Še želimo biti Slovenci?

12
77

pahor rebulaPišem v času, ko se v enotnem slovenskem kulturnem prostoru pripravljajo zakoni, katerih posledice bodo za slovenski narod pogubne.
Slovenski narod je skozi zgodovino pretresalo, majalo, vetrilo in preizkušalo. Slovenski narod, ki živi tudi čez mejo, v Evropi brez meja, v Italiji, je sedaj pred preizkušnjo. Evropa brez meja se je seveda pokazala tudi kot Evropa, v kateri denar ni enakomerno porazdeljen, v kateri so nekatere države zelo močno zadolžene. Tako močno, da morajo izpolniti obveze (beri: zmanjšanje izdatkov in varčevanje), da bi lahko še prejele kakšna finančna sredstva za plačilo svojih obveznosti. Italija se je lotila varčevalnih ukrepov in reform. A v Deželi Furlaniji julijski krajini so v predlaganem zakonskem osnutku reforme lokalnih uprav popolnoma pozabili na manjšine. Slovenska manjšina, ki jo ščitijo mednarodne konvencije, ki ima celo svoj zaščitni zakon, v prvem predlogu zakona sploh ni bila omenjena! Skozi amandmaje je sedaj vključena v zakon, a zaskrbljujoče je že to, da na poseben status Slovencev, ki živijo v Italiji, ni nihče pomislil.

Skratka, reforma predvideva združevanje občin in prenos nekaterih njihovih pristojnosti na novo nastale zveze občin. To pomeni, da bodo manjše občine izgubile možnost vpliva na življenje in odločanje o svojem teritoriju. Občine s slovenskimi izvoljenimi župani so takemu načinu združevanja že ugovarjale. Kdo bo namreč še uspel v taki zvezi občin izglasovati, da je npr. poslopje, v katerem deluje dvojezična šola, potrebno popravila? Na način, ko funkcije lokalne uprave preneseš na združenje, v katerem bodo imeli večino ne-Slovenci, iz javnega prostora izrineš slovenščino in slovensko kulturo, v nadaljevanju pa izgubiš objekte in prostor. Slovence izrineš. Poveš jim, da je v dobi globalizacije tako ali tako temu malemu narodu usojeno, da se počasi utopi v večinskih ljudstvih. Bogastvo manjšin, ki krepi vezi med narodi, in o katerem smo še včeraj tako radi govorili, je nenadoma popolnoma nepomembno. Slovenska kultura v zamejskem prostoru v vseh njenih pojavnih oblikah je na pragu izumrtja. Stavba dvojezične šole bo propadla, ker nikoli ne bo denarja za njeno vzdrževanje. Muzej, ki je vidni dokaz obstoja slovenskega naroda na nekem področju, se bo podrl, ker nikoli ne bo denarja za njegovo delovanje.

Na tej strani meje, ki je ni, pa se je spet razplamtela debata o tem, da mali porabijo preveč, zato jih je treba ukiniti. Spet se bom omejila le na kulturo. Mali zavodi so potratni, zato jih ukinemo. To je osnovno sporočilo predloga zakona, s katerim so nas seznanili ta teden v Sloveniji. In glej ga no – večina malih zavodov je na obrobju, saj si zelo težko predstavljam muzej ali knjižnico ali kulturni dom izven Ljubljane, ki bi si privoščil razkošje in imel zaposlenih več kot 15 ljudi. Torej spet poskušamo ukiniti kulturo v manjših mestih, na periferiji. Kot je že bil poskus, da bi ukinili majhne občine. Pa ni uspel, ker so praviloma manjše občine prijaznejše do svojih prebivalcev. Tudi kulturna bogatost, ki jo nudijo majhni zavodi, je za slovenski narod izjemno pomembna. Kultura namreč ni v domeni le nekaterih, kultura raste v vsaki vasi, če hočete, v vsaki hiši. In vsak človek, čeprav ne živi v prestolnici, ima pravico biti v kulturi udeležen kot njen ustvarjalec in kot njen prejemnik.

Vedno je tako – ko nekaj ukineš, izprazniš prostor. In na ta izpraznjeni prostor se naseli nekaj drugega. Ko bomo ali bodo izpraznili (enotni) slovenski kulturni prostor, se bo na izpraznjeno mesto naselil kulturni prostor nekega drugega naroda.

