Ponavadi, ko slišimo besedo sebičnost, pomislimo na “tiste sebične kapitaliste, ki želijo vse zase”, socialne demokrate pa ponavadi čislamo in povzdigujemo v višave, ko pa kaj narobe naredijo pa rečemo “hja, pač niso vsi popolni” ter jim pustimo da odkorakajo od odgovornosti brez posledic, česar sebičnemu pohlepnemu kapitalistu nikoli ne bi dopustili, ali pač?
Socialni demokrati (ali bolj pravilno demokratično orientirani socialisti) – torej tisti “demokrati” ki zagovarjajo redistribucijo, social(istič)no državo (kar je mimogrede oksimoron), vsakovrstne programe, ki naj bi ljudem pomagali, čeprav v njih ponavadi sami nočejo sodelovati (bi pa radi videli, da to dela nekdo drug namesto njih samih) ter po vrh vsega sovražijo “zlobne kapitaliste” – ti socialni demokrati, to so res čudna bitja…
Najhuje niti ni to, da večina Slovencev, ki jih poznam, dejansko verjame v čistost ideje “socialne države” ter sebe smatrajo za pridne in ubogljive socialne demokrate, ki pridno plačujejo davke in petnajstega v mesecu godrnjajo, kako bi od “države” pobrali kar se da veliko “pravic” ali kakor jaz temu rečem: “bombončkov.” To niti ni tako hudo čeprav je huje kot zveni. Huje kot dejstvo, da se to dogaja, je to, da ti ljudje mislijo–ne samo mislijo, ampak so v to trdno prepričani, da so njihova dejanja vrla in pravična, da v njihovih dejanjih ni moč prepoznati nobene nemoralnosti, predvsem pa to, da mislijo, da so popolnoma nesebični in da s tem, ko zagovarjajo visoko obdavčitev in tak “sistem” dejansko pomagajo ljudem. To, dragi moji, pa je velik problem. Morda naj še pripomnim, da hkrati, ko sicer jezni na politike, povzdigujejo svojo pridno plačevanje dajatev, češ da je to edino pravilno, s srdom prezirajo kapitaliste in lastnike podjetij, misleč, da če bi bili oni sami na položajih kjer tisti vodje so, sebi ne bi izplačevali dela profita. Po možnosti so to isti ljudje, ki v življenju nikoli niso poskusili niti narediti podjetja in so večino svojega delovnega življenja preživeli v nekem podjetju (niti ni nujno, da je bila to proizvodnja) z redno plačo, ki je bila vezana na kolektivno pogodbo.
Zadnjič sem torej razmišljal, koliko je resnice v tem argumentu, sebičnosti kapitalistov in altruizmu socialistov. Po razmisleku sem prišel do ugotovitve, da smo popolnoma vsi ljudje sebični, eni manj eni bolj. Sebičnost je torej človeška lastnost. Čeprav že vidim zmajevanje z glavami kakšnih kristjanov, naj tudi vas predragi bratje in sestre v Kristusu opomnim, da še nismo v nebesih in v našemu mesu še vedno prebiva greh; ja tudi mi kristjani smo premnogokrat sebični. Morda vas bo pretreslo naslednje: sebičnost sama zase niti ni problem. Ona kot taka je podobna zlu, brez aktualizacije v človeških dejanjih sama zase ne obstaja. Problematično je torej človeško delovanje. Kaj torej to pomeni v odnosu kapitalist vs. socialist?
To preprosto pomeni, da nekdo deluje do soljudi z enimi vzvodi, drugi pa z drugimi, oba delujeta (lahko ) sebično. Socialist uporablja državo, da pride do svojega, kapitalist pa ljudi na trgu. Do tu mislim, da je vse jasno, kajne?
Če se spominjate mojih poprejšnjih pisanj, se morda spomnite definicije države? Če povzamem, je monopol nad uporabo družbene prisile in ja, je tudi sestavljena iz državljanov. To pomeni, da je pri socialistih (demokratičnih ali pa kakšnih drugačnih) država sestavljena iz neenakih skupin ljudi: ena skupina državljanov oborožena in v eni roki vihti silo, ki je drugi državljani ne smejo imeti, ker ne priznava nobene konkurence, pa tista tretja skupina ljudi, ki vlada, ostaja praktično neporažena in nemara vedno zmaga (ali prek polnjenja blagajne na davčnem nivoju ali pa prek sodstva, za katerega v Sloveniji vemo, kakšno je) in dobi svoje, tudi kadar državljani za tisto reč nikoli niso glasovali, ali pa je večina celo ne odobrava. Taka država (demokratični socializem) ima ponavadi večino ljudi v pesti preko deljenja “bombončkov” pa naj si bodo to subvencije, bonitete, neupravičene “pravice” ki to niso (eng. entitelments), socializirano zdravstvo, železniški promet, tudi ceste ki so po navadi v izjemno slabem stanju, itd. Seveda, da to financira, tak državni aparat pobere od ljudi denar (nikoli [!!!] ne na svoboden in miroljuben način). Socialist, ker je pač tega navajen in si brez teh bombončkov ne predstavlja več življenja, ker je od njih odvisen, torej ravna kot je od njega za pričakovati: želel bo za višino davkov nazaj dobiti čim več denarja, šel bo celo tako daleč, da bo lagal ter naredil vse, da bo dobil čim več subvencij in dokladov. Morda mu celo uspe priti v javni sektor, ker ve, da bo tam služba dobro plačana za slabo delo. Tam so namreč skoraj vsi njemu podobno misleči. Z čim manj dela želijo dobiti čim več. Mar to ni sebično? Saj vem, saj vem, kapitalist na koncu koncev gotovo poskuša narediti podobno, kajne? Delati čim manj in služiti čim več. Sebično? Tako se že zdi.
