Sedaj je čas za spremembe, pravi Frančišek v knjigi, ki je nastala med epidemijo

Papež Frančišek: Kjer je nevarnost, tam se krepi tudi rešilna moč. To je genialnost v človeški zgodbi: vedno je način, kako pobegniti uničenju. Človeštvo mora ukrepati v grožnji sami, v njej se odprejo vrata.

Evropa je še enkrat pokazala svojo zrelost, odgovornost in razumnost, ko je dosegla dogovor o delitvi več milijard sredstev za premagovanje koronske krize. Ideološke prioritete so se umaknile realnim življenjskim zahtevam. Če se je zaradi dogovora vsem članicam Evropske zveze odvalil kamen od srca, pa vplivne skupine – pressure groups –, predvsem tiste, ki jih financira in hujska borzni špekulant Soros, že kujejo nove naklepe, kako spreti članice EZ v imenu globalistične protinarodne ideologije.

Za uspešnost demokratične EZ je pomembno, da ne podlega hudim pritiskom in nedopustnim vmešavanjem teh skupin. Tako kaže, da je odgovorna svojim državljanom, da se zaveda odgovornosti za njihovo blaginjo in skupno dobro. Pri tem je spodbudno, da se je Slovenija prek svojega premiera zelo dejavno in opazno vključila v iskanje rešitve. To ne nazadnje tudi kaže, da v EZ ni pomembna le količina – število prebivalstva ali gospodarska moč –, marveč je upoštevana tudi kakovost idej in delovanja, četudi prihaja od male članice.

Že ljudska modrost uči, da v družbi obstaja več zornih kotov in več interesov

To dogajanje v EZ je zgled, kako lahko politika zrelo, odgovorno in razumno deluje v posameznih članicah, tudi v Sloveniji. Razumljivo, da so v pluralni družbi različni pogledi in prioritete, ki so sistematizirani v ideologijah in organizirani v strankah. Ni ne pogleda, ki bi zajel celotno stvarnost, pa naj bo ideološko še tako dodelan, ne stranke, ki ne bi bila zgolj ena stran, enostranska torej, če ne kar pristranska.

Več glav več ve.  Kri mlada pravi: poskočiva! Kri stara pa: posediva! Ob upoštevanju te osnovne človeške in družbene stvarnosti je možen pogovor in dogovor. Tako delujejo plemenske družbe in zveze plemen, pravijo antropologi, nič drugače ni z demokracijo: interesi so delni, zastopajo jih stranke, skupno dobro pa je sad parlamentiranja in vladne odločitve na tej osnovi.

Kolikor stranke to priznavajo, se brez težav vključujejo v skupno iskanje prioritet celotne družbe in države in si prizadevajo, da je delo za skupno dobro kolikor toliko uspešno. Ker je demokratičen ustroj takšen, da vlada večina v parlamentu, je manjšina v opoziciji. Vendar to samo po sebi ne pomeni nikakršnega izključevanja niti nagajanja, vsaj tam ne, kjer gre za osnovne prioritete, kot npr. zdravje, blaginja in varnost. Politični boj, vsaj v demokraciji, ne pomeni oblasti za vsako ceno v smislu, če ne vladamo mi, tudi drugi ne bodo. Ali v prispodobi: če ima sosed kozo, ga bom likvidiral, da pridem do koze. To ni sprto le z demokratičnim duhom in pravili, marveč tudi z najosnovnejšo etiko.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.

Zakaj pristajamo na sovraštvo?

Pri nas hodimo že nekaj časa v nasprotno smer od pogovarjanja in sodelovanja in se tako oddaljujemo od demokracije. Ko je v resnici ena sama grožnja in zato ena sama prioriteta –zaustavitev pandemije in čim večja omejitev škode –, žal prevladujeta izključevanje in razpihovanje sovraštva. Ker se ta prioriteta vsaj v javnosti podreja ideološkim delitvam in strankarskim ambicijam, ni odveč vprašanje, zakaj je to mogoče, zakaj ljudje to sprejemamo.

