Manj kot dva meseca je vzdržal model, ki si ga je za svoje slovo od kanclerskega položaja omislil nekdanji avstrijski kancler Sebastian Kurz. Da se vsaj začasno povsem poslavlja od politike, glede na znane podobne primere sicer ni veliko presenečenje. Je pa presenetljivo, kako hitro se je sesula prvotna rešitev.
“Protirevolucija”
Predvidevam sicer, da je zdaj dogovor tak, da bo imel Sebastian Kurz kot človek mir, dokler ne bo več posegal v politiko. Vsekakor pa je mogoče pritrditi ocenam nekaterih avstrijskih komentatorjev, ki vidijo v popravku prvotnega scenarija začetek prave protireformacije v vrstah vladajoče Avstrijske ljudske stranke. Zelo poenostavljeno povedano, “starci” so vrnili udarec “mlečnozobemu” Kurzu. Pri tem vračanju zadnje besede niso rekli zgolj z zamenjavo njegovega (precej tehnokratskega) favorita za kanclerski položaj in z izločitvijo iz vlade nekaterih bivšemu kanclerju najbližjih ljudi, zlasti mladega finančnega ministra Gernota Blümla. Drugi, kot je bližnja Kurzeva sodelavka Elisabeth Köstinger, naj bi tudi v novi vladi sedeli zgolj zaradi ohranjanja ravnotežja med deželami.
Jedro težave je seveda, da so se morali nekateri drugi vplivni strankarski voditelji od vodstvenih funkcij v glavnem poslavljati zaradi takšnega ali drugačnega pritiska od zunaj. Kurz pa je, kot kaže, na nezakonit način izrival svoje lastne strankarske kolegice in kolege. Priznam, zelo sem se čudil, ko se je mladeniču pred leti podredila vsa okostenela strankarska mašinerija (dotedanjih) “črnih” in so prej vsemogočni deželni vodje in številne zveze znotraj stranke pristali na njegov diktat. Seveda, ko je bil Sebastian Kurz v zenitu, se mu je bilo težko upreti. A nekje v ozadju je vseeno brbotalo in sedaj je prišel trenutek, ko lahko nemoteno lopnejo po njem in po nanj osredinjenem novem sistemu.
Dobri stari fevdalizem?
Zelo verjetno je torej, da se s slovesom bivšega kanclerja od politike njegova stranka vrača v znane tirnice. Zanje je bila značilna precej okorela fevdalna struktura, v kateri je bil predsednik le malo več kot koordinator, ki je usklajeval interese deželnih organizacij in zvez. Druga značilnost tega modela je bila nekakšna prisesanost na večno veliko koalicijo s socialdemokrati, ki je Avstriji vladala prvi desetletji po drugi svetovni vojni, od druge polovice osemdesetih let do leta 2000 in neprekinjeno od leta 2006 do vzpona Sebastiana Kurza na kanclerski stolček.
Jasno je, da pri taki usmeritvi ni bilo veliko prostora za navdihujočo vsebino in karizmatične osebnosti, a znani fevdi so bili povsem varni. Nekoliko nerodno je bilo le, da je stranka kot večna druga violina v veliki koaliciji počasi drsela navzdol. Grozilo ji je, da bo drugo mesto oddala svobodnjakom, ob nadaljnjem vzpenjanju zelenih, ki so prav tako lovili nekdanje glasove za črne v velikih mestih in na zahodu Avstrije, pa ne bi bilo čudno niti, če bi se na koncu znašla zunaj prve trojice.
Za takšno ugotovitev ob nekarizmatičnem vodenju Michaela Spindeleggerja in Reinholda Mitterlehnerja niti niso bile potrebne napihnjene javnomnenjske raziskave. Kurz, ki mu je uspelo trend obrniti in udejanjiti celo koalicijo med Avstrijsko ljudsko stranko in zelenimi, za katero se leta 2003 zaradi udobja ni odločil Wolfgang Schüssel, je bil zgolj nekoliko prehiter in preveč neučakan. Hitrost, ki ga je krasila, se je tokrat vsaj srednjeročno obrnila proti njemu in Avstrijsko ljudsko stranko pahnila v času nazaj. Je pa res, da bo, če bo vse po sreči, na naslednje volitve kljub vsemu odšla kot kanclerjeva stranka, kar je pri sosedih običajno prednost.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
