Pomlad me gane, vedno. Ker je tako čudežna – in hkrati tako naravna, samoumevna. Da se narava iz smrti vrne v življenje. Da se spet odloči živeti, čeprav je že umrla. Nekaj velikega mora biti na dnu drevesa, ki na pomlad spet ozeleni. Nekaj podobno velikega kot v človeku, ki sredi svojega greha sreča ljubezen.
Nič drugega človeka ne spremeni tako kot ljubezen.
Najlepša stvar v priliki o izgubljenem sinu je to, da je ne bomo nikoli razumeli. Kaj na dnu človeka, ki je svojega očeta izdal in zapustil, mu uničil vse premoženje in dobro ime, povrh vsega pa delal takšne stvari, da je postal manj vreden od prašiča, kaj je na dnu tega človeka počela misel, da še vedno ima očeta (v svojem kratkem dialogu s samim seboj namreč kar trikrat omeni besedo »oče«, vv.17-18)? Kaj je tam počela misel, da je po vsem, kar je naredil, še vedno njegov sin?
In vendar je bil tam, na njegovem dnu, njegov oče. Ko ni imel ničesar več, prav ničesar več, niti dostojanstva človeka ne, je še vedno imel očeta. Skupaj s svojim sinom je bil, ker je trpel enako hudo, ko ga je vsak dan čakal pred vrati in oprezal za njim, ker je verjel, da se bo vrnil. In imel je prav. Ljubezen ima vedno prav. Odnos, pa čeprav ranjen in zlomljen odnos, a naš večni odnos – odnos z Očetom – je tega človeka rešil.
Mar ni ta nora ljubezen večja od vsega obupa, groze in sovraštva sveta? Tako čudežna je in tako naravna – kakor pomlad, ki bo prišla, ne glede na to, kaj počnemo in govorimo ljudje. Zame je vedno upanje. Nekdo me ima preveč močno rad, da se ne bi vrnil, pa čeprav …
Besedilo je homilija na 4. postno nedeljo, Leto C. Marko Rijavec piše blog Besede za srce.