Hkrati pa se v tem enotnem slovenskem kulturnem prostoru  pojavita dva dogodka, ki kažeta na absurdnost stanja našega zavedanja slovenstva. V dvojezični Gorici so izobesili plakate skupine Laibach, ki so natisnjeni le v italijanskem jeziku. Nekako mi ne gre v račun, kako lahko v Novi Gorici berejo tak plakat, pa ne opazijo, da na njem ni besedila v slovenščini. Pa ravno sedaj, ko bi morali biti še posebej tenkočutni do vprašanja narodove identitete in jezika. In drugi dogodek – predsednik države je z Zlatim redom za zasluge odlikoval pisatelja Alojza Rebulo za njegov izjemen prispevek k uveljavljanju slovenskega jezika, kulture in slovenstva v zamejstvu. V obrazložitvi so naštete tudi Rebulove čudovite lastnosti, kot so razgledanost, svetovljanstvo, globoka duhovnost, predvsem pa pripadnost slovenstvu in krščanstvu. Pripadnost slovenstvu in krščanstvu! Gospod Alojz Rebula je eden tistih gospodov, ki osmišljajo pojem enotni slovenski kulturni prostor. Ki ta prostor gradijo, a ne le to,  ga dvigajo do zavidljivih višin vrednosti kulture v svetovnem merilu. Pa ne globalnem, kjer je vseeno kakšen si, samo da si, ampak v svetovnem pojmu množine čudovitih majhnih posebnosti, ki svet delajo lep in zanimiv. Zato je izredno pomembno, da se tega zavedamo.

Torej – ali imamo še zavedanje, da smo Slovenci in želimo to tudi ostati? Gre za narodno vprašanje, za vprašanje, ali še želimo biti slovenski narod!

12 KOMENTARJI

  1. Ker gospa, predvidevam, ni italijanska državljanka, bo najbrž težko vplivala na to, na kakšen način se je prezadolžena Italija ( v recesiji in z državnimi primanjkljaji nekje na robu 3% BDP) odločila varčevati na področju lokalne samouprave- ukinjanje pokrajin ( ne pa dežel) in združevanje občin, ki so pri njih resnici na ljubo, vsaj podeželske, približno 2 krat manjše od slovenskega povprečja.

    Sicer se strinjam glede slovenstva, glede slovenske kulture in posebej glede Alojza Rebule.

    Ampak, berem, da je gospa v vrhu N.Si in vodi njen odbor za kulturo. Tam torej lahko kaj naredi. A, če bo N.Si sledila vzoru Margareth Thatcher, za kar kaže namero, se bo dogajalo prav to, proti čemer gospa Vadnjal svari.

    Klestenja. Velika. Tudi v kulturnih ustanovah. Tale, ki so zaenkrat predlagana, so mačji kašelj. Na slovenski desnici se obenem vzpostavlja izjemna averzija do celotnega javnega sektorja. Namesto rezov pri bankah, pri malovrednem državnem sektorju ekonomije, pri penzijah- zlasti priviligiranih, bi mnogi na desnici rezali pri javnem sektorju. Nekateri celo milijardo.

    Se gospa Vadnjal tega zaveda? Se zaveda, da ni mogoče imeti istočasno smučanja na snegu in kopanja v morju? Poizkuša kot visoka funkcionarka stranke za to slovenstvo in te temelje slovenstva v kulturnih ustanovah kaj narediti v svoji stranki in njeni politiki? Ali raje verbalno v državi Italiji?

    • Averzija se ne vzpostavlja do celotnega javnega sektorja.
      Samo do tistih, ki so tam namesto fikusov in seveda nam niso preveč ljubi niti tisti, ki te kvazi fikuse trpijo med seboj.

      • Ti “fikusi” niso toliko fikusi, da bi jih z lahkoto takoj prepoznali, niti jih okolje ne bo tako zlahka vrglo na cesto. Ob delovni zakonodaji, kakršno imamo, sploh ne. Pa tudi na cesti bojo mogoče še bolj v breme, začenši z odpravninami. Ne trdim, da nimamo odvečnih uradov in aparatčikov, ampak na njihov račun ni možno “prišparat” milijarde.

        Ampak tu se začenja na konkretnih posledicah ta menda tako hvalevredna zgodba dodatnega varčevanja v javnem sektorju. Ki ga posebej zagreto pridigajo liberalci. Bo zdaj vse v redu, ko se bojo ukinjale male kulturne ustanove, predvsem na slovenskem podeželju, z manj kot 15 zaposlenih. Bo vse v redu, če bojo zaprle vrata take kot ( na misel mi trenutno pridejo): Loški muzej v Šk.L. gradu, čebelarski muzej v Radovljici, Prešernova rojstna hiša itd.?

        Saj ste to hoteli, javni sektor razbit, kajne? To je samo začetek.

        • Še to- včeraj sem imel pri sebi obrtnika, ki mi je popravil pokvarjen kuhinjski aparat. 15-20 minut dela. Koliko je zaračunal? 58 evrov. Kaj sem hotel? Tiho sem bil in plačal.

