.),
– za leto 2013 zaseda 59. mesto (med 60.),
– za leto 2014 zaseda 58. mesto (med 60.),
– za leto 2015 zaseda 58. mesto (med 61.),
– za leto 2016 zaseda 52. mesto (med 61.),
kar kaže – v mednarodnih očeh – na katastrofalno prakso revizorstva in računovodstva v Sloveniji.

Kdo skrbi za ocenjevanje poštene in resnične vrednosti ekonomskih dogodkov

Poštene in resnične vrednosti konkretnih ekonomskih dogodkov so razvidne v bilanci kateregakoli ekonomskega subjekta. Za zunaj-sodno kontrolo poštene in resnične vrednosti ekonomskih dogodkov skrbita računovodstvo (revizorstvo) in ocenjevalstvo. Temelj njihovega javnega pooblastila je zakon – Zakon o revidiranju (ZRev-2, tu), kar je skladno z 121. členom Ustave.

To silovito pooblastilo je pri nas dokaj redko javno proučevano. Njegovo silovitost pa lahko ponazarjata naslednja primera:
1. Primer iz leta 2012, ko novinarji vprašajo (Kdo dopušča napihnjene bilance, Finance, tu): »ali Deloitte lahko delničarjem Gorenjske banke zagotovi, da vrednotenje Save in drugih naložb ni prenapihnjeno«, hkratni (!) pooblaščeni revizor Gorenjske banke in Save pa jim samozavestno in ne-poglobljeno navrže: »Delnica Save je vrednotena na podlagi cenitve pooblaščenega cenilca.«
2. Ter primer iz leta 2014, ko Banka Slovenija samozavestno in ne-poglobljeno sporoči (gre za odgovor Banke Slovenije na javni očitek s strani Tadeja Kotnika v članku Vse igre našega striženja (tu), poznanega kot prvopodpisanega izbrisanega imetnika podrejenih bančnih obveznic v ustavnosodni zadevi številka U-I-295/13, ki je bila pravkar razsojena, odločba pa objavljena v Uradnem listu RS z dne 15. 11. 2016 – tu): »Banka Slovenije torej ni določila višine izgube v primeru stečaja posamezne banke, kot se namiguje v javnosti, ampak je to oceno izdelal neodvisni cenilec, kot to določa zakon. […] Do vprašanja glede morebitnih nepravilnosti pri izdelavi finančnih izkazov za leto 2012 se morajo v prvi vrsti opredeliti predvsem revizorji in cenilci ter Agencija za javni nadzor nad revidiranjem.« (cit. po: Sporočilo za javnost O odločbah o izrednih ukrepih, 21. 3. 2014, tu).

Oligopol in tajni sporazumi

Kako to, da se liberalno-ekonomska javnost ne poglobi v »tajno« stvarnost javnega pooblastila? In v morebitno okvaro mehanizma neodvisnosti revizorstva, ocenjevalstva ter računovodstva?

O čem pa govorijo poznana svarila Sodišča Evropske unije (na primer zadeva C-309/99, točke 86 do 91 in 100 do 107) in Komisije Evropske unije (npr. »Green Paper«, točke 4.12 do 4.14) na tem področju? Posvariti je treba pred poznanim pojavom tajnih sporazumov (angl.: collusions) ob navzkrižju interesov. Do pojava lahko pride v primeru velike tržne koncentracije oziroma oligopolov. Majhno število oligopolistov olajša njihovo tajno medsebojno usklajevanje. Takšna velika koncentracija je značilna za trg računovodij (revizorjev). In to do te mere, da se je podjetja, ki so na njem prevladujoča, splošno označilo kar z izrazom »velikih pet« oziroma »veliki štirje«.

Toda pojav tajnih sporazumov ob navzkrižju interesov vodi v neugodno izkušnjo monopola (oziroma oligopola). Pri navedenih nosilcih javnega pooblastila pa to vodi v okvaro mehanizma poštene in resnične vrednosti ekonomskih dogodkov. Javno-veljavno se namreč potrjujejo »ne-poštene in ne-resnične« ekonomske bilance oziroma javno-veljavno ocenjujejo »ne-poštene in ne-resnične« ekonomske vrednosti.

