Bivši avstrijski kancler Sebastian Kurz bo pri Kristusovih letih očitno še drugič zasedel kanclerski stol, s katerega ga je spomladi pometla opozicija. Še enkrat več se je izkazal kot mojster mobilizacije svojih privržencev, saj so se podobno kot na evropskih volitvah množično odpravili na volišča, ne glede na to, da nikoli ni bilo resnega dvoma o relativni zmagi Avstrijske ljudske stranke.
Rekordna prednost
S tem so “turkizni” po dosedanjih projekcijah volilnega izida priplezali do skoraj 37 odstotkov glasov. Omenjeno sicer ni niti blizu nekaterim dosežkom Avstrijske ljudske stranke iz časa, ko je bila njena barva še črna, je pa na ravni najbolj optimističnih predvolilnih napovedi. Še večjo težjo daje uspehu mladega voditelja dejstvo, da je njegova prednost skoraj petnajstih odstotnih točk najvišja v zgodovini volitev v Avstriji po drugi svetovni vojni. Socialdemokrati so namreč pristali pri rekordno nizkih 22 odstotkih in še bistveno “izboljšali” negativni rekord izpred dveh let.
Ne glede na sijoče obraze pri “turkiznih” slednji celo niso največji zmagovalci volitev. Očitno je apokaliptično vzdušje v zvezi z okoljsko problematiko svoje naredilo tudi pri naših severnih sosedih. Nadaljuje se zgodba o vzponih in padcih zelenih. Najprej jim je uspel veliki met, ko so zasedli predsedniški položaj, nato jih je spor o odnosu do migrantske problematike z odcepitvijo desnega krila pod vodstvom Petra Pilza stal vstopa v državni zbor. Sedaj, ko so se prioritete spremenile, je iz parlamenta izpadel Pilz, zeleni pa so pridobili na njegov račun, na račun šibkih socialdemokratov in na račun že omenjenih apokaliptičnih občutij dela prebivalstva, ki sicer (še) niso tako izrazita kot v Nemčiji. Kar nekaj glasov so torej pridobili tudi od “turkiznih”, zlasti v bogatih dunajskih okrožjih. Rezultat je velikih 14 odstotkov glasov, kolikor jih zeleni niso severno od Karavank dosegli še nikoli.
Kurz ”turkizne” sploh prvič popeljal do relativne večine na Koroškem
Kot dva zmagovalca ima včerajšnji večer dva velika poraženca. Eden, manjši, so socialdemokrati, ki so vendarle obdržali drugo mesto. Drugi, največji, so svobodnjaki, ki so nazadnje izgubili deset odstotnih točk ali dve petini dosedanje podpore. Da so s 16 odstotki podpore še vedno precej nad dosežkom ob “potopu” leta 2002, gre na rovaš drugačne strukture volivcev. Tedaj so dobršen del med njimi tvorili nekdanji privrženci “črnih”, danes je med njimi ogromno nekdanjih dolgoletnih volivcev “rdečih”. In ker socialdemokrati trenutno niso ravno privlačna izbira, so svobodnjaki izgubljali le na račun Sebastiana Kurza.
Očitno se je veliko svobodnjaških volivcev pod vtisom afer in v strahu, da bi morda Kurzu še lahko ušlo kanclerstvo, v zadnjem hipu zateklo v tabor Avstrijske ljudske stranke. Omenjeno je posebej vidno na Koroškem, kjer je nekdanji in bodoči kancler očitno postavil mejnik s tem, da je “turkizne” sploh prvič popeljal do relativne večine v deželi, kjer so doslej zmagovali le socialdemokrati ali svobodnjaki. Podobno je v tradicionalno delavskih okrožjih na gornjem Štajerskem.
Tegobna izbira
Toda relativna zmaga je eno, sestavljanje vlade drugo. Sebastian Kurz ima res veliko možnosti, vendar ga del javnosti še vedno izrazito ne mara in nad njimi visi spomin na “napačno izbiro” pomembnega predhodnika Wolfganga Schüssla leta 2002 in 2003.
Kurz lahko vlado oblikuje bodisi s socialdemokrati bodisi s svobodnjaki bodisi z zelenimi. Vse tri kombinacije bi imele absolutno večino. Skoraj neverjetno je, da bi se mladi voditelj krščanskih demokratov odločil za koaliranje z “rdečimi”. Zadnja izvedba velike koalicije med leti 2006 in 2017 je pomenila stagnacijo in privedla tedanje “črne” na rob propada. V novi izvedbi bi bilo drugače sicer to, da bi bila Avstrijska ljudska stranka prva violina, kar je verjetno premalo. Tudi taktični razmislek, da bi velika koalicija še dodatno oslabila manjšega partnerja, glede na nemški zgled ne pride v poštev. Dolgoletna velika koalicija z Merklovo je nemške socialdemokrate res povsem izsušila, a nekompatibilno zavezništvo ni pomenilo samo splošne stagnacije, marveč je nazadnje pomembno oslabilo krščanske demokrate same in naplavilo zeleni cunami, kar bi se v primeru Kurzeve odločitve za španovijo s socialdemokrati skoraj gotovo zgodilo tudi v Avstriji.
Bo Kurz izbral koalicijo z zelenimi
Schüssel je leta 2003 po dolgem oklevanju izbral najlažjo možnost in obnovil zavezništvo z močno oslabljenimi svobodnjaki. Tudi za Kurza je ta možnost najlažja. “Modri” so ponovno precej oskubljeni. A prav velike izgube so marsikomu iz njihovih vrst odvzele želje po vnovični povezavi s Kurzem. V zadnjem mandatu so se vrhu tega v marsičem izkazali za tempirano bombo. Navsezadnje se račun niti Schüsslu ni izšel.
Izbrati koalicijo z zelenimi je za nekdanjega kanclerja precej nesimpatična možnost. Posebne bližine med strankama ni, čeprav je res, da so avstrijski zeleni po svojem izvoru precej konservativnejši od nemških in je veliko njihovih pionirjev izšlo iz nedrij Avstrijske ljudske stranke, kar pojasni tudi sorazmerno gladko prehajanje volivcev med strankama zlasti ponekod v bogatih delih Dunaja, v večjih mestih in na zahodu države. Koalicijsko usklajevanje bo torej vseskozi naporno, v nekaterih ozirih napornejše kot s socialdemokrati. Toda samo takšna koalicija lahko vsaj srednjeročno ustavi nadaljnje valove zelenega cunamija in obenem zmanjša polariziranost avstrijske politike. V tem smislu izbira niti ni težka.