          V Sloveniji pa fama, kako preveč služijo ljudje v javnem sektorju in da je treba klestit njim. A ti služijo 58 evrov v 15-20 minutah? Niti 10% tega ne, pa če imajo doktorate, profesure ali 6 letne specializacije na 6 letni študij. Snažilke pa delajo 3 dni, ne 15 minut za 58 evrov.

          Ampak Slovenija bi rezala plačo snažilki, mojega obrtnika pa davčno razbremenila! 🙁

        • Če bi fikus iz javnega sektorja postavili na cesto in bi za preživetje moral postati serviser gospodinjskih aparatov bi se cena popravila prepolovila ali celo več(če je bila zaračunana samo storitev brez materiala), ker bi tvoj serviser dobil konkurenco.

          Če bi se tega fikusa v JS znebili, bi lahko bil v tem istem JS nekdo drug za dobro delo spodobno plačan.

  2. Briljanten, aktualen prispevek avtorice , na kubik!

    Zadela je v bistvo problema in ga pravočasno razgalila.
    Slovenska manjšina, ki je v Italiji šteje 100.000 Slovencev, kar je zelo velika številka.

    Zgodovina nas uči, da je podeželje, ki živi v harmoniji s stvarstvom, vedno ohranjalo pristno slovensko kulturo, mesta pa so se potujčevala in ravnala s slovensko kulturo kot prasica z bučo.

    Podobno se dogaja danes. Tisti, ki nima občutka za stvarstvene zakonitosti in z njimi ne živi v harmoniji, nima občutka za kulturo v določenem naravnem oziroma stvarstvenem okolju. In to se dogaja veliki večini meščanov, ki zaradi tega izgubljajo občutek za plemeniti pomen stvarstvenih zakonitosti in vrednot, ki bogatijo svet in človeško kulturo ter njen razvoj.

    Stvarstvene zakonitosti in vrednote, se upirajo nasilju, s katerim hoče človek zaradi svojega egoizma in nespameti, porušiti harmonično življenja človeka s stvarstvenim okoljem in svojo duhovno bitjo, ki je odsev tega naravnega okolja. To nasilje ima negativne posledice za človeštvo nasploh, ker z njim izgublja človek svojo življenjsko držo, ki ga varuje negativnih posledic in propada.

  3. Človek in človeštvo se morata zavedati, da morata živeti v ravnovesju s stvarstvenimi zakonitostmi in vrednotami, ki varujejo človeštvo in mu jamčijo duhovni in materialni razvoj.

    To pomeni, da morata biti človek in človeštvo pozitivno naravnana do stvarstvenih ( naravnih)zakonitostih in vrednot, jih spoštovati in negovati.

    To je temeljna življenjska formula. Ne pa nasilje do soljudi in narave, ki se pojavlja v različnih oblikah.

  4. Tudi pri nas se skuša onemogočiti ohranjanje in spodbujanje slovenskih vrednot, ki jih ohranja in neguje podeželje.

    Zato je pri nekaterih strankah v načrtu, da bi se ukinile podeželske šole in druge izobraževalne in kulturne ter podobne ustanove in organizacije.

    Pri tem se zavestno prezre, da je slovensko podeželje zakladnica slovenskih vrednot, ki jamči uravnotežen duhovni in vrednoten materialni slovenski razvoj.

    Torej prav to, kar nam manjka, ker so se te vrednote podeželja ignorirale ( delavnost, varčnost, gospodarnost, kulturna dediščina, domoljubje, vrednotno življenje nasploh…

  5. Sicer pa Slovenci v Italiji, ki jim molimo napis “Naš Tito” se verjetno skrivajo od sramu in gledajo v tla, ker so Slovenci…

  6. Slovenska kultura doma se izgublja v multikulti. Literarne nagrade gredo zadnja leta v glavnem v roke prišlekom. Ali res nimamo literata, ki bi si zaslužil kakšno slovensko priznanje. Odgovarjam, seveda ga imamo, samo ta žal odgovarja komisijam v Franciji, domačim pač ne. To je Drago Jančar, ki ga domača kulturna in pisateljska sfera ignorira, ker ne piše njim všečno. Tako, da ne se čudit, če v Novi Gorici piše samo italijansko na plakatu. Če bo šlo tako naprej, bomo kmalu doma z manj pravicami, kod v zamejstvu.

  7. Če samo pomislim, kaj se je zgodilo pred leti s Prešernovim nagrajencem Markom Ivanom Rupnikom. Kako grdo se je taista srenja obnašala do njega.Ker bi ji imel kaj povedati, so se temu(ne najdem pravi h besed za tako nizkote nnačin)enostavno izognili.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite