Avtor: Gašper Blažič. Vir: Demokracija. Čas za predložitev izhodišč za arbitražno določanje slovensko-hrvaške meje v Istri se izteka. Zato ni odveč, če v zelo pomembnem trenutku pred začetkom postopka določanja meje navedemo nekaj argumentov, na katere razni pravniki in uradniki kaj radi pozabljajo, ker v svoji poklicni deformiranosti iščejo povsem omejitve in ne prednosti. A za takšno prakso se skriva hlapčevska mentaliteta, ki nam je v zgodovini že dostikrat ponagajala.
V osnovi ni zgrešena ideja, da bo mejo med državama poskušala določiti mednarodna arbitraža. To je navsezadnje določil tudi arbitražni sporazum, ki je bil v času Pahorjeve vlade tudi potrjen na referendumu. Vendar pa se vrag skriva v podrobnostih – slovenska izhodišča za začetek arbitraže je namreč pripravila še prejšnja vlada, morebitno preveliko odstopanje od njih pa bi pomenilo, da bi arbitri dvignili roke, češ mi s tem zverinjakom ne moremo nič. Samo upajmo lahko, da sedanji premier Janez Janša, ki se je nedavno v Parizu mudil pri odvetnikih, ki se ukvarjajo z arbitražnim postopkom, nima zvezanih rok in da Slovenija nazadnje ne bo pristala še pri čem slabšem kot nam je ponujal že zdavnaj pokopani sporazum Drnovšek-Račan, ki ga nekateri še vedno ponujajo kot primer, ko je Slovenija (skoraj) iztržila maksimum.
Pa ga je res? Kot je znano, je izhodišče za pogajanja o meji stanje na dan 25. Junija 1991, ko sta se tako Slovenija kot Hrvaška osamosvojili. Republiška meja med državama je vsaj tako na oko postala meja med novima državama. Kar pomeni, da se na meji vzpostavi mejna kontrola. Takrat je bilo vzpostavljenih osem kontrolnih točk, ki pa še niso imele statusa mejnih prehodov. Z Brionskim sporazumom julija 1991 se je izvrševanje samostojnosti obeh držav zamrznilo za tri mesece, kar pomeni, da kontrole na slovensko-hrvaški meji ni bilo (avtor teh vrstic to lahko potrdi, saj se je avgusta 1991 med svojim počitniškim bivanjem v Piranu z družino odpravil na obisk k sorodnikom v Umag).
Za določanje meje je bistveno, da ne sme biti nobenega dvoma o njeni pravni veljavnosti. Pri republiških mejah v Jugoslaviji pa je šlo velikokrat zgolj za provizorične meje, ki so se ponavadi ujemale z mejami med občinami iz dveh različnih republik (če je šlo seveda za mejni občini, denimo Metlika na eni strani in Karlovac na drugi). Meja v Istri pa je bila nekoliko posebna, ker je bila Istra po drugi svetovni vojni do leta 1954 pod protektoratom zaveznikov, šele nato je pripadla Jugoslaviji (ne Sloveniji in Hrvaški posebej, ampak Jugoslaviji kot tedanji skupni državi). Namreč, ozemlje, ki ga je po prvi svetovni vojni z rapalsko pogodbo dobila Italija kot »nagrado« za svoj preobrat v času prve svetovne vojne, je bilo po letu 1945 najprej dve leti »nikogaršnje«, s pariško mirovno pogodbo leta 1947 pa je večina tega ozemlja pripadla Jugoslaviji. Seveda tudi tu ni šlo brez ozemeljskih kupčkanj, ne samo zaradi pragmatičnih rešitev, ki jih je skoraj vsiljeval Zahod, pač pa tudi zaradi začetka hladne vojne, ko je šlo za določanje meje Stalinovega imperija (ki mu je takrat Jugoslavija še pripadala). Zaradi tega so nekatera ozemlja na zahodnem delu slovenskega etničnega teritorija še naprej pripadali Italiji (denimo zahodno-goriška z mestom Gorica vred), Jugoslavija pa je dobila otoke v Kvarnerju ter Reko, ki so ji jo pred desetletji iztrgali Italijani, ter Istro južno od Mirne. Še naprej pa je pod protektoratom zaveznikov ostal severni del Istre (severno od Mirne) ter Trst z okolico (t. i. Svobodno tržaško ozemlje, deljeno na cono A in cono B). Po sedmih letih je Trst z ožjo okolico ter ozkim koridorjem med Trstom in Tržičem (južni Kras) pripadel Italiji, ostali deli pa Jugoslaviji. STO je bil tako nekakšna prehodna država, ki je imela mednarodno priznane meje. Zadnja mednarodno priznana meja v Istri je tako potekala po reki Mirni, jezik v coni B pa je bil tako slovenski kot italijanski. V petdesetih letih so še mnogi jugoslovanski geografski učbeniki mejo med republikama v Istri zato risali po reki Mirni, kasneje pa se je to spremenilo, še posebej takrat, ko je sprejem zadnje jugoslovanske, t. i. Kardeljeve ustave iz leta 1974 s krepitvijo avtonomije republik tudi okrepil vlogo medrepubliškim meja.