Kaj pa kapitalist? On nemara tudi, kot že omenjeno, želi dobiti čim več za čim manj vložka. Želi profit. Kapitalist torej pride na trg, ter ljudem na tem trgu ponudi najmanj kar lahko, za najvišjo ceno, ki si jo lahko privošči. Ker na trgu gotovo ni sam, cene ne more v nedogled višati, niti kvalitete v nedogled nižati. Če torej želi uspeh, ima načeloma tri opcije: 1) ali bo ljudi nategnil in jim nekaj poskusil prodati z lažjo in zavajanjem; 2) bo znižal ceno ter obdržal kvaliteto 3) ali pa bo povišal kvaliteto in obdržal ceno (ali pa ceno celo zelo zelo povišal in ciljal na bogate). Če dobro pomislimo, lahko zelo hitro ugotovimo, da se mu na dolgi rok (kar naj bi načeloma bil cilj uspešnih kapitalistov) najbolj izplača tista zadnja možnost, in to ne glede na to ali ima izjemno visoko ceno ali pač neko zmerno visoko a ne previsoko. Če se tu kje motim, dragi kolegi ekonomisti med libertarci, me kar dopolnite ali popravite. Mimo grede, preden nadaljujem, se vem mar ne zdi, da prva možnost (laž in zavajanje) ni ravno pravična in morda celo vsebuje elemente manipulacije, ki ni moralno dopustna? Morda nas celo spominja na silo (četudi ne tisto skozi cev pištole)? No kakorkoli pač že, kapitalist, če je res tako sebičen, da želi veliko zaslužiti na dolgi rok in mirno živeti, si ne more privoščiti niti zavajanja, niti laži, niti nekvalitetnih izdelkov, niti ne slabo plačanih delavcev (saj ve, da je zadovoljen delavec boljši delavec, kar je velikokrat vezano na zasluženo dobro plačano delo) ter temu primerno ravna tako, da je rezultat njegove sebičnosti dobrobit sočloveku in posledično upravičeno in pravično služenje tako kupcem kot delavcem. Ni zastonj, da temu pritrjujejo praktično vsi poslovneži in ljudje, ki so postavili velika podjetja, kot tudi mali podjetniki (ang. entrepeneurs), ki poskusijo postaviti neko firmo. Ti vedo celo to, da se v povprečju slaba reklama (nezadovoljnih strank) širi približno sedemkrat hitreje kot dobra.
Kako torej ravnajo? V konkurenčnem okolju poskušajo vsak na svoj način pridobiti lojalnost kupcev, katerih načeloma ne silijo k temu, da kupijo njihove izdelke. Vedo, da si morajo ugled trdo prislužiti.
