Se v BIH pripravlja nova vojna vihra, tudi s Putinovim blagoslovom

9
3326
Nočne volove sprejel Mirorad Dodik, predsednik Republike Srbske.

9. januarja je Republika Srpska, ki predstavlja eno od dveh entitet BiH-a, proslavila svojo 27. obletnico obstoja. Predvečer praznika je bil zaznamovan s sijajnim, nepozabnim ognjemetom, naslednji dan pa se je odvila osrednja slovesnost. Praznik je, s svojim obiskom v Banji Luki, počastil tudi srbski patriarh Irinej, skozi administrativno središče že omenjene republike, pa je potekala parada pripadnikov oboroženih sil.

“Putinov” blagoslov 

Da je dogodek odmeval na tujem, med drugim dokazuje prisotnost lokalnega hrvaškega političnega predstavnika Dragana Čovića in priznane motoristične skupine Nočni volkovi, ki slovi po svoji priljubljenosti pri ruskem predsedniku Vladimirju Putinu, ljubezni do pravoslavja, pa tudi boju za čast Rdeče armade.

Omenjena druščina je pred meseci sicer že obiskala Banjo Luko in tamkajšnjega predsednika Milorada Dodika, ki jo je gostoljubno sprejel. Uraden razlog naj bi bilo obiskovanje pravoslavnih spomenikov na Balkanu, a politični analitiki s prstom kažejo na ruske geopolitične apetite. V tej situaciji Republika Srbska predstavlja odskočno desko za strateške in ekonomske ambicije.

Odrešilni Daytonski sporazum  

Znano je, da BiH kot takšen obstaja zaradi t. i. Daytonskega sporazuma-pogodbe, ki so jo leta 1995 podpisale hrvaška, srbska in bošnjaška stran, torej udeleženke zadnje vojne morije v BiH-u. Njegov pokrovitelj so ZDA – še en lobist na Balkanskem polotoku. Ameriški cilj je vključitev teh držav v zvezo Nato, kar pa posega v interesno sfero Rusije.

EU kot nepokreten starček

ZDA se pridružuje še EU. Slednja si skuša priključiti celotno regijo, vendar se je v zadnjih letih proces upočasnil zaradi migrantske krize, Brexita, spora med EU in Donaldom Trumpom ter spora med Grčijo in Makedonijo glede imena slednje. Okornost Bruslja in Trumpovo malodušje, pa s pridom izrabljajo nekatere druge vplivne države. Poleg že omenjene Rusije, tudi Turčija, Izrael, Kitajska in arabske države.

Balkan kot naravno zaledje Turčije

Še zlasti Turčija je močno prisotna na Balkanskem polotoku. Razlogov za to je več. Prvi je zagotovo ta, da v tej državi prebiva mnogo ljudi, ki imajo korenine v jugovzhodni Evropi. Drugi je ta, da Turčija v tem delu Stare celine vidi svoje naravno zaledje. Omeniti gre še kulturno-zgodovinske vezi, še zlasti z muslimansko skupnostjo v BiH-u, ki spominjajo na jugonostalgiji podobno zavest o pripadnosti skupnemu otomanskemu kulturno-zgodovinskemu izročilu.

Gospodarsko trdna Srbija je porok za stabilnost Balkana

A slednja zaradi korupcije ni zanesljiv gospodarski partner, zato Turčija krepi svoje ekonomsko sodelovanje z bolj zanesljivo Srbijo in Bolgarijo. Še zlasti tesna kooperacija s Srbijo je ključna za stabilnost in mir v regiji.

Tudi Slovenija se nahaja visoko na seznamu držav, kamor se steka največ kapitala iz Male Azije. Je pa vpliv te azijske velesile v zadnjem obdobju nekoliko oslabel zaradi turške vključenosti v vojno dogajanje na Bližnjem vzhodu. Obenem se naslednica Otomanskega imperija spopada s številnimi notranjepolitičnimi izzivi.

Kako krhka dobrina je mir?  

Ob tem se pojavlja vprašanje, kako tuje države vplivajo na stabilnost BiH-a. Ali lahko podpora posameznim balkanskim narodom in verskim skupnostim privede do krepitve nacionalizmov in posledično do novih oboroženih spopadov?

Na eni strani imamo Republiko srbsko, ki deluje kot država v državi in teži k močnejši povezanosti z matično Srbijo ter Rusijo, na drugi pa Federacijo Bosne in Hercegovine, ki se, ob pomoči številnih arabskih priseljencev ter tujega kapitala, versko radikalizira. In tu so navsezadnje še Hrvati, ki si prizadevajo za vzpostavitev avtonomije znotraj BiH-a, saj jim trenutna politična ureditev tega ne omogoča.