Vsaj en vidik odgovora, pravijo moralni filozofi, najdemo v romanu Brezusodnost nobelovca Imreja Kertesza. Mlademu junaku je uspelo preživeti koncentracijska taborišča. Ko mu rečejo, da bo moral pozabiti grozote, ki jih je doživel v taborišču, če hoče živeti, na splošno presenečenje odgovori, da tam ni opazil nobenih grozot. To ne pomeni, da ne razlikuje med dobrim in zlim, marveč da je moralno povsem dezorientiran, izgubljen, brez kompasa. V taborišču je izgubil orientacijske točke, zato se taboriščna mora nadaljuje kot etična. Pisatelj, ki mu tudi komunistični režim ni prizanašal, v romanu tako razkrinka, da totalitarni režimi v prvi vrsti zamešajo moralne kriterije in zlo cinično prikazujejo kot dobro.

Totalitarizem, ne glede na barvo, pohabi in poškoduje človekovo etično razsodnost

Kakšno zlo je to moralno pohabljenje in etično poškodovanje, pove veliki pedagog Janusz Korczak. Na vprašanje, kaj bo počel po vojni, je odvrnil: »Rad bi se ukvarjal z vzgojo nemških otrok, saj jo oni najbolj potrebujejo.« Ta želja se mu ni uresničila. Ker ni hotel zapustiti dvesto sirot, za katere je skrbel, so ga z njimi vred odpeljali v Treblinko in z njimi je tam končal v plinski celici. A zgolj za ponazoritev, kako prav je Korczak imel.

»12. SS Hitlerjugend tankovsko divizijo, Otroško divizijo, so sestavljali najstniki. Med vojno je zagrešila več pokolov, ob koncu pa se je divje borila do zadnjega naboja. Zavezniška poročila govorijo tudi o nemških dečkih, ki so postali samomorilske bombe. Dečki, ki so jih podučili, da so se rodili, da bi umrli za Hitlerja, niso imeli nobenega spoštovanja ne do živih ne do mrtvih sovražnikov. Rutinsko so streljali ranjene ujetnike in zlobno do nespoznatnosti vozili čez trupla zavezniških vojakov.« (Marrin, Albert. 2019. A Light in the Darkness. Janusz Korczak his Orphans and the Holocaust. New York, Knoff.)

Totalitarizem, ne glede na barvo, pohabi in poškoduje človekovo etično razsodnost, saj bi ga ljudje drugače ne mogli dojemati kot nečesa normalnega in se mu podrejati. Ljudje smo vpeti v neko družbeno okolje, ozračje v njem je bodisi zadušljivo, onesnaženo kot v totalitarizmu bodisi bolj prepišno kot v tradicionalni družbi in še bolj v demokratični. Če hočemo razložiti verovanja in prepričanja, še posebej lažna, je treba posameznikovo psihologijo in inteligenco postaviti v ta širši družbeni okvir.

»Mnoga naša prepričanja – morda večina – imajo bolj kompleksen izvor. Živimo v dobi lažnih informacij – dobi nakladanja, marketinga in odkritih laži. Gotovo, laganje ni nič novega, toda namerno širjenje lažnih ali zavajajočih informacij je eksplodiralo v prejšnjem stoletju zaradi novih tehnologij in vse večje prebrisanosti tistih, ki bi nas radi naplahtali,« dokazujeta Cailin O’Connor in James Owen Weatherall (The Misinformation Age. How False Beliefs Spread, 2019).

Pohabljenje etične razsodnosti

Del odgovora na vprašanje, zakaj ima pri nas prednost boj za oblast, ne pa spopadanje z epidemijo, tiči v etični poškodovanosti, ki je v dobi dezinformacij dobila nov pospešek. Primer: s parolo »Smrt Janšizmu!« in pozivom »Ubi Janšu!« ni nič narobe, sporoča tožilstvo. Kar tako naprej, torej! Zato lahko Delov novinar brez strahu spusti še svoj rafal:

»Pravzaprav so ugotovitve in primerjave Janše s to pandemijo povsem ustrezne. …Vprašanje virusa ni vprašanje njegove spreobrnitve, temveč pravil socialnega distanciranja, uporabe zaščitnih sredstev in enotne protipandemske politike.«

Direkten plagiat Lenina (Da se razumemo: ali bodo uši premagale socializem ali bo socializem premagal uši.) in Hitlerja (Jud je pravi krvoses, ki se prisesa na telo nesrečnega ljudstva.)!