Enotna točka vzvoda tajnih sporazumov

Med vzvodi za morebitno okvaro navedenih področij je lahko, da se akterji v navzkrižju interesov združujejo v enotni točki. Takšen vzvod je v Zakonu o revidiranju. Prvo verzijo tega zakona (ZRev, tu) je v to državo spravila Zveza računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije. Z zakonom se je več strokam, ki so v navzkrižju interesov, raz-delilo zakonsko pooblastilo, hkrati pa se je ustanovilo enotno točko – [Slovenski] inštitut za revizijo (primerjaj z: tu, Zveza računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije, stran 20). Podobno je v zakonu še danes – ZRev-2 (tu). Toda različne stroke, ki imajo ob enotni točki vzvoda – inštitutu, podeljeno zakonsko pooblastilo iz ZRev-2, so v navzkrižju interesov:

 Eno navzkrižje je znotraj narave slehernega nadzornika, ki je dvojna. Po eni strani gre za javno pooblastilo za kontrolo poštene in resnične vrednosti ekonomskih dogodkov. Po drugi strani pa so nadzorniki tudi sami ekonomski akterji, z interesom doseganja dohodka na trgu. Nadzornik je v navzkrižju interesa nadzora in interesa doseganja svojega dohodka na trgu. Pri oligopolu nadzornikov se člani oligopola lažje tajno sporazumejo s strankami. Člani strankam omogočijo »nadzorstveni odpustek«, stranke pa v zameno pri v oligopolu povezanih osebah naročijo različne tipe oligopolnih storitev (na primer finančno, pravno, poslovno in davčno svetovanje ter zastopanje).
 Drugo navzkrižje je tisto med nadzorstvenimi strokami – računovodstvo, revizorstvo, notranje revizorstvo in ocenjevalstvo. Za pravilno delovanje potrebuje vsaka izmed navedenih popolno neodvisnost od ostalih strok. Na primer pooblaščeni revizor je z ostalimi (nadzorniki) v navzkrižju interesov, saj mora pre-kontrolirati tudi izdelke računovodje, notranjega revizorja in cenilca.
 Nadaljnje navzkrižje je med nadzorstvenimi in svetovalno-zastopniškimi strokami. Med slednjimi so na primer finančno, poslovno in davčno svetovanje ter zastopanje). Tudi slednje imajo v obsežnih podlagah ZRev-2 in pod-zakonskih aktov Slovenskega inštituta za revizijo javno pooblastilo. In pa enotno točko vzvoda – Slovenski inštitut za revizijo. Te razmere lahko učinkovito omogočajo tajne sporazume tudi na trgu zastopniško-svetovalnih strok.

Gornje razmere lahko učinkovito omogočajo tajne sporazume med člani monopola oziroma oligopola. Mehanizem kontrole »poštenja in resnice« ekonomskih dogodkov v tej državi pa usahne. Kar je neugodna izkušnja oligopola.

Ohranitev enotne točke vzvoda

Skratka: kako to, da se liberalno-ekonomska javnost, glede na neugodno izkušnjo monopolov, ne poglobi v zakonodajno gradivo ZRev-3.

V obrazložitvi predloga ZRev-3, ki je od 24. 4. 2016 v obravnavi pri Ministrstvu za finance otiroma od 6. 10. 2016 dalje pri Vladi Republike Slovenije (tu – Predlog Zakona o revidiranju in ocenjevalstvu (EVA: 2016-1611-0002) – prva obravnava), se sicer predlagatelj samo-deklarira za odpravo okvare nadzorstvenih strok: »Glede na to, da je veliko bank med letoma 2007 in 2009 razkrilo velike izgube bilančnih in zunajbilančnih postavk, državljani in vlagatelji težko razumejo, kako so lahko revizorji svojim strankam (zlasti bankam) za navedena obdobja predložili ugodna revizijska poročila. Med vlagatelji so se pojavili dvomi o verodostojnosti in zanesljivosti revidiranih računovodskih izkazov bank, drugih finančnih institucij in javnih družb. […] Poleg tega se je kot sistemsko tveganje izpostavilo visoko koncentracijo trga – dejanske prevlade štirih revizijskih družb in pomanjkanje izbire revizijskih družb, ki izhaja iz visokih ravni koncentracije.«

Toda v daljnem 168. členu predloga ZRev-3 se omogoča stari vzvod. Tam je poskrbljeno za javno pooblastilo, po katerem lahko Slovenski inštitut za revizijo združi stroke, ki so v navzkrižju interesov, v enotno točko – »če ga za to pooblasti [!] Agencija«. Kot pooblaščen bo tako učinkovito ostal tista točka, v kateri se hkrati:
– »lahko, če ga za to pooblasti Agencija, organizira strokovna izobraževanja za pridobitev naziva pooblaščeni revizor ali pooblaščeni ocenjevalec;
– lahko, če ga za to pooblasti Agencija, organizira strokovna izobraževanja, z zaključkom katerih je izpolnjena dolžnost stalnega izobraževanja;
– določa strokovna znanja in izkušnje, potrebne za pridobitev strokovnega naziva preizkušeni notranji revizor, preizkušeni računovodja, preizkušeni poslovni finančnik, preizkušeni revizor informacijskih sistemov, preizkušeni davčnik;
– organizira strokovno izobraževanje, izvaja preizkuse strokovnih znanj in izdaja potrdila o strokovnih znanjih za pridobitev strokovnih nazivov iz prejšnje alinee;
– opravlja druge naloge, določene z zakonom oziroma statutom Inštituta.«