Da pa ne bom tako samo poveličeval kapitalistov, naj povem tudi to, da ko jim uspe, želijo ostati tam, kjer so. Do tiste točke je njihova sebičnost delovala miroljubno in ne-destruktivno. Ker na žalost živimo v svetu ad-populum mišljenja, po celem svetu vladajo take ali drugačne države, vse z elementi centralnega planiranja in monopola s silo. Ko torej bogat kapitalist v tem svetu nacionalnih držav naleti na zakonodajalca, ki želi poceni “bombončke”, mu jih tudi ponudi. Tu njegov pohlep in sebičnost začenjata delovati nepravično in morebiti celo kriminalno. Kapitalist se tu hitro prelevi v fašista oz. korporatista, ter sodeluje z zakonodajnim in izvršnim delom aparata z namenom ohranitve svojega položaja na trgu ter celo povečati svoj delež na trgu na nelegitimne načine. Majhnim podjetjem torej želi več regulacije, ker to pomeni njemu boljše pogoje (te stroške si lahko namreč zaradi velikosti privošči ker je velik) in manj konkurence. Postati želi nenaravni monopolist na trgu. Regulacija, ki jo preko države uvede direktno in indirektno škodi malim podjetnikom, subvencije, ki pa jih tudi z lahkoto dobi, pa so prav tako pobrane s strani prisile države. Tak kapitalist je na finančno boljšem položaju navkljub vsej regulaciji, ki jo je povzročil, kot pa kak mali podjetnik, ki mu je poprej lahko dolgoročno postal potencialen konkurent (kot Uber poskuša konkurirati taksistom); a celo, ko tak majhen kapitalist postane tako velik, da je drugemu velikanu enakovredna konkurenca, hitro ubere taktike, ki bi se mu prej ne izplačale: črni ugled drugih, postane manj prijazen in začne lobirati tudi za svoje bombončke. Zakaj? Ker njemu prej ovira, država postane koristna, saj preko nje dobi veliko strank ali pa denarja za “mirno” a moralno nečisto življenje. Kot rečeno, ko začne uporabljati vzvode države za svoje delovanje, postane kapitalistova sebičnost in pohlep zelo hitro grešna, nepravična, kriminalna in morda zla(?). Že res, da gre lahko v smer manj regulacije ampak pri moči, kot jo lobisti po navadi imajo, nikoli ne veš, v katero smer bodo šle, ali bo regulacija samo drugačna.
Nekateri ste morda jezni, da sem napisal ta zadnji del, ampak priznajte, da je veliko prevečkrat (seveda obstajajo tudi svetle izjeme, čeprav večina podleže pritisku državnega aparata in regulatorjev) to tudi res. Tisti drugi, ki ste bili veseli, da sem povedal tudi to plat zgodbe, gotovo mislite, kaj bom zdaj rekel, morda da so oboji enako sebični? Narobe. Veste, tako kot ne marate, da velik kapitalist postane korporatist, fašist ali pa karkoli pač že, ter vpliva na zakonodajalca, regulacijo in davke, tako morate isti standard vpeljati tudi za vsakega drugega človeka. Ja, tudi na socialista in nemara vsakega soseda in sodržavljana, ter seveda na politika in lobista. Takoj, ko večina ljudi zavoha poceni denar, vplivanje na pravila, sodelovanje z javnim sektorjem, lobiranje, subvencije, nižje prispevke, etc., takoj se ta večina prestavi iz vloge podložnega hlapca v vlogo kontrole-željnega grofa; iz zapornika v stražarja. Hkrati se v to novo vlogo tako vživi, četudi njegovo življenje ostane skoraj nespremenjeno, da je pri njem zaznati Stockholmski sindrom. No, pa saj to je logično. Zakaj le bi dovolil, da se mu odvzame na novo pridobljene privilegije (ali kot on temu reče “pravice”). Socialist je tako nujno soudeležen dejanj agresorja (države), saj njene ukrepe zagovarja tudi, če njemu samemu škodujejo in se tega niti ne zaveda, češ da je to majhna cena, ki jo mora plačati za to kar počne. Ja, socialist je skoraj nujno agresor. On je tisti, ki svojo sebičnost hrani z denarjem, ki ni njegov, to pa upravičuje s tem, da je to denar, ki je bil “demokratično (karkoli pač to pomeni)” pobran in je to v njegovem imenu naredila država (pravi agresor). Če naredimo konsistenten zaključek tega postopka, je socialist sam, kot naročnik, soudeležen dejanj, ki jih v njegovem imenu vrši državni aparat, kot bi tudi rekli za korporatista iz prejšnjega odstavka ter za osebo, ki najame plačance ali pa mafijsko družbo, da zanj opravi sicer kriminalen posel. Vsi ti ljudje so soudeleženi kriminalnega dejanja. Tudi socialisti.
Kakšna je torej res razlika med sebičnim kapitalistom in sebičnim socialistom? Razlika je v dejanjih, ki jih naredita. Kapitalist pusti ljudi svobodne, da se svobodno odločijo za njegov izdelek, ali pač ne; med tem ko socialist želi na trgu čim več monopolov (tudi če tega ne pove na glas), kar po navadi pomeni (slabo) državno lastništvo in kontrolirano regulirano upravljanje. Socialist svojo sebičnost polni skozi državo (poraba družbene prisile) in ljudem ne pusti izbire, kapitalist pa z gradnjo kvalitetnih izdelkov ter posledično s služenjem sočloveku. Kapitalist želi obdržati čim več tega kar je zaslužil (po možnosti popolnoma vse), ker ve, da je to edino kar mu pripada, med tem ko socialist želi živeti na račun vseh drugih in to upravičuje s tem, da misli, da tudi vsi ostali to želijo, ne glede na ekonomske posledice socializiranih delov gospodarstva.