Grožnje postajajo vedno bolj jasne in glasne

Poslanec Miha Kordiš prepozna med poslanci fašiste in kolaborante, v zdravnikih mazače; poslanka Violeta Tomić napoveduje strelski vod:

»Tako da veste, jaz sem že pri obravnavi tega zakona primerjala tole vlado z vlado Ceaușescuja v Romuniji in dobro veste, kako je končal.«

Grožnje postajajo vedno bolj jasne in glasne. Za poslanca Marka Bandellija, podjetnika in liberalca – o paradoks! – je desnica golazen. In spet smo pri Leninovi in Hitlerjevi dezinfekciji družbe! Kdo bi mogel našteti vse zadetke v dominantnih medijih in pri poslancih opozicije (sedaj KUL-a) v divji tekmi zaničljivega in hujskaškega govora?

Lov na ljudi je odprt. Se ponavlja leto 1941 …

Vsekakor je ta tekma pripeljala do tega, da so se nasprotniki vlade obrnili še proti strokovnjakom, ki pomagajo obvladovati epidemijo. Po državi namreč lepijo plakate s slikami najbolj angažiranih zdravnikov in vladnega govorca z napisom: »Morilec slovenskega naroda.«

Lov na ljudi je odprt. Se ponavlja leto 1941, ko je Boris Kidrič podpisal Deklaracijo CK KPS (Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije)? Ta je namreč »v pravem spoznanju sedanje revolucionarne situacije« ukazal »nepreklicne ukrepe, ki so potrebni, da se zmagovito izvede revolucija«. Sledi dolg seznam kategorij ljudi, ki jih je treba likvidirati. Svoboda tiska in pravica do obveščenosti se ukinejo, pravi 13. točka: »Vsi meščanski časopisi ne smejo izhajati. Radioaparate se mora takoj odvzeti.«

To tudi pojasni stalni pogrom proti peščici medijev, ki ne tulijo z dominantnimi. Za Delovega novinarja, ki je bil razglašen za normalnega, so ti mediji »nizkotna greznica« in »madžaronski tisk«. Kaj drugega torej kot dol z njimi, ker ogrožajo medijski monopol! Kidriču se ne klanjajo le njegovi partijski nasledniki, marveč v prvi vrsti mediji, ki hočejo njegovega duha za vsako ceno širiti še v naš čas.

Papež Frančišek: Sedaj je trenutek za drzne sanje, za premislek o naših prioritetah

Čeprav je družbeno ozračje zastrupljeno, etična razsodnost poškodovana, bi lahko bila prav epidemija za vse skupaj in vsakogar posebej priložnost, da se začnemo pogovarjati o tem, kar je dobro za vse. Sedaj je čas za spremembe, pravi papež Frančišek v knjigi, ki je nastala med epidemijo.

»Če hočemo priti iz krize manj sebični, kakor smo stopili v njo, moramo dovoliti, da se nas dotakne bolečina drugih. V Hölderlinovem Hyperionu je vrstica, ki me nagovarja in govori o tem, kako nevarnost, ki nas ogroža v krizi, ni nikoli vsestranska, ampak je v njej vedno tudi izhod. ‘Kjer je nevarnost, tam se krepi tudi rešilna moč.’ To je genialnost v človeški zgodbi: vedno je način, kako pobegniti uničenju. Človeštvo mora ukrepati v grožnji sami, v njej se odprejo vrata. Ta Hölderlinova vrstica me spremlja v različnih trenutkih mojega življenja.

Sedaj je trenutek za drzne sanje, za premislek o naših prioritetah – kaj cenimo, kaj hočemo, kaj iščemo – za zagnano uresničevanje teh sanj v našem vsakdanjem življenju. V tem trenutku slišim nekaj takšnega, kot je prerok Izaija slišal govoriti Boga: Daj, pogovorimo se o tem, uresničimo skupaj svoje sanje!« (Let Us Dream. The Path to a Better Future. New York: Simon & Suster, 7.).

Advent, čas pričakovanja, se izteka, a še vedno ga je dovolj, da novorojenemu ponudimo kaj več kot štalo. S tem bomo naredili življenje lepše tudi nam samim in ljudem okrog sebe.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.