Deli in vladaj  

Balkan je poln “ognjišč tleče žerjavice”. Tu so BiH, Kosovo, Makedonija, pa tudi Moldavija. Slednjo nekateri sicer uvrščajo k vzhodni Evropi, v njej pa je mogoč “ukrajinski scenarij”. Balkanske državice so kot otroci, ki po žerjavici bezajo s palicami ter z ogorki mahajo drug proti drugem, medtem ko so velesile kot odrasli, ki občasno kaj naložijo, da žerjavica ne bi povsem ugasnila.

Včasih priložijo kakšno drvo, včasih avtomobilsko gumo, kdaj pa kdaj pa tudi jeklenko polno plina, medtem ko naivne otroke ščuvajo enega proti drugemu. Kaj ko bi že enkrat za vselej otročičkom pobrali palice in jim rajši razdelili krompir, da ga spečejo in se do sitega najejo? Dovolj je bilo revščine, dovolj odseljevanja, dovolj korupcije in dovolj propadanja podjetij. Daytonski sporazum je zgolj “pokrov” lonca z vrelo vodo.

Komentar anonimnega prebivalca Sarajeva

Moje opažanje je, da se družbena situacija v Sarajevu in v Bosni in  Hercegovini nasploh radikalno spreminja. Mnogi ljudje, s katerimi se srečujem, tako Hrvati kot Srbi in Bošnjaki pravijo, da so pred zadnjo vojno živeli v slogi in spoštovanju. Še vedno so presenečeni, kako je mogoče, da je med vojno prišlo do takšnega sovraštva in nasilja.

Po mojem mnenju pa so v vojni napetosti samo prišle na dan in prepričan sem, da jih je nekdo od zunaj z veliko vnemo podpihoval. Z vojno se je marsikdo okoristil, potrebno je bilo prodati in porabiti orožje, ki se je med hladno vojno nagomililo na meji med Vzhodno in Zahodno Evropo, poleg tega pa je v svetovni politiki vedno dobro imeti kašno žarišče, kjer se po potrebi doda nekaj “olja na ogenj” v smislu Divide et impera. In v srcu Balkana to ni težko, ker je tako kulturna, kot nacionalna in religijska raznolikost zelo velika.

Skratka, še vedno se čuti v zraku, da vojna pravzaprav ni bila končana, temveč se je le zaustavila. Zdaj se nadaljuje na drugačen način, preko politike, gospodarstva, religije, pa tudi migrantska kriza bi tu lahko prišla prav. Konkretno: Sarajevo postaja vse bolj muslimansko mesto in vse manj je v njem prostora za katoličane in pravoslavce. To je razlog, da se mnogi počutijo ogrožene in zapuščajo državo, da bi zagotovili boljšo prihodnost sebi in svojim otrokom.

Seveda so vzroki za odseljevanje po mojem mnenju večplastni. V zadnjem času veliko ljudi v tujini išče boljšo zaposlitev. Je pa res, da je to postal nekakšen trend in ljudje vidijo v zapuščanju te, dokaj neurejene države, rešitev za vse njihove probleme, kar se mi pogosto zdi precej nerealno, saj se v tujini srečajo z novimi in pogosto še večjimi osebnimi, družinskimi in ekonomskimi problemi.

Toda očitno se za to dela dobra reklama, ker nekomu primanjkuje delovne sile. Kljub vsemu je v večini primerov delavec iz balkanskih držav v povprečju veliko bolj produktiven, kot tisti iz arabskih ali afriških, ki prihajajo iz popolnoma drugačnega okolja in mentalitete.

Naj na koncu priznam, da ne vem kakšna bo prihodnost te države. Možnih razpletov je veliko. Upam, da ne bo prišlo do novih konfliktov, kar je povsem mogoče. Situacija je zelo nestabilna, v “balkanskem  kotlu” pritisk narašča in samo vprašanje časa je kdaj bo zavrelo, seveda z dovoljenjem svetovnih “kuharjev” od katerih je odvisno kakšna bo čorba.

Lahko pa se zgodi, kot se je velikokrat v zgodovini že zgodilo, da bo o prihodnosti odločal tisti, ki bo številčno prevladal z višjo nataliteto. Sicer sem sam bil vedno prepričan, da je skupno življenje z med seboj drugačnimi ljudmi mogoče, če obstajajo globlje vrednote, ki jih povezujejo. Če pa je na prvem mestu interes, potem pa, kot vemo, prevlada zakon močnejšega, kar se po mojem mnenju trenutno dogaja v Bosni in Hercegovini.bi

9 KOMENTARJI

  1. Slovenija se naj oddalji od te žerjavice, sicer se bo še sam opekla.

    Tako kot se je že med drugo svetovno vojno in po njej.