Seveda bi bilo iluzorno pričakovati, da bi na tej podlagi Slovenija segala vse do Mirne. Dejstvo pa je, da je bila 25. junija meja neugotovljiva, ker se je vse od razpusta STO in priključitve severne Istre k Jugoslaviji del meje med občinama Buje in občino Piran očitno poljubno (?) premikal. Toda mednarodne pogodbe, ki so po drugi svetovni vojni urejale odnose med Jugoslavijo in Italijo, so se v veliki meri dotikale tudi varstva manjšin, zlasti italijanske manjšine v Istri. Zato je tudi po priključitvi Istre Jugoslaviji obveljal pravno zapovedani aksiom, da se občinske meje v Istri pusti pri miru, saj bi morebitna sprememba lahko vplivala na delež italijansko govorečega prebivalstva – če bi ta delež padel pod neko mejo, bi lahko pripadniki te manjšine izgubili nekatere pravice. Občina Piran pa je tedaj že stoletja obsegala tudi območje Savudrije na drugi strani Piranskega zaliva. Postavlja se vprašanje, kako je torej lahko prišlo do spremembe občinske meje v nasprotju z določili mednarodnih pogodb, ki so urejale t. i. istrsko vprašanje (Pariška pogodba, Londonski memorandum, Osimski sporazumi). Slovenija je status podpisnice Osimskih sporazumov podedovala od bivše Jugoslavije, kar pomeni, da so še vedno veljavni. Torej je bila vsaka sprememba te meje de iure neveljavno, medtem ko se je de facto izvajala jurisdikcija občine Buje nad ozemlji, ki bi morali še danes spadati pod občino Piran.
Kakšno stanje je torej vladalo na dan 25. junija 1991? Po neki zdravi logiki bi lahko rekli, da je bilo mejno stanje nedoločljivo, ker je bila legalna meja neusklajena z jurisdikcijo. Med Slovenci se je sicer razširila nekakšna teorija o »meji na Dragonji«. Vendar meja tam sploh ni potekala. Atlasi Slovenije, izdani tako v času Jugoslavije kot tudi kasneje, kažejo na potek administrativne meje med Slovenijo in Hrvaško malo južneje od Dragonje, torej po južni strani meje katastrske občine Sečovlje. Če vzamemo v ozir magistralno cesto med Portorožem in Bujami, so v času Jugoslavije mejno tablo ves čas »potiskali« navzdol proti severu, v dolino, kjer sedaj teče Dragonja (ki je dejansko Kanal sv. Odorika, stara struga Dragonje pa se nahaja še bolj severno, kar pomeni, da bi po dikciji »meja na Dragonji« Hrvaška imela celo pravico zahtevati jurisdikcijo nad solinami pri Sečovljah). Ta nedoločljivost se kaže tudi v tem, da se je morala slovenska stran po osamosvojitvi ves čas umikati precej bolj agresivni politiki Hrvaške, ki je Slovenijo postavila pred izvršeno dejstvo, da njena jurisdikcija ne bo šla preko Kanala sv. Odorika. Precej napak je bilo storjenih tudi na slovenski strani, saj je predsedstvo RS še v času vojne za Slovenijo preprečilo, da bi Teritorialna obramba RS zasedla vojaški objekt JLA pri Savudriji, saj je bil ta objekt vsaj formalno udeležen v agresiji na Slovenijo. Tudi kasneje je slovenska politika ne glede na barvo zagrešila veliko napak, saj je problematizirala zgolj posamične točke spora (zaselki ob Dragonji, hiša Joška Jorasa, izhod na odprto morje…), medtem ko se problema meje v Istri ni lotila celovito.
Če bi bilo stanje na dan 25. Junija 1991 povsem razčiščeno, vseh teh sporov ne bi bilo. Vendar je bila meja tedaj nedoločena, s tem pa predmet manipulacij. Arbitraža bo morala torej ugotoviti, kako se je administrativna meja med jurisdikcijama obeh novonastalih držav na ta dan razlikovala od meje, ki bi morala veljati, če bi se upoštevalo prej naštete mednarodne sporazume. Ali bolje: če bi še vedno veljala stara (in še vedno veljavna) meja občine Piran. Vse spremembe, ki so nastala zaradi jurisdikcije druge države nad tem delom občine Piran (tj. Savudrija) so stvar nadaljnjih pogajanj v okviru arbitraže. Dejstvo pa je, da ne gre za nikakršne slovenske zahteve po hrvaškem ozemlju. Prav nasprotno – Slovenci smo žrtvovali zahodni del svojega etničnega ozemlja za to, da ima Hrvaška sedaj kvarnerske otoke. Toda takrat je bila to Jugoslavija in se o narodnosti enih in drugih ni nihče kaj dosti spraševal. Ne samo slovenska, tudi hrvaška javnost ima pravico, da izve resnico o Istri. In tu ne gre za nobeno sovraštvo, zgolj za čiste račune.
Vir: Demokracija