Če vam ni čisto jasno, kaj s tem mislim, naj razložim s primerom. Socialist in kapitalist vidita reveža ob cesti. Socialist se takoj obrne h kapitalistu in mu reče: no vidiš, kdo bo poskrbel za revne kot so ti ljudje? Za to potrebujemo državo in obdavčitev, da bomo takim lahko pomagali ter regulacijo za to, da bomo prislili kapitaliste, da bodo dali tem ljudem službo. Kapitalist se ob tem nejevoljno prime za glavo. Takoj pomisli, kaj bi tak revež lahko znal, kolikšen strošek bi bil zanj v podjetju in če bi ga lahko najel. In ko kapitalist izračuna na hitro, da se mu ne izplača, pa ne samo finančno, najeti reveža ravno zaradi regulacije in obdavčitve, ki jo socialist tako strmo zagovarja. Tega reveža zato napoti na svojo spletno stran, kjer ponuja poceni izobraževanje in če se bo nekaj naučil, ga lahko zaposli. Če take spletne strani nima, potem mu mogoče vrže kak kovanec. Tudi če ne naredi nič od tega, je mentaliteta socialista napram kapitalistu povsem drugačna. Socialist prelaga odgovornost na nekoga drugega, kapitalist pa a priori razmišlja v smeri osebne odgovornosti in kaj se da, realno gledano, spremeniti. Zopet je socialist bolj sebičen, saj želi biti sam zase neodgovoren (čeprav zahteva odgovornost od tretje osebe, ki morebiti ne obstaja), kapitalist pa tako sebično kot nesebično želi delovati v to smer, da bosta korist imela tako on sam kot tudi tisti, ki potrebuje delo. Njegov namen v bistvu niti ni tako pomemben, saj so bolj kot nameni pomembni rezultati njegovih dejanj. To je sicer res tudi za socialista. Oba postavljam pred enak standard. Kakšen je rezultat? To je enako tudi pri politikih. Sam popolnoma nič ne dvomim v iskrenost namenov politikov, niti socialistov niti kapitalistov ali kogarkoli pač že. Pomembni so rezultati aktualizacije njihovih namenov. Čeprav tega nekateri ne morejo prebaviti, je rezultat svobodnih ljudi v kapitalističnem okolju ekonomsko boljši, ali pa imajo vsaj možnost plezati po ekonomski lestvi; med tem ko je v socialističnem okolju (nam znanim kot socialni državi) mnogo slabši, predvsem za revne in tiste na ekonomsko nizkem nivoju, rezultati so slabi za najnižji kvintil ljudi. Po vrhu vsega morajo taki postati odvisni od socialne pomoči tistih, ki delajo, namesto da bi se lahko postavili na lastne noge in si zaslužili lastno dostojanstvo svojega plačila. Socialist prav tako misli, da so samo njegove potrebe nujne in čeprav trdi, da ga skrbi za revne, sam zase glede njih ne stori nič, ker odgovornost preloži na državo oz. davkoplačevalce; kapitalist je drugačen, saj si želi zaslužiti to, kar želi, za druge pa prav tako želi enako, pa četudi je zloben se zaveda, da bo njemu samemu bolje, če sočloveku služi kot pa ga izkorišča. Socialist torej izkorišča, kapitalist pa služi.
Za kristjane, ki vsega tega ne dojamejo, naj bom bolj natančen: Jezus Kristus nam nikoli ne reče, da moramood nekoga zahtevati, da uporabi silo (država), da prisili nekoga drugega, da nekomu da karkoli, pa naj bo denar ali hrana. Od nas zahteva osebno odgovornost, ne pa prelaganje le te; za svoje ravnanje (ali odsotnost le tega) pa bomo odgovarjali pred Bogom samim. Prav tako nas Jezus uči, da naj pomagamo tistim, ki so pomoči potrebni, v to nas ne sili. Še več, Jezus želi, da bi kot mojstri nečesa naučili drugega za dela, ki bodo njemu koristna, znanja ti namreč nikoli nihče ne more ukrasti in z znanjem lahko vedno sam zgradiš nekaj boljšega zase in za sočloveka. Uči nas, naj ne samo nahranimo sočloveka z ribo, pač pa ga naučimo ribarit. In to ne pomeni, da ga moramo zasužnjit državi za nek čas, da dobi licenco za ribolov, ampak da sami prevzamemo osebno odgovornost za tisto osebo in jo naučimo kar je potrebno. Predvsem pa Jezus nikoli ne odobrava nikakršne kraje premoženja nekoga drugega za korist tretjega. Jezusa skrbi za sočloveka.
Naj zaključim z vprašanjem: mar ni bolj sebičen tisti, ki želi delež zaslužka nekoga drugega, kot pa tisti, ki želi preprosto obdržati to (vse), kar je zaslužil?
Besedilo je bilo najprej objavljeno na blogu Jelovčanov:Matic.