  2. Ne BIH in ne Kosovo ne bosta nikoli funkcionirali kot sodobna država. Če nam je to všeč ali ne, Kosovo bo del Albanije (saj je praktično že). Oba dela sta v primežu mafije, le da je izvirna albanska malo bolj prosvetljena, ekonomsko razvitejša in ima močne povezave s finančno močno diasporo po Evropi (Švica, Italija). Več sodobnosti in celo verske strpnosti sem videl v Albaniji kot na Kosovu. V Skadru se celo pohvalijo z zglednim sožitjem med muslimani in katoličani (sic!). Gledano manj politično in bolj kulturološko je (povečana) Albanija dejstvo.
    Pri BIH so stvari mnogo bolj komplicirane. Za hrvaško entiteto je populacijsko in drugače stvar verjetno že izgubljena. Za katoličane so to dramatični časi. Dobesedno so izrinjeni. Še malo pa bo Medžugorje njihova edina enklava v Hercegovini; preostali del se dramatično prazni. Očitno se katoliška kultura (civilizacija) ni sposobna upirati mnogo agresivnejši pravoslavni in islamski. Ima tudi manj zavezništva v EU (in Vatikanu), kot ga imata ostali dve entiteti v Rusiji (Srbija tu ne igra večje vloge; še svojih notranjih problemov ni zmožna reševati) oziroma islamskem svetu. Spopad se bo odvijal med njima, in še to samo na območju sedanje Federacije BIH in zahodnega dela Republike srpske (Banja Luka).
    Poleg daytonske platforme je bila nekoč med velesilami že dogovorjena, a neuresničena delitev interesnih sfer po rekah Neretvi in Bosni na zahodni in vzhodni del. Takrat islamski svet še ni bil pomemben politični faktor. Danes je drugače.
    Slovenska politika se domišlja, da bi utegnila imeti na tem območju pomembno posredniško ali integrativno vlogo. Menim, da za kaj takega ni nobene stvarne podlage. Bolje bo, da se ne vmešava.

  3. Na Balkanu je glavni dejavnik negotovosti sedanje srbsko vodstvo, ki izhaja iz Miloševićevega gnezda in še ni pozabilo ideje o Veliki Srbiji. Prek svojih izpostav nenehno rovari na Hrvaškem, v BiH, Makedoniji, na Kosovu. V Črni gori so poizkusili izvesti celo državni udar. Pri teh dejavnostih jih, kot kaže, podpira Rusija, ki hoče preprečiti vstop teh držav v Nato. Tu se interesi Srbije in Rusije ujemajo in dopolnjujejo. Sreča je, da je Srbija gospodarsko tako na tleh, da si vojne ne more privoščiti. Ne priznajo pa tudi odgovornosti za pretekle dogodke, za mnoge žrtve, ki so jih povzročili. Če jim kdo to omeni, užaljeno govorijo, da jih hočejo ponižati.

    Drugi dejavnik negotovosti so muslimani, ki postajajo vse bolj odločni in radikalni. V BiH hočejo Hrvate izriniti iz države. Če jim to uspe, vprašanje, kje se bodo ustavili. Podpirajo jih Zalivske države in Erdogan.

    Ta sod smodnika, ki se spet nevarno bliža vnetju, lahko nevtralizira samo ZDA. ZN in EU itak nista zmožna rešiti nobene resne svetovne težave. S tem v zvezi omenjati Slovenijo, je lahko samo slaboumna šala.

  4. Osamosvojili smo se Slovenci, da bi zbezali z Balkana, se vrnili v srednjeevropski kulturni prostor in se integrirali v zahodne politicne in gospodarske povezave.

    Ce hocemo ta zgodovinski korak zavarovati in ne zakockati, je nujno 1. zaceti kontolirat in zmanjsevati imigracije z Balkana, ne le iz Afrike, Bliznjega vzhoda in Azije. Trenutno so najvecje iz vseh delov BiH, Srbije, Kosova, Makedonije.

    2. Treba je biti mnogo bolj previden in zadrzan v stikih z rezimi v Moskvi, Ankari, Beogradu in Banja Luki. Krepiti pa zaveznistva na Zahodu, Srednji Evropi in bliznjem sosedstvu. Sramota, kako je zamrlo nekdaj plodno sodelovanje v skupnosti Alpe Adria. Kako nimamo recimo stikov s prekrasno cvetoco Juzno Tirolsko.

    3. Premisliti in ukrepati na mnozicna priseljavanja in investicije zlasti Srbov, npr. Miskovic, Kostic in Rusov v zadnjih 10 letih. Ljubljana, Portoroz npr. Vecina luksuznih nepremicnin v prodaji na Bledu in Bohinju gre zdaj v roke Rusov.

    A se bo kdo vprasal, zakaj se to dogaja in kaksne so lahko posledice? Kaksen medij? A bo Reporter npr. se naprej v skrbeh samo zaradi Orbanovih nekaj investicij v Prekmurju? Rogaska Slatina je ze povsem ruska. Bosta tudi Bled in Bohinj? Bo v Ljubljani ostalo kaj slovenskega?

  5. Putin Grozni se je odločil, da Srbiju nikad nitko više ne bije!

    Pa ne da ima Srbe rad.
    On ima rad veliko Rusijo.
    Eni bodo spet najebali.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite