Avtor: Sašo Ornik. Vir: Jin. Protesti po Sloveniji se nadaljujejo, vedno bolj pa se že kažejo razlike v samem gibanju, ki nima ne skupnega voditelja, ne enotne vsebine in ga združuje predvsem nasprotovanje trenutnim političnim elitam. No, tudi to ne povsem. Zoran Janković tako, čeprav je podobnega kalibra kot mariborski župan Franc Kangler, nikakor ne uspe privabiti toliko protestnikov.
Enostavno je nečemu nasprotovati, z alternativami pa je večji hec. In ne, ne pravim, da alternativ ni, da ni vsebine. To je laž. Zelo veliko ljudi je, ki lahko ponudijo drugačne odgovore na številna vprašanja, ki se nam ta hip zastavljajo, težava je le v tem, da se vsi ne bodo strinjali že s tem, kdo bi naj vodil, kaj šele s tem, kaj je treba narediti. Pod površjem ni enotnosti, kar dokazuje že delitev na tiste, ki bi malo bolj nasilno spreminjali obstoječi red in na tiste, ki bi to počeli miroljubno. To nima nobene povezave s provokatorji in s tistimi, ki bi zanalašč širili nasilje, da bi uničili protestno gibanje, ampak je povezano s pristopom. Za ene je pametno policistom deliti rože, drugi v njih vidijo agente sistema, ki jih je, če se ne bodo sami vdali, treba uničiti. Morebiti tega ne bodo na glas povedali, ampak to se vedno bolj kaže. Le ušesa je treba malo napeti. No, ni samo policija tista, ki je na tapeti, tej se pridružuje tudi sodstvo, ker je nekaj protestnikov končalo v priporu. To se lahko konča tako, da bo kmalu ves represivni del države skupaj s sodstvom in večino njenih institucij pravzaprav prisiljen k obrambi sistema.
Cilj protestov seveda ne more biti rušenje, niti lov na čarovnice. Cilj mora biti alternativa. Pozivanje k odstranitvi celotne politične elite to ni. Ne zato, ker bi bilo slabo zamenjati vse parlamentarce, ministre, predsednike, župane in podobno, ampak zato, ker jih bodo nadomestili novi politiki, le da se ti tako ne bodo hoteli imenovati. Razen, če uvedemo direktno demokracijo. A za to je najprej potrebno, da se ta razvije znotraj protestnega gibanja. Treba nam je svetov, kjer bodo ljudje razpravljali in odločali, kako naprej, kaj spremeniti, kaj narediti, da bo šlo na bolje. Kar je zelo težko izvedljivo, ker to pomeni, da bo nekdo vedno preglasovan.
Vedno bolj drsimo v stanje prikrite državljanjske vojne, kajti kmalu se bo pokazalo vse, kar nas deli. Prihaja tudi grdo spoznanje, da politične delitve na leve, desne, progresivne, konservativne in tako dalje, niso iz trte izvite, ampak predstavljajo delitve v samem ljudstvu. Na kratko, bliža se konec naivnosti. Bližajo se nevarni časi hudih konfliktov, ko bodo različne skupine hotele definirati našo skupno prihodnost, ko bodo mnogi trdili, da govorijo v imenu ljudstva, a bodo govorili v svojem imenu in v imenu skupin, ki jim pripadajo.
Pomislite na Egipt, ko razmišljate o tem, kam morebiti gremo. Tudi tam je nezadovoljstvo nad obstoječim stanjem odneslo diktatorja, da bi prineslo nove delitve in s tem novo nezadovoljstvo. V Egiptu so islamisti na demokratičnih voltivah osvojili oblast. Kdo ve, kdo jo po temeljitem pretresu utegne v Sloveniji.
Vir: Jin
