Sečovlje – oljke

Sonet oljka.
Se spomniš, kako ostro ječi trava, ožgana od sonca in napojena soli, v oazi mehko zelena koprena z vetrom se poigrava? Pogled sinje čuteče tja odplava, morje in nebo sta v molk zvezana, midva vedno bolj tesno povezana, čare v vonju poletja si dava. V usta mi daš še oljčno vejico, da moj golob sloge in blagostanja v strastnem ognju odpre ti kamrico. Plamene sape visoko odganja, krik, ki oplazi oranžno cvetlico, da sedaj o tebi noč in dan sanja.

(Klavdija KIA Zbičajnik, 04. 03. 